Komentarji na Sv. Ciprijan o padlih

Avtor: bogimablog

bogimablog — Sun, 09 Aug 2009 20:52:15 +0000

…zanimiv je tale naš Ciprijanček , dobro govori – p.s. mi lahko daš link iz http://www.biblija.net, na katere zapovedi si mislil? Thx, adijamo

Avtor: Vili Ne-resnik

Vili Ne-resnik — Wed, 22 Jul 2009 15:50:49 +0000

Joj Sebastjan, kok si ti skromen, meni kar nerodno rata od take svetosti. Če je dialog zate previsoka raven pojdi v kot mulo kuhat, ne pa kot otrok kričat “ni res”. Zakaj ni res?

———————————–
Evo malo “pristranske” wikipedije:
The Roman Empire was generally quite tolerant in its treatment of other religions. The imperial policy was generally one of incorporation – the local gods of a newly conquered area were simply added to the Roman pantheon and often given Roman names. Even the Jews, with their one god, were generally tolerated.

For the Romans, religion was first and foremost a social activity that promoted unity and loyalty to the state[citation needed] – a religious attitude the Romans called pietas, or piety.
———————————–
pa se tole je en lep citat:
The Roman persecutions were generally sporadic, localized, and dependent on the political climate and disposition of each emperor. Imperial decrees against Christians were often directed against church property, the Scriptures, or clergy only. Everett Ferguson estimated that more Christians have been killed for religious reasons in the last 50 years than in the church’s first 300 years.
———————————

Avtor: Luka

Luka — Tue, 21 Jul 2009 23:35:15 +0000

Ob tvojem razmišljanju sem se spomnil na pridigo papeža Janeza Pavla v Siciliji, ko je z jasno besedo obsodil mafijo, ob navdušenju ljudstva in ob očitni zadregi lokalne cerkvene hierarhije, vajene kompromisarstva in molčanja. Zanimiv je njegov znamenit poziv “Convertitevi!”: torej ne “Pokorite se!”, temveč “Spreobrnite se!”, čeprav je znano, da je velika večina mafijskih šefov pobožnih “katoličanov”. Z ostro izbiro besed je sveti oče poudaril enako misel kot Sv. Justina, ki jo omenjaš. Žal se to premalo poudarja.

http://www.youtube.com/watch?v=xJglblBLxHE

Avtor: Sebastjan Erlah

Sebastjan Erlah — Sat, 18 Jul 2009 11:04:45 +0000

Snečer, krstili so odrasle. Pri krščevanju dojenčkov pa je očitno, da niti ne poznaš obreda, niti nimaš najmanjšega pojma, kdo kaj obljublja – dojenček prav nič.

Vili

***Hm, a ni to pravzaprav nasprotovanje med novo in staro zavezo.***

Ne.

***Zahteva rimljanov po darovanju “malikom” ni bila božja, ampak cesarska, saj se ni šlo za to da se veruje v rimske bogove, ampak da se spoštuje simbole cesarstva, približno tako kot če bi kdo rekel danes, da morajo vse veroizpovedi upoštevati dan državnosti.***

Ni res.

***Malo gnjavim zanalašč, ampak me res zanima kaj boš odgovoril. ***

Vem. Zato se v odgovorih tudi nisem preveč trudil.

Avtor: Snečer

Snečer — Fri, 17 Jul 2009 23:09:58 +0000

Me pa res zanima obljuba zvestobe dojenčka ob krstu

Gnusen ideološko/totalitaren obred oziroma zločin in zasužnjevanje otrok.

No mogoče so v tistih časih krstili odrasle kot bi bilo edino pravilno…

Avtor: Vili Ne-resnik

Vili Ne-resnik — Fri, 17 Jul 2009 23:07:24 +0000

Hm, a ni to pravzaprav nasprotovanje med novo in staro zavezo. Prepoved malikovanja, je namreč iz stare zaveze, vsaj jaz se ne spomnim, da bi Jezus kaj o tem govoril (morda se motim). Nova zaveza pa pravi: daj bogu kar je božjega in cesarju kar je cesarjevega. Zahteva rimljanov po darovanju “malikom” ni bila božja, ampak cesarska, saj se ni šlo za to da se veruje v rimske bogove, ampak da se spoštuje simbole cesarstva, približno tako kot če bi kdo rekel danes, da morajo vse veroizpovedi upoštevati dan državnosti. Skratka očitno so fundamentalisti na obeh straneh malo pretiravali, razlog spora pa je bil v šumu v komunikaciji.

Gre skratka za nasprotje med izvrševanjem vere in estetiko – da zgleda kot da izvršujemo vero. Gre za navidezno nasprotje, saj je ključno da vero živiš, noben bog ne bo jezen če si prasca dal tam na nek oltar (pustimo Jahveja, ki ga ni za resno vzet, namreč sam jezni Jahve je pojmovni malik) – sicer je škoda prasca, to pa je res.
Hrbtna stran zgodbe pa je, da je v teh pogojih zgodnjega kršlanbstva bilo strašno “in” biti mučenik. To je bilo kot bi danes govoril o superzvezdnikih. Opisi njihovih muk so bili na ravni erotičnih in čustveno zanesenih opisov (bili so lepi, sveti in tako dalje). Skratka na ravni gverilskih herojev, od partizanskih mučencev do teorističnih samomorilcev. Samo, da ideja živi, koga brigajo ljudje (fundamentalizem skratka). Ah da, ta kult je bil tako močan, da ko je bilo krščanstvo spet dovoljeno, so ljudje v manjku novih izzivov šli v najhujše naravne razmere možne in izumili puščavništvo.

Skratka problem tega, da mnogo “religioznih ljudi” ni dejansko vernih pa je problem, samo morda tale prispodoba z mučenci ni ta prava. Kaj pa če so postali mučenci iz sebičnih ali ideoloških razlogov? (Ne rečem za vse, seveda ne).

Malo gnjavim zanalašč, ampak me res zanima kaj boš odgovoril.

Lp
Vili