Monthly Archives: Julij 2009

V sredini tretjega stoletja je pod rimskim cesarjem Decijem potekalo hudo preganjanje kristjanov. Namreč Decij je izdal odlok, da morajo vsi prebivalci cesarstva darovati malikom.

Spis, ki ga je napisal sv. Ciprijan, ki govori O padlih, nam kaže, kako mnogi kristjani niso bili kos tej preizkušnji.

V začetku spisa slavi tiste, ki so ob težki preizkušnji mučenja, ker niso hoteli izdati Jezusa Kristusa, umrli, pa tudi tiste, ki so mučenja prestali in so v občestvu kot živi pričevalci vere. O njih pravi, da so bili zvesti obljubi, ki so jo ob krstu dali Kristusu, zato jih mati Cerkev radostno sprejema v svoje naročje, ko se vračajo kot heroji z boja. Za preganjanje Ciprijan pravi, da je bila to le Božja preizkušnja, da bi zbudila vero, ki je zaspala. Posvetno mišljenje in življenje kristjanov pa tudi mnogih škofov bi si zaslužilo še hujšo kazen. Spomni nas, da je Sveto pismo že zdavnaj napovedovalo kaj pride nad tiste, ki se izneverijo Božjim zapovedim. Vpraša se ali ni mar Gospod napovedal večne kazni tistim, ki ga bodo zatajili in večno plačilo tistim, ki ga bodo priznali.

Dalje opisuje, da so že ob prvih sovražnikovih grožnjah nekateri sami hiteli na forum darovat malikom, s čimer so sami hiteli v duhovno smrt. S tem, pravi Ciprijan, so izdali svojo vero. Spričo tovrstnega dogajanja se Ciprijan sprašuje, s kakšnim izgovorom se bo lahko tak človek, ki je celo sam silil, da bi poginil, opravičil za svoj zločin. Za Ciprijana je nepojmljivo, da je kristjan, ki je pri svojem krstu Kristusu obljubil zvestobo, tako Kristusa zavrgel. Ciprijan tudi opisuje, da so mnogi tudi druge brate in sestre nagovarjali, naj storijo enako in celo, da so mnogi starši k brezbožnemu malikovanju prinašali celo svoje otroke.

Ko je šlo za vprašanje o vrnitvi v občestvo Cerkve teh, ki so Kristusa zatajili in ga zavrgli, je bila sinoda škofov s Ciprijanom na čelu prepričana, da morajo ti, če želijo zopet preiti v občestvo s Cerkvijo, opraviti dolgo pokoro in so šele na smrtni postelji lahko zopet polno sprejeti nazaj. Taka praksa se je mnogim zdela prestroga. Nekaj duhovnikov, ki so nasprotovali Ciprijanu, je to izkoristilo in so padle sprejemali v občestvo brez pokore. Iz njih je leta 251 nastala tudi ločina. Ciprijan je tem takole napisal: Kdor grešnika s priliznjenim laskanjem boža, ga spodbuja h grehu in greha ne zatira, ampak ga goji. Slab je tisti zdravnik, ki gnojno rano prizanesljivo otipava, skriti strup v njej pa pusti. Rano je treba odpreti, prerezati in očistiti gnoj, nato jo ozdraviti s krepkim zdravilom. Naj nepotrpežljiv bolnik še tako javka in kriči, da ga boli; hvaležen bo potem, ko bo čutil, da je ozdravel. Menil je, da bi napačna popustljivost njihov greh še povečala in bi bila prav tako pogubna kakor preganjanje. A vendar, ko je grozilo novo preganjanje, so škofje spokorno prakso omilili. Padlim so podelili spravo in jih sprejeli v občestvo Cerkve. To pa so storili zato, da bi jih pred sovražnikom zavarovali in jih oborožili s Kristusovim telesom in krvjo kakor s ščitom. Ciprijan o tem pravi: Če bi odrekli spravo nam izročenim ovcam in se s človeško trdosrčnostjo uprli Božji očetovski ljubezni, bi jih Gospod terjal iz naših rok.

Mislim, da ni težko videti, kaj nam ima Ciprijan za povedati v današnjem času, ko nismo podvrženi nobenemu preganjanju, hkrati pa je toliko bratov in sester, duhovnikov in škofov takih, ki so padli in izdali Kristusa in ga zavrgli, kljub temu, da so mu pri krstu obljubili zvestobo. Po besedah sv. Justina naj se taki sploh ne imenujejo kristjani, ker kristjani so dobri ljudje, tisti, ki pa ne izpolnjujejo Božjih zapovedi, delajo zlo, zato niso dobri in se ne morejo imenovati kristjani.

Italijanska poslanska zbornica je sprejela zahtevo, s katero je italijansko vlado pozvala, naj se pri Združenih narodih zavzame za svetovni moratorij na splave. Pri tem bi se morali sklicevati na prizadevanja Italije za uvedbo svetovnega moratorija na smrtno kazen, je dejal predsednik krščanskih demokratov Rocco Buttiglione.

Buttiglione, ki je tudi prvi podpisnik omenjene zahteve, je poudaril, da bi Združeni narodi morali z resolucijo obsoditi splav kot sredstvo za demografski nadzor in priznati pravico vsake ženske, da je ne prisilijo k temu dejanju. Prav tako bi, po Buttiglionejevih besedah, Združeni narodi morali priznati pravico zarodka in sprejeti ukrepe za boj proti gospodarskim in socialnim vzrokom za dejanje splava. Podobno zahtevo želi predložiti tudi Evropskemu parlamentu. Zadovoljstvo s pozivom poslanske zbornice je medtem že izrazil italijanski premier Silvio Berlusconi. Buttiglionejeve načrte pa podpira tudi Sveti sedež. Papež Benedikt XVI je namreč nedavno dejal, da bi moratoriju na smrtno kazen moral slediti moratorij na splave. Ob tem pa je združenje za pravice žensk opozorila pred kampanjami proti splavu.

Povzel bom članek Iva Keržeta z naslovom “Brez človeka v možnosti ni človeka v deju” in s podnaslovom “Aristotelsko-tomistični prispevek k razpravi o bioetiki, ki ga lahko beremo v zadnji številki revije Tretji dan.

Avtor članka začne s kratko predstavitvijo mednarodno znanega italijanskega filozofa Emanuela Severina, ki je v Italiji začel debato o splavu in jo odprl na filozofski ravni v italijanskem dnevniku Corriere della sera.

Svoj prispevek je omenjeni filozof zasnoval tako, da je jedro bioetiškega spora povezal s ključnima aristotelskima pojmoma deja (energeia) in možnosti (dynamis). Otrok je tako zmožen postati odrasel, že preden on to dejansko postane. Torej zarodek je človek v možnosti, s čimer se, tako Severin, strinjajo tako tisti, ki zastopajo stališče, da je zarodek že-človek, kot tisti, ki trdijo nasprotno. Eni trdijo, da je zarodek že-človek v možnosti. Drugi pa trdijo, da je zarodek, čeprav je v možnosti človek, vendarle še-ne-človek.

Po Aristotelu sta možnost in dej dva različna načina bitja. Ta dva načina pa se med seboj ne razlikujeta kot bitje in ne-bitje. Parmenidovo razumevanje gibanja privede do stališča, da spremembe sploh ni. Ta je le navidezna. Je zmota v našem dojemanju stvarnosti. Parmenid je uvidel, da če spremembo pojmujemo kot prehod bitja iz stanja, v katerem se le-to že nahaja, v stanje, kjer se le-to še ne nahaj, potem je sleherna sprememba protislovna. Zakaj tako? Zato, ker tako pojmovanje predpostavlja, da se spreminjajoče se bitje vsaj v nekem trenutku prehoda nahaja na meji stanja, v katerem se je izhodiščno nahajalo, t.j. na točki, ko hkrati še je in ni več v tem stanju. Vemo pa, da nekaj ne more biti hkrati že nekaj drugega in ne več nekaj drugega.

Ravno zato je Aristotel vpeljal pojma deja in možnosti, s čimer je uvidel parmenidovsko protislovje. Ugotovil je, da je sprememba prehod bitja iz stanja v katerem to že dejansko je, v stanje, v katerem le-to že je v možnosti, ni pa še v deju ali dejanskosti. Prehod v neko stanje pa lahko postane dejanski le, če je možen. S tem pa Aristotel izpostavi tudi, da prehod med stanjema ni prehod med bitjem in ničem, pač pa prehod znotraj bitja in sicer med dvema načinoma bitja (možnostjo in dejanskostjo).

Tako vidimo, da ima Severino prav, da v kolikor razumemo zarodek kot človeka v možnosti in v kolikor to možnost razumemo aristotelsko in obenem pravilno, da je treba zraodek razumeti ko že-človeka in ne kot še-ne-človeka. Za zarodek bi bilo tako kvečjemu možno reči, da še ni dejanski človek, kar pa ne pomeni, da ni človek, pač pa da je človek (v možnosti). Po Aristotelu je možnost isto kot bistvo, bistvo pa je tisto, kar je izraženo po definiciji. Bistvo in definicija nam povesta, kaj neka stvar je. Vprašanja “kaj je” pa ne smemo zamešati z vprašanjem “ali je”. Ker je nekaj prav ta nekaj, kolikor ustreza določeni definiciji ali bistvu, potem sledi, da je človek v možnosti po definiciji že človek, čeprav to še ni na ravni razvoja ali udejanjanja vseh svojih notranjih potencialov. Avtor članka k temu dodaja še, da je sodobna znanost ugotovila čutno zaznavni vidik tega, da je zarodek po definiciji že človek – njegov DNK, ki določa to zarodno celico kot človeško in kot zmožno, da udejanji vse svoje človeške potenciale.

A Severino je v omenjenem sestavku v Corriere della sera, svojo razpravo usmeril proti aristotelski pojem možnosti. Kerže pravi, da je to predvidljivo, ker ravno zanikanje obstoja možnosti in posledično priznanje dejanskosti kot edinega načina bitja, je edino, kar lahko upraviči parmenidovsko stališče, ki ga Severino tudi zastopa. Njegovo sklepanje, ki skuša ovreči aristotelsko zamisel možnosti gre v smer, kjer citira Aristotela, ki pravi, da je to, kar je v možnosti v možnosti glede na dve nasprotji. Kaj to pomeni? To pomeni, da če zarodek lahko postane človek v deju, potem prav zato, ker lahko postane, lahko postane tudi ne-človek. V zarodku sta ti dve nasprotji po nujnosti združeni. Prav zato pa zarodek ni človek.

Dalje v članku Kerže pokaže, da je za tako napačno Severinovo pojmovanje, kot tudi pojmovanje sodobne družbe krivo zamenjavanje protislovja in nasprotja oz. pozabljanje razlike, ki jo Aristotel jasno zariše v svojem logičnem kvadratu. Kontrarnost je namreč razmerje med univerzalnim trdilnim in univerzalnim nikalnim stavkom. Kontrarnost velja v eno smer: iz resničnosti enega sledi neresničnost drugega, obratno pa ne. Kontradikcija pa v logičnem kvadratu označuje razmerje med univerzalnim stavkom in njegovim zanikanjem, ki nastopa vedno v obliki partikularnega stavka.

Torej Aristotel pravi, da je možnost vedno možnost obeh členov protislovja, kar dalje pojasni, da to kar nima možnosti, da je, sploh ne more nikjer biti, medtem ko vse, kar ima možnost, lahko ni udejanjeno. En izid je torej ta, da se možnost lahko ne udejanji. Temu kontradiktorno nasproten izid pa je, da se možnost udejanji in s tem preneha biti zgolj možnost.

Pozaba razlike med kontrarnostjo in kontradiktornostjo je tudi ena glavnih potez Heglovega filozofskega sistema, ki se je v polnosti pokazala v 20. stoletju, ko je prevladovala misel, da je negacija nekaj konstruktivnega (revolucionarno nasilje, ki naj bi uničilo neko danost preko katere bi vzpostavila nekaj novega, boljšega). To tezo o konstruktivnosti negacije cerkveno učiteljstvo označuje s pojmom kultura smrti.

Avtor članka zaključi, da če želimo preseči sodobno kulturo smrti, ne smemo pozabiti, da moramo preseči moderniteto kot tako. To pa je možno storiti le, če se bomo vrnili k Aristotelovi in Tomaževi metafiziki deja in možnosti ob ozaveščanju logičnih struktur v njenem ozadju, še posebej pa razlike med kontrarnostjo in kontradiktornostjo. Odpiranje moderniteti, ki je med katoličani postala priljubljena po drugem vatikanskem koncilu nam skratka pri tem preseganju ne bo prav nič koristila, zaključi Kerže.

Naj takoj povem, da ne verjamem, da je kadarkoli obstajal kakršen koli poskus atentata na premiera Pahorja. Moje mnenje je, da je bil dogodek spretna poteza slovenske in hrvaške politične srenje. Seveda sem prepričan, da je režiserski stolček samega dogodka na strani Slovenije.
In čemu mislim tako? Preprosto enostaven je razlog za takšne zaključke. Dogodek sproža vsaj tri vidne posledice v politiki obeh držav. Prva posledica je ta, da ob padanju javne podpore Pahorju in očividnemu slabemu delu vlade, le-ta dviga njegovo priljubljenost kot potencialni žrtvi “norih” hrvatov. Druga je ta, da dogodek dviga priljubljenost notranjega ministrstva in posledično seveda ministrice Kresalove. Policija je pod njenim vodstvom namreč preprečila atentat na samega premiera, ki bo pogumne policiste odlikoval. To pa seveda ni kar tako. In tretja posledica je, da se daje vtis, da vladi obeh držav sinhrono delujeta. Spomnimo namreč, da je Kosorjeva dejanje strogo obsodila.
Skratka, menim, da je poskus atentata na premiera Pahorja režiran politični dogodek s strani slovenske vlade, da bi od sebe odvrnila svoje izjemno slabo delovanje. Kot tak spominja na naročeni umor predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja, zaradi česar so odgovorni takrat plačali po krivem obdolženemu, da je atentat priznal in v zaporu odsedel kazen.