Krščanstvo in Halloween

V teh dneh kristjani praznujemo pomembne praznike, ko se spominjamo vseh vernih duš v vicah in pa vseh svetih, ki že prebivajo v Božji slavi. A dan pred vsemi svetimi, pred nas stopa nek drug praznik, ki ima zlovešč prizvok. Imenuje se Halloween, ali kakor se glasi prevod (ki je seveda napačen), noč čarovnic.

Ob tem času se oglasi mnogo kristjanov, ki svarijo pred tem praznikom, češ da gre pri vsem skupaj za čaščenje hudiča in demonskih sil. Med drugim navajajo, da so na ta dan keltski svečeniki, imenovani druidi, bogovom žrtvovali otroke tako da so jih zaklali in zažgali.

No, krščanstvo pa ima z omenjenim praznikom več skupnega, kakor si lahko mislimo na prvi pogled. Praznik All hallows eve (v stari angleščini skrajšano v Halloween) ima namreč korenine ravno v Katoliški Cerkvi. Ustanovila sta ga papeža Gregor III. in Gregor IV. v 8. oz. 9. stoletju.

Na ta praznik – tako kar nekaj katoliške literature – večina ameriških in irskih katoliških šol organizira maškarado. Bojda se ta letno dogaja tudi pod okriljem bostonske nadškofije.

Večina strokovne literature s področja arheologije, zgodovine in etnologije govori o tem, da ni dokazov, da bi Kelti opravljali človeške daritve, kaj šele, da bi klali in sežigali otroke. Na ta dan so namreč praznovali novo leto oz. po njihovo Samhain. To je bil hkrati praznik žetve, ko so ob koncu poletnega časa žrtvovali pridelke in živino (smo mogoče tudi od njih nekako prevzeli in pokristjanili zahvalno nedeljo?). O masakrih pri Keltih pa je na veliko pisal Julij Cezar, za katerega stroka pravi, da je pretiraval (namreč ni dokazov) zaradi tega, ker so bili med drugim ravno Kelti najbolj osovraženo ljudstvo pri Rimljanih.

V nekatere večje pridelke so vrezali obraze (odkar “smo” odkrili Ameriko se to dela v buče), ker so verjeli, da je glava najpomembnejši del človekovega telesa, kjer sta navzoča tako duh kot um. Z njimi pa so odganjali hude duhove od svojih prebivališč. Amerika je ta praznik sekularizirala in ga tudi skomercializirala, tako, da od njega skoraj ni ostalo nič od irskega izročila.

Glede maškar pa Gabrielle Amorth (uradni vatikanski eksorcist), pravi: “Če se ameriški in angleški otroci radi za eno noč v letu oblečejo v čarovnice in hudičke, potem to ni noben problem. Če gre samo za igro, ni narejene nobene škode.” (vir: The Devil is gaining ground, v: The sunday telegraph, 11 marec, 2000)

Zanimiv avtor glede te problematike je npr. dominikanec prof. Augustine Thompson, ki sklene svoj članek o Halloweenu kot o krščanskem prazniku, takole:”Naslednjič, ko vam kdo poreče, da je Halloween kruta prevara s katero se preslepi otroke, da zapadejo k čaščenju hudiča, predlagam, da mu razložite resničen izvor praznika in ga povabite k odkrivanju njegovega krščanskega pomena skupaj s še dvema večjima in bolj pomembnima praznikoma, ki mu sledita v teh dneh.”

In kako se kot kristjan vendarle obnašati do tistih, ki zapadajo v okultne zadeve?

Do njih je treba, tako kot do vsakogar, pristopati z ljubeznijo, ki se kaže v mojem krščanskem poklicu. To pa se kaže tako,  da sem kot kristjan, ki se s temi stvarmi in ljudmi, ki se z okultnim ukvarjajo  poslan  zato, da ob meni prečistijo svoj odnos do dejavnosti, s katero se ukvarjajo, da jim pomagam do pravega razločevanja. Ko pa se srečam z ljudmi, ki pa so očitno že zasvojeni s tem, pa sem kot kristjan poklican k konkretni pomoči, ne pa da zganjam paniko in se tega izogibam. Slednja drža bi bila, kakor da bi soljudi obsodil na pogubo. Jezus nam obljublja, da se nimamo česa bati. On je z nami. Ob tem zagotovilu me strah nekaterih kristjanov na ta dan močno čudi!

Krščanstvo