Monthly Archives: December 2009

Na Fakulteti za socialno delo je danes potekalo študijsko srečanje z naslovom “Socialno delo in religija”. Organiziral ga je tamkajšnji dekan Bogdan Lešnik. Poleg profesorjev fakultete in njihovih študentov sva se srečanja udeležila tudi odgovorni za študentsko pastoralo na Univerzi v Ljubljani Klemen Svetelj in pisec tega bloga.

Namen srečanja je bil dialog med Fakulteto za socialno delo in verskimi skupnostmi. Udeleženci smo sprva prisluhnili uvodnemu predavanju, ki ga je pripravil Srečo Dragoš. Osvetlil je temeljne postulate in pomen socialnega dela in možnosti, ki jih vidi, na področju sodelovanja med verskimi skupnostmi, pri čemer je posebej poudaril Katoliško Cerkev, in Fakulteto za socialno delo.

V splošni diskusiji, ki je sledila, smo med drugim razpravljali o vlogi etike v socialnem delu. Izpostavili smo, da je pri tem temeljnega pomena občečloveška etika. Darja Zaviršek je ob tem takole povedala:”Če hočemo vključiti občečloveško etiko, ki ni vezana ne na religijo, ne na etničnost, ne na manjše skupine ljudi, se lahko ljudje v sekularni državi poenotijo.” Ob tem pa je, po besedah dekana Fakultete za socialno delo Bogdana Lešnika, potrebna tudi etika strokovnosti, ki je socialnemu delu lastna:”Socialno delo in etika sta tesno povezani stvari. Hkrati pa ta etika po definiciji ni verska. V bistvu gre tu za vprašanje, kako oblikovati etiko, ki bo izhajala iz možnosti, ki jih daje socialno delo, in tu je eno ključno vprašanje, kako razviti nekaj, čemur bi lahko rekli znanstvena etika, ne v smislu etika znanstvenega dela, ampak znanstvena etika, ki bi si prizadevala za to, da bi vzpostavila boljše pogoje za življenje ljudi.”

Odgovorni za študentsko pastoralo na Univerzi v Ljubljani Klemen Svetelj pa je opozoril na pomen vere v socialnem delu:”V samem začetku je bilo podano izhodišče, da človek oz. socialno delo brez vere, po Lukmanu, težko oz. sploh ne obstaja. Vera ni samo tisto, da jaz verjamem v Boga,  v neko konkretno osebo, ampak verjamem v dobro človeka. Vsak človek pa se srečuje s takšnimi ali drugačnimi vprašanji, izzivi, ki jih pa rešujemo vsak na svoj način: tako socialni delavci, kot tudi jaz kot duhovnik oz. kateri koli pripadni katere koli vere.” In kako je vlogo vere pri svojem delu ocenila ena izmed študentk socialnega dela? “Jaz kot kristjanka in hkrati študentka socialnega dela vidim oporo pri svojem dosedanjem in tudi pri nadaljnem delu v Božji ljubezni in Božjem zgledu, ker mi vera daje neko moč, da ljudi sprejemam  takšne kot so, torej enake meni, ne glede na veroizpoved, spol, raso, itd.”

Udeleženci smo, tudi preko provokativnih vprašanj, ki so bila vsekakor dobrodošla, ugotovili, da imata socialno delo in krščanstvo veliko skupnih točk, nas pa tudi marsikaj ločuje. Med skupnimi točkami je bilo posebej izpostavljeno t.i. soustvarjanje. Drugi vatikanski koncil namreč strukture Cerkve ne postavlja več hierarhično, ampak se vrača v čas prve Cerkve, v odnos služenja sočloveku, hoje z njim – skratka kot soustvarjanje.

Strinjali smo se, da bi na področju sociale lahko dobro sodelovali, še več, sodelovanje bi bilo celo dobrodošlo, če bi le bili dovolj odprti eden do drugega in se bili pripravljeni  eden od drugega tudi česa naučiti. K tesnejšemu sodelovanju bi vsekakor pripomogla tudi pogostejša tovrstna srečanja, kot je bilo današnje.

V Kulturnem društvu Ignacij Hladnik Tržič, smo minuli petek volili novo vodstvo. Zgodilo se je, da so me člani izvolili za novega predsednika društva. Spodnji zapis pa tako ni namenjen samo našemu društvu, ampak širši kulturni javnosti.

Nedvoumno je tovrstna funkcija izredno pomembna, saj kultura ni hec. Kultura je bit vsakega naroda, vsake civilizacije, ki se zaveda samega sebe. Po besedah pisatelja Borisa Pahorja Slovencem ravno tega zavedanja sebe primanjkuje. Pisatelj opozarja, da v slovenskih šolah primanjkuje čuta za domoljubje, kar je po njegovem tudi problem slovenske državnosti. Prepričan je, da je treba slovensko mladino vzgajati v smislu slovenske identitete. A če hočemo vzgajati, moramo biti najprej mi tisti prvi, ki moramo biti v tem vzgojeni in močno zasidrani v kategorijah, ki jih je kot temeljne za vsakega človeka, postavil Cankar: mati, domovina, Bog!
S Pahorjevimi besedami se globoko strinjam. Prepričan sem, da ravno kulturna društva s svojimi delovanji lahko zapolnijo verzel, ki zeva v čutu Slovencev za domoljubje. Še posebej se mi zdi to pomembno v sedanjih časih, ko svet vse bolj postaja ena velika globalna vas, v času, ko se narodi vse bolj združujejo med seboj, v okolju, kjer obstaja nevarnost, da se narodova identiteta izgubi.
Po mojem mnenju naloga slehernega kulturnega društva ni zgolj v mehanskem opravljanju svoje dejavnosti, ampak ima temeljno nalogo kulturno bogatiti in izobraževati ter za kulturo tudi navduševati ljudi, katerim je njihova dejavnost namenjena. Če ta cilj zgrešimo, smo zgrešili bistvo svojega poslanstva. Tega se kot novi predsednik zavedam in k temu cilju bi rad stremel. Pri tem pa pričakujem podporo vseh, ki v društvu sodelujejo.
Na Radiu Ognjišče imamo oddajo Prijatelji Radia Ognjišče, kjer gre uvodna špica takole: Radio, radio, zdaj imamo radio…Saj bo šlo, saj bo šlo, skup držimo, pa bo šlo! Želel bi, da duh skupnega dela in prizadevanja za ohranitev društva (ki ga v roke sprejemam zgledno urejenega) in kulture (za katero vemo, da jo s svojimi kremplji in jastrebovstvom marsikdo hoče uničiti, vse od najvišjih organov – ministrstvo za kulturo in SAZAS -, ki so za to pristojni pa do nekaterih lokalnih “veljakov” – različni JSKDji in ZKOji), ki mora biti na visokem nivoju, postane temeljna gonilna sila med nami!

Kot nekdanji aktivni športnik se zavedam, da je vsaka zmaga, vsak takšen ali drugačen uspeh, padec, takoj ko se zgodi stvar preteklosti. Zato ne bomo spali na minulih lovorikah, naše delo bo usmerjeno v prihodnost. Pa tudi za večjo medijsko prepoznavnost se bom zavzemal, k čemur spada tudi kakšen sklic tiskovne konference, preko katere bomo predstavljali naše delo.

Tako se imenuje rubrika na prvi strani lokalnega časopisa občine Tržič “Tržičan”. Kot pove že sam naslov, je stran namenjena pisani besedi tržiškega župana. V vseh teh letih, kar lahko spremljamo časopis, se je na tej strani zvrstilo mnogo takšnega in drugačnega, razumnega in nerazumnega, bedastega in manj bedastega besedičenja.

Tržiški župan in poslanec v državnem zboru Borut Sajovic je tokrat spisal članek z naslovom “Tržič skozi leto 2009″. Tri četrtine hvalisanja me niti ni toliko zmotilo. Res je – že celoten njegov mandat se v Tržiču dela, saj smo bili dolgo lahko priča, da je bila Občina Tržič eno veliko gradbišče. O tem pač ne bom izgubljal besed.

Zadnja četrtina njegovega članka pa me je zmotila. Sajovic namreč piše:

Novembra smo v parlamentu vnovič odločali o tem ali smo župani lahko tudi poslanci. Že v prejšnjem mandatu sem glasoval proti dvojnemu opravljanju funkcije, enako sem se odločil tudi sedaj. Preprosto menim, da bi funkciji morali razdružiti, saj dejansko drži, da so občine brez poslancev na slabšem, kot občine, v katerih imamo poslanca. To ni pošteno, hkrati je dvojno opravljanje funkcij sporno tudi z ustavnega vidika. To je tudi hudo naporno in enostavno ne morem razumeti, kako lahko župani večjih, mestnih občin kvalitetno opravljajo obe funkciji. Žal mi je, da v Državnem zboru spet nismo zbrali poguma, da bi presekali zatečeno stanje na tem področju. Seveda pa ostajam pri svojem stališču: dokler bo dvojno opravljanje funkcije v Sloveniji dovoljeno, je za Tržič izredno dobro in koristno, da imamo poslanca v Državnem zboru, še posebej če je hkrati še župan. To potrjujejo tudi izkušnje drugih občin in upam, da bomo takšno srečo v Tržiču imeli tudi v prihodnosti.

Sprašujem se torej: je tržiški župan shizofren ali pa meni dela probleme logika. Ne vidim namreč kompatibilnosti med njegovimi dejanji in njegovimi besedami. Njegovo stališče je, da je za občine dobro, da imajo župana ki je hkrati tudi poslanec in to utemeljuje z izkušnjami. Hkrati izrazi upanje, da bo Tržič imel to srečo, da ima poslanca, ki je hkrati tudi župan, tudi v prihodnosti. Če je to dobro za občino in če je to sreča, zakaj za vraga pa potem izraža mnenje, da je potrebno funkciji razdružiti in glasuje za razdružitev funkcij?

Če je dvojna funkcija dobra za občine, ki imajo poslance, ki so hkrati župani, kakor trdi Sajovic, hkrati pa omenjeni glasuje proti temu, da bi občine imele poslance, ki bi bili hkrati župani, ali ni to slab znak za občino? Ali ni Sajovic s tem pokazal, da mu v bistvu ne gre za dobrobit občine?