Sv. Ciprijan o padlih
V sredini tretjega stoletja je pod rimskim cesarjem Decijem potekalo hudo preganjanje kristjanov. Namreč Decij je izdal odlok, da morajo vsi prebivalci cesarstva darovati malikom.
Spis, ki ga je napisal sv. Ciprijan, ki govori O padlih, nam kaže, kako mnogi kristjani niso bili kos tej preizkušnji.
V začetku spisa slavi tiste, ki so ob težki preizkušnji mučenja, ker niso hoteli izdati Jezusa Kristusa, umrli, pa tudi tiste, ki so mučenja prestali in so v občestvu kot živi pričevalci vere. O njih pravi, da so bili zvesti obljubi, ki so jo ob krstu dali Kristusu, zato jih mati Cerkev radostno sprejema v svoje naročje, ko se vračajo kot heroji z boja. Za preganjanje Ciprijan pravi, da je bila to le Božja preizkušnja, da bi zbudila vero, ki je zaspala. Posvetno mišljenje in življenje kristjanov pa tudi mnogih škofov bi si zaslužilo še hujšo kazen. Spomni nas, da je Sveto pismo že zdavnaj napovedovalo kaj pride nad tiste, ki se izneverijo Božjim zapovedim. Vpraša se ali ni mar Gospod napovedal večne kazni tistim, ki ga bodo zatajili in večno plačilo tistim, ki ga bodo priznali.
Dalje opisuje, da so že ob prvih sovražnikovih grožnjah nekateri sami hiteli na forum darovat malikom, s čimer so sami hiteli v duhovno smrt. S tem, pravi Ciprijan, so izdali svojo vero. Spričo tovrstnega dogajanja se Ciprijan sprašuje, s kakšnim izgovorom se bo lahko tak človek, ki je celo sam silil, da bi poginil, opravičil za svoj zločin. Za Ciprijana je nepojmljivo, da je kristjan, ki je pri svojem krstu Kristusu obljubil zvestobo, tako Kristusa zavrgel. Ciprijan tudi opisuje, da so mnogi tudi druge brate in sestre nagovarjali, naj storijo enako in celo, da so mnogi starši k brezbožnemu malikovanju prinašali celo svoje otroke.
Ko je šlo za vprašanje o vrnitvi v občestvo Cerkve teh, ki so Kristusa zatajili in ga zavrgli, je bila sinoda škofov s Ciprijanom na čelu prepričana, da morajo ti, če želijo zopet preiti v občestvo s Cerkvijo, opraviti dolgo pokoro in so šele na smrtni postelji lahko zopet polno sprejeti nazaj. Taka praksa se je mnogim zdela prestroga. Nekaj duhovnikov, ki so nasprotovali Ciprijanu, je to izkoristilo in so padle sprejemali v občestvo brez pokore. Iz njih je leta 251 nastala tudi ločina. Ciprijan je tem takole napisal: Kdor grešnika s priliznjenim laskanjem boža, ga spodbuja h grehu in greha ne zatira, ampak ga goji. Slab je tisti zdravnik, ki gnojno rano prizanesljivo otipava, skriti strup v njej pa pusti. Rano je treba odpreti, prerezati in očistiti gnoj, nato jo ozdraviti s krepkim zdravilom. Naj nepotrpežljiv bolnik še tako javka in kriči, da ga boli; hvaležen bo potem, ko bo čutil, da je ozdravel. Menil je, da bi napačna popustljivost njihov greh še povečala in bi bila prav tako pogubna kakor preganjanje. A vendar, ko je grozilo novo preganjanje, so škofje spokorno prakso omilili. Padlim so podelili spravo in jih sprejeli v občestvo Cerkve. To pa so storili zato, da bi jih pred sovražnikom zavarovali in jih oborožili s Kristusovim telesom in krvjo kakor s ščitom. Ciprijan o tem pravi: Če bi odrekli spravo nam izročenim ovcam in se s človeško trdosrčnostjo uprli Božji očetovski ljubezni, bi jih Gospod terjal iz naših rok.
Mislim, da ni težko videti, kaj nam ima Ciprijan za povedati v današnjem času, ko nismo podvrženi nobenemu preganjanju, hkrati pa je toliko bratov in sester, duhovnikov in škofov takih, ki so padli in izdali Kristusa in ga zavrgli, kljub temu, da so mu pri krstu obljubili zvestobo. Po besedah sv. Justina naj se taki sploh ne imenujejo kristjani, ker kristjani so dobri ljudje, tisti, ki pa ne izpolnjujejo Božjih zapovedi, delajo zlo, zato niso dobri in se ne morejo imenovati kristjani.
Powered by FireStats
Hm, a ni to pravzaprav nasprotovanje med novo in staro zavezo. Prepoved malikovanja, je namreč iz stare zaveze, vsaj jaz se ne spomnim, da bi Jezus kaj o tem govoril (morda se motim). Nova zaveza pa pravi: daj bogu kar je božjega in cesarju kar je cesarjevega. Zahteva rimljanov po darovanju “malikom” ni bila božja, ampak cesarska, saj se ni šlo za to da se veruje v rimske bogove, ampak da se spoštuje simbole cesarstva, približno tako kot če bi kdo rekel danes, da morajo vse veroizpovedi upoštevati dan državnosti. Skratka očitno so fundamentalisti na obeh straneh malo pretiravali, razlog spora pa je bil v šumu v komunikaciji.
Gre skratka za nasprotje med izvrševanjem vere in estetiko – da zgleda kot da izvršujemo vero. Gre za navidezno nasprotje, saj je ključno da vero živiš, noben bog ne bo jezen če si prasca dal tam na nek oltar (pustimo Jahveja, ki ga ni za resno vzet, namreč sam jezni Jahve je pojmovni malik) – sicer je škoda prasca, to pa je res.
Hrbtna stran zgodbe pa je, da je v teh pogojih zgodnjega kršlanbstva bilo strašno “in” biti mučenik. To je bilo kot bi danes govoril o superzvezdnikih. Opisi njihovih muk so bili na ravni erotičnih in čustveno zanesenih opisov (bili so lepi, sveti in tako dalje). Skratka na ravni gverilskih herojev, od partizanskih mučencev do teorističnih samomorilcev. Samo, da ideja živi, koga brigajo ljudje (fundamentalizem skratka). Ah da, ta kult je bil tako močan, da ko je bilo krščanstvo spet dovoljeno, so ljudje v manjku novih izzivov šli v najhujše naravne razmere možne in izumili puščavništvo.
Skratka problem tega, da mnogo “religioznih ljudi” ni dejansko vernih pa je problem, samo morda tale prispodoba z mučenci ni ta prava. Kaj pa če so postali mučenci iz sebičnih ali ideoloških razlogov? (Ne rečem za vse, seveda ne).
Malo gnjavim zanalašč, ampak me res zanima kaj boš odgovoril.
Lp
Vili
Me pa res zanima obljuba zvestobe dojenčka ob krstu
Gnusen ideološko/totalitaren obred oziroma zločin in zasužnjevanje otrok.
No mogoče so v tistih časih krstili odrasle kot bi bilo edino pravilno…
Snečer, krstili so odrasle. Pri krščevanju dojenčkov pa je očitno, da niti ne poznaš obreda, niti nimaš najmanjšega pojma, kdo kaj obljublja – dojenček prav nič.
Vili
***Hm, a ni to pravzaprav nasprotovanje med novo in staro zavezo.***
Ne.
***Zahteva rimljanov po darovanju “malikom” ni bila božja, ampak cesarska, saj se ni šlo za to da se veruje v rimske bogove, ampak da se spoštuje simbole cesarstva, približno tako kot če bi kdo rekel danes, da morajo vse veroizpovedi upoštevati dan državnosti.***
Ni res.
***Malo gnjavim zanalašč, ampak me res zanima kaj boš odgovoril. ***
Vem. Zato se v odgovorih tudi nisem preveč trudil.
Ob tvojem razmišljanju sem se spomnil na pridigo papeža Janeza Pavla v Siciliji, ko je z jasno besedo obsodil mafijo, ob navdušenju ljudstva in ob očitni zadregi lokalne cerkvene hierarhije, vajene kompromisarstva in molčanja. Zanimiv je njegov znamenit poziv “Convertitevi!”: torej ne “Pokorite se!”, temveč “Spreobrnite se!”, čeprav je znano, da je velika večina mafijskih šefov pobožnih “katoličanov”. Z ostro izbiro besed je sveti oče poudaril enako misel kot Sv. Justina, ki jo omenjaš. Žal se to premalo poudarja.
http://www.youtube.com/watch?v=xJglblBLxHE
Joj Sebastjan, kok si ti skromen, meni kar nerodno rata od take svetosti. Če je dialog zate previsoka raven pojdi v kot mulo kuhat, ne pa kot otrok kričat “ni res”. Zakaj ni res?
———————————–
Evo malo “pristranske” wikipedije:
The Roman Empire was generally quite tolerant in its treatment of other religions. The imperial policy was generally one of incorporation – the local gods of a newly conquered area were simply added to the Roman pantheon and often given Roman names. Even the Jews, with their one god, were generally tolerated.
For the Romans, religion was first and foremost a social activity that promoted unity and loyalty to the state[citation needed] – a religious attitude the Romans called pietas, or piety.
———————————–
pa se tole je en lep citat:
The Roman persecutions were generally sporadic, localized, and dependent on the political climate and disposition of each emperor. Imperial decrees against Christians were often directed against church property, the Scriptures, or clergy only. Everett Ferguson estimated that more Christians have been killed for religious reasons in the last 50 years than in the church’s first 300 years.
———————————
…zanimiv je tale naš Ciprijanček
, dobro govori – p.s. mi lahko daš link iz http://www.biblija.net, na katere zapovedi si mislil? Thx, adijamo