Monthly Archives: November 2009

http://biblauragraphy.files.wordpress.com/2009/02/darwin.jpg

Osrednje delo Charlesa Darwina O izvoru vrst danes praznuje 150-letnico prve izdaje. S knjigo, ki za številne znanstvenike še vedno predstavlja najpomembnejše delo celotne biologije, je Darwin postavil temelje za še danes med naravoslovci v veliki meri nesporno teorijo o evoluciji.

Darwin pri svojih opisih, ki jih je zapisal med svojim potovanjem z ladjo Beagle v 30. letih 19. stoletja ni uporabil besede evolucija, pa vendar je identificiral načelo naravnega izbora, ki danes kot selekcija predstavlja enega izmed temeljnih stebrov evolucijske teorije. Darwin se je dolgo izogibal objavi svojih ugotovitev. Šele ko je ugotovil, da je njegov rojak Alfred Russel Wallace neodvisno od njega prišel do enakih spoznanj in jih želel objaviti, je privolil v objavo. Pozornost pri njegovi knjigi vzbuja predvsem to, da v celotnem delu ni niti ene same formule in da je v njem le ena skica. Knjiga je poleg tega napisana tako, da jo lahko razume vsak, ne le znanstveniki. Teorija evolucije je tudi plodna podlaga za različne negativne špekulacije o odnosu med znanostjo in Cerkvijo. Katoliška Cerkev teorijo evolucije sprejema kot najbolj argumentirano teorijo na področju naravoslovne znanosti. Tako razmišlja tudi upokojeni direktor vatikanskega observatorija, jezuit pater George Coyne: Po mojem mnenju, in mislim, da to zastopa večino katoliških znanstvenikov, je sledeče: Najboljša znanstvena razlaga, ki jo o razvoju vesolja in vsega kar se v njem nahaja vključno z vsemi živimi bitji pa tudi nas samih je, kakor to jaz imenujem neo-darvinistična evolucija. To je modernizirana darwinova teorija na podlagi genetskih mutacij in naravne selekcije. Skratka, to je najboljša znanstvena razlaga za razvoj vrst.

Že leta 1950 je papež Pij XII v okrožnici Humani Generis zapisal, da si teorija evolucije in vera v Boga stvarnika nista v nasprotju, in da kar zadeva človekov izvor, tudi verujoči lahko sprejemamo teorijo evolucije kot eno izmed mogočih razlaga za nastanek našega telesa, medtem ko verujemo, da je neumrljivo dušo ustvaril Bog. Pokojni papež Janez Pavel II. pa je dejal, da je glede nastanka človeka z znanstvenega vidika najbolj sprejemljiva teorija evolucije, ki ji Cerkev ne nasprotuje. Hkrati pa je poudaril, da znanstvena razlaga ne razkrije skrivnosti nastanka in izvora sveta in človeka v celoti, tudi ne njunega globljega smisla. Nekateri znanstveniki, kot je npr. evolucijski biolog Richard Dawkins menijo, da je Darwin s svojimi ugotovitvami zadal smrtni udarec obstoju Boga, vendar pokojni papež Janez Pavel II opozarja, da znanstvena teorija ne more ne ovreči ne potrditi obstoja Stvarnika, saj Bog ni predmet materialnega sveta, s katerim se ukvarja naravoslovna znanost. Vera je torej tista, ki osvetljuje smisel in poslanstvo človeškega življenja znotraj stvarstva.

Na današnji dan pred dvajsetimi leti je padel Berlinski zid, simbol hladne vojne. Padec zidu je močno zaznamoval svet. Dogodek je namreč pomenil konec komunističnih režimov v Vzhodni Evropi, s tem pa konec do tedaj poznanega sveta.

Pozdravljamo spremembe in odprtost, saj verjamemo, da gresta svoboda in varnost z roko v roki. Da napredek človekove svobode lahko le okrepi svetovni mir. Generalni sekretar Gorbačov! Če iščete mir, če želite blaginjo za Sovjetsko zvezo in Vzhodno Evropo…če želite osvoboditev…Pridite k tem vratom. Gospod Gorbačov…Odprite ta vrata. Gospod Gorbačov…Podrite ta zid!

To so bile besede takratnega ameriškega predsednika Ronalda Regana, s katerimi je pozval k podrtju zidu. Tega je začela graditi nemška vlada 13. avgusta leta 1961 v sodelovanju s Sovjetsko zvezo, da bi preprečila odhod svojih državljanov na zahod. Zid je globoko zaznamoval življenja prebivalcev mesta, Nemčije in celotne Evrope.

V Nemčiji praznovanja ob pomembni obletnici sicer potekajo že celo leto. Drevi pa bodo praznovanja dosegla vrhunec. Na osrednjem dogodku pri Brandenburških vratih, ki bo potekal ob 20 uri, pričakujejo več kot 100 tisoč ljudi, med njimi tudi številne visoke goste iz tujine. Današnji zid, ki stoji na istem mestu kot je stal takratni, je umetniška stvaritev šolarjev, posameznikov in umetnikov z vsega sveta. Ta „umetniški“ zid bo drevi ponovno padel. Berlin naj bi ob tej priložnosti obiskali francoski predsednik Nicolas Sarkozy, britanski premier Gordon Brown, ameriška sekretarka Hillary Clinton in ruski predsednik Dmitrij Medvedjev. Clintonova je ob tej priložnosti že davi pozvala svetovne voditelje, naj podrejo tudi zidove 21. stoletja. Med glavnimi izzivi današnje dobe pa je izpostavila verski ekstremizem.

V Berlinu bo v sklopu dvajsete obletnice padca berlinskega zidu, na pobudo nemške škofovske konference in nemške evangeličanske Cerkve, potekalo tudi ekumensko molitveno srečanje, ki ga bodo vodili predsednik tamkajšnje škofovske konference, nadškof Robert Zollitsch, škof berlinske evangeličanske Cerkve Wolfgang Huber ter berlinski nadškof kardinal Georgij Sterzinsky.

O tem, kaj dogodek izpred dvajsetih let pomeni za Slovenijo pa je nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel ocenil takole:

Ob tem se človek sprašuje zakaj je pri nas relativno malo pozornosti za ta dogodek, kajti na tem dogodku oz. na tej zgodovinski realnosti je utemeljena naša država, naša neodvisnost. Slovenija se je konstituirala na temelju teh prevratnih, prelomnih dogodkov v Evropi dvajset let nazaj.

Javnomnenjska raziskava, ki jo je objavil britanski BBC pa je po dvajsetih letih od padca zidu pokazala, da je po svetu močno razširjeno nezadovoljstvo s kapitalizmom. Tako le 11 odstotkov ljudi v 27 državah po svetu meni, da kapitalizem deluje dobro.

V tem zapisu objavljam članek, ki sem ga napisal za rubriko Mladi Val v Katoliškem tedniku Družina (št. 44, letnik 2009):
Smo v času, ko se sprašujemo, kaj se zgodi, ko človek umre. Vsi smo že kdaj doživeli, da smo bili prvič na nekem kraju, pa se nam je zdelo tam vse znano. Imeli smo občutek, da smo nekoč tam že bili. Takrat smo morda nehote pomislili, da smo mogoče pred tem živeli še kakšno drugo življenje. Morda se celo prepričamo, da smo reinkarnacija kakšnega našega slavnega prednika ali celo samega dalajlame! Da, nekateri so prepričani, da se duše selijo. Je res kaj na tem?

Cikel odrešenja
Reinkarnacija je starodaven pojem, ki izvorno spada v okolje hinduizma. Povprečen hindujec razmišlja o svojem življenju kot o verigi mnogih bivanj. Ta tok imenujejo samsara. Skozi te oblike bivanja prenašajo tudi posledice svojih dejanj (karma). Karma pomembno vpliva na kakovost prihodnjega bivanja. Hindujci zato hrepenijo po osvoboditvi (mokša) iz verige vnovičnih rojstev. Reinkarnacija zanje pomeni cikel odrešenja. Iz prekletstva večnih rojstev se rešijo le z ustreznimi tehnikami, ki jih zajemajo različne oblike joge, ter z lastnimi dobrimi deli, s katerimi skrbijo, da je njihova karma čim bolj čista. Tisti, ki se iz prekletstva večnih rojstev iztrga, doseže nirvano, kar pomeni, da se je zlil z Vsevišnjim in kot posameznik ne obstaja več. Po hindujskem verovanju je namreč vsako posamezno bitje nastalo z odcepitvijo od Vsevišnjega, zato v življenju in svojem delovanju hrepeni po vnovični združitvi z njim. Reinkarnacija je v hinduizmu pojmovana kot neželeno dogajanje. Ideja nosi v sebi predstavo o cikličnem času. To je čas, v katerem se vse večno vrača.

Smrt le prehod duše iz ene oblike življenja v drugo
Reinkarnacija je eden temeljnih pojmov tudi v novodobni duhovnosti. Novodobniki jo razumejo kot razvoj, ki teče v smeri pobožanstvenja. V nasprotju z indijskimi verstvi new age nanjo gleda kot na napredovanje posamične duše proti popolnejšim stanjem. Kar se reinkarnira, je nekaj bistveno duhovnega, je zavest oz. iskra energije v človeku, ki ima delež pri kozmični energiji. Smrt je tako le prehod duše iz ene oblike življenja v drugo. S tem pojmovanjem je zahod izmaličil njeno izvorno podobo. Zahodno pojmovanje reinkarnacije gre v smer egoizma, in sicer v smislu zadovoljevanja lastnih potreb. Za sodobnega človeka, ki je duhovno neizpolnjen in naravnan sekularno, je to privlačno, saj mu zagotavlja, da bo vse zamujeno v tem življenju lahko nadoknadil v naslednjem.

Reinkarnacija v Evropi že v antiki
Tudi evropski celini pojem reinkarnacije ni bil tuj. Že antični filozofi so se poigravali z mislijo o potovanju duš iz enega telesa v drugega. Med možnimi »verniki« v reinkarnacijo med antičnimi filozofi spadajo Sokrat, Platon, Pitagora in Empedokel. Medtem ko za prva dva ni mogoče zagotovo trditi, da sta res verjela v ta pojav, pa so pitagorejci in Empedokel menili, da gre duša skozi številna utelešenja. Slavni grški filozof Pitagora je nekoč srečal nekoga, ki je pretepal psa. Pitagora mu je rekel, naj psa preneha tepsti, ker je bil to nekoč njegov prijatelj. Ko ga je moški vprašal, kako to ve, je filozof odgovoril, da ga je spoznal po cviljenju. Aristotel je kasneje reinkarnacijo označil za blodnjo pitagorejcev.

Ideja je v srednjem veku nekoliko potihnila. V vsej svoji veličini pa se je vrnila v 19. stoletju po dveh nemških filozofih, ki sta se navduševala nad vzhodno filozofijo: Arthurjem Schopenhauerjem in Friedrichom Nietzschejem.

Je prva Cerkev res verjela v reinkarnacijo?
Krščanstvo se je z reinkarnacijo srečalo, ko je bilo še skoraj v povojih. Pripadniki novodobnih gibanj nam bodo radi postregli s podatkom, da je prva Cerkev verjela v reinkarnacijo, in nam kot pripadnika vere v ta pojav omenili Origena. Ta je namreč učil, da duša obstaja, preden se utelesi v snovno telo. Dejstvo je, da krščanstvo nikoli ni verjelo v reinkarnacijo, niti ni vanjo verjel Origen (novodobniki nauk o preeksistenci duš zamenjujejo z naukom o reinkarnaciji). V komentarjih k Janezovemu in Markovemu evangeliju je odločno pisal zoper reinkarnacijo. Proti reinkarnaciji so v prvih stoletjih pisali tudi drugi zgodnji cerkveni pisci, kot so na primer: Irenej Lyonski, Tertulijan in Bazilij Véliki, ki je o reinkarnaciji zapisal: »Izogibajte se neumnostim tistih arogantnih filozofov, ki ne zardevajo ob tem, ko enačijo svojo dušo z dušo psa, in kateri trdijo, da so bili v prejšnjem življenju ženska, rak ali riba. So bili kdaj ribe? Ne vem, ampak me ni sram priznati, da v svojih pisarijah kažejo manj razumnosti kot ribe.« (prevod S. E.). Kadar koli je krščanstvo v kakšnih skupnostih podleglo reinkarnaciji, je ta skupnost zašla v krivoverstvo. Znane skupine teh, ki izhajajo iz krščanskih vrst in so verjeli v reinkarnacijo, so gnostiki, valentinijanci, bogomili, katari idr.

Božja milost: sistem
Ni potrebno veliko, da vidimo, da reinkarnacija s krščanstvom ni skladna. Za kristjane namreč odrešenja ni v nobeni tehniki, ampak je v udeleženosti pri Kristusovem trpljenju, smrti in vstajenju. Torej od neposrednega osebnega odnosa do Očeta. Odrešenje v krščanstvu je odpuščanje grehov. Odrešenja ni mogoče najti v preoblikovanju zavesti, ki smo ga sami sprožili. Za odpuščanje grehov pa je potrebna božja milost, Ljubezen. Pri reinkarnaciji pa prostora za božjo milost ni. Niti ni prostora za Odrešenika, ne za Ljubezen. Reinkarnacija je gol sistem. Jaz raje izberem Ljubezen na križu kot pa sistem. Pa vi?

V teh dneh kristjani praznujemo pomembne praznike, ko se spominjamo vseh vernih duš v vicah in pa vseh svetih, ki že prebivajo v Božji slavi. A dan pred vsemi svetimi, pred nas stopa nek drug praznik, ki ima zlovešč prizvok. Imenuje se Halloween, ali kakor se glasi prevod (ki je seveda napačen), noč čarovnic.

Ob tem času se oglasi mnogo kristjanov, ki svarijo pred tem praznikom, češ da gre pri vsem skupaj za čaščenje hudiča in demonskih sil. Med drugim navajajo, da so na ta dan keltski svečeniki, imenovani druidi, bogovom žrtvovali otroke tako da so jih zaklali in zažgali.

No, krščanstvo pa ima z omenjenim praznikom več skupnega, kakor si lahko mislimo na prvi pogled. Praznik All hallows eve (v stari angleščini skrajšano v Halloween) ima namreč korenine ravno v Katoliški Cerkvi. Ustanovila sta ga papeža Gregor III. in Gregor IV. v 8. oz. 9. stoletju.

Na ta praznik – tako kar nekaj katoliške literature – večina ameriških in irskih katoliških šol organizira maškarado. Bojda se ta letno dogaja tudi pod okriljem bostonske nadškofije.

Večina strokovne literature s področja arheologije, zgodovine in etnologije govori o tem, da ni dokazov, da bi Kelti opravljali človeške daritve, kaj šele, da bi klali in sežigali otroke. Na ta dan so namreč praznovali novo leto oz. po njihovo Samhain. To je bil hkrati praznik žetve, ko so ob koncu poletnega časa žrtvovali pridelke in živino (smo mogoče tudi od njih nekako prevzeli in pokristjanili zahvalno nedeljo?). O masakrih pri Keltih pa je na veliko pisal Julij Cezar, za katerega stroka pravi, da je pretiraval (namreč ni dokazov) zaradi tega, ker so bili med drugim ravno Kelti najbolj osovraženo ljudstvo pri Rimljanih.

V nekatere večje pridelke so vrezali obraze (odkar “smo” odkrili Ameriko se to dela v buče), ker so verjeli, da je glava najpomembnejši del človekovega telesa, kjer sta navzoča tako duh kot um. Z njimi pa so odganjali hude duhove od svojih prebivališč. Amerika je ta praznik sekularizirala in ga tudi skomercializirala, tako, da od njega skoraj ni ostalo nič od irskega izročila.

Glede maškar pa Gabrielle Amorth (uradni vatikanski eksorcist), pravi: “Če se ameriški in angleški otroci radi za eno noč v letu oblečejo v čarovnice in hudičke, potem to ni noben problem. Če gre samo za igro, ni narejene nobene škode.” (vir: The Devil is gaining ground, v: The sunday telegraph, 11 marec, 2000)

Zanimiv avtor glede te problematike je npr. dominikanec prof. Augustine Thompson, ki sklene svoj članek o Halloweenu kot o krščanskem prazniku, takole:”Naslednjič, ko vam kdo poreče, da je Halloween kruta prevara s katero se preslepi otroke, da zapadejo k čaščenju hudiča, predlagam, da mu razložite resničen izvor praznika in ga povabite k odkrivanju njegovega krščanskega pomena skupaj s še dvema večjima in bolj pomembnima praznikoma, ki mu sledita v teh dneh.”

In kako se kot kristjan vendarle obnašati do tistih, ki zapadajo v okultne zadeve?

Do njih je treba, tako kot do vsakogar, pristopati z ljubeznijo, ki se kaže v mojem krščanskem poklicu. To pa se kaže tako,  da sem kot kristjan, ki se s temi stvarmi in ljudmi, ki se z okultnim ukvarjajo  poslan  zato, da ob meni prečistijo svoj odnos do dejavnosti, s katero se ukvarjajo, da jim pomagam do pravega razločevanja. Ko pa se srečam z ljudmi, ki pa so očitno že zasvojeni s tem, pa sem kot kristjan poklican k konkretni pomoči, ne pa da zganjam paniko in se tega izogibam. Slednja drža bi bila, kakor da bi soljudi obsodil na pogubo. Jezus nam obljublja, da se nimamo česa bati. On je z nami. Ob tem zagotovilu me strah nekaterih kristjanov na ta dan močno čudi!