Tedenski pregled dogodkov in komentarji

1. Evropske volitve

Zaznamovala jih je predvsem rekordno nizka udeležba. Slovenija je bila po udeležbi celo med zadnjimi. Navdaja me predvsem negativno presenečenje, kako ljudje dojemajo t.i. praznik demokracije. Je to ena od lovk pesimizma in nihilizma o katerm razpravlja Nietzsche v svoji Volji do moči? Je naš skupni dom – Evropa – tako nepomemben, da ga kar ignoriramo? Osebno mi je Evropa zelo pomembna. Toliko pomembna, da grem volit in da seveda ne volim socialistov. Sramote take neumnosti si nočem nakopati. Tisti, ki voli socialiste je idiot. Tisti, ki voli socialiste podpisuje obsodbo življenja. Institucije – te so socialistom lastne – ne odpravljajo propadanja.

2. Predsednik zavrača nuncijeve besede v Kočevskem Rogu

Ko smo mislili, da je predsednik Slovenije dosegel moralno dno s tem, ko je ob omembi povojnih pobojev v Barbara rovu zamahnil z roko in te označil za drugorazredno temo ter ko se je pojavil na predvolilnem gradivu stranke Socialnih Demokratov, se zgodi, da v skorumpiranosti in laži podpre ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, Gregorja Golobiča. Za piko na i pa še verbalno napade nuncija Santosa Abril y Castella. Predsednik trdi, da bi moral biti gospod nuncij do naše zgodovine bolj občutljiv. Nuncijevo pridigo je označil za neprimerno in jo javno zavrnil.  In v čem naj bi bila spornost nuncijevih besed? Povedal je, da se je v povojnem času dogajal zločin, ki so ga zmagovalci storili nad poraženci. Da je brat v imenu neke ideologije in razrednega boja ubijal brata in da so te zločine celo hoteli prikriti. Predsednika te besede motijo. Tematiko je označil kot za Slovenijo občutljivo. S tem se seveda razumen človek ne more strinjati. Ne gre za temo, ki bi po občutljivosti zadevala Slovenijo. Gre za temo, ki je neprijetna in občutljiva za tiste, ki so izvajali te zločine, jih hoteli prikriti in ki jih ob vsem tem peče vest. Najbrž v tem oziru tudi našega predsednika, ki je – to je sedaj z dejanji že odkrito priznal – ideološki naslednik teh  zločincev, med katerimi nekateri še tlačijo zemljo.

3. Praznik Svetega Rešnjega Telesa

Praznik je zapovedan. Obeležili smo ga s Sveto mašo in procesijo. To je dan, ko se kristjani še posebej spominjamo resnične navzočnosti našega Gospoda v podobi kruha in vina. Hkrati je bil to dan, ko sem se zavedel, kako čas hitro beži, saj se mi zdi kot včeraj, ko sem tu na blog pisal lanskoletne opazke v zvezi s potekom maše in procesije. No, letos se maše doma nisem udeležil, ker sem bil dopoldan pri maši, ki smo jo imeli na Radiu Ognjišče.

4. Golobič ostaja ultra visokošolski minister

Upam, da mi avtorica tega posrečenega naslova ne bo zamerila, ker sem ga uporabil za naslov te točke. Kakor koli je bila Golobičeva odločitev pričakovana in smo vedeli, da je Pahorjev postavljeni rok, da Golobič sporoči svojo odločitev, le slepilni manever s strani predsednika vlade, bi pričakoval toliko intelektualne in moralne poštenosti od ministra, da bi odstopil (kot je na primer to pošteno storil poslanec in bivši tržiški župan, Pavel Rupar). Zanimivo je to, da je povsem jasno, da bi z odstopom ministra Golobiča v vladi zazevala velika črna luknja, ki bi vase posrkala celotno vladno koalicijo. Vlade brez Golobiča ni. Če bi vlada padla, pa je jasno, da na oblast pride Janša. Iz odzivov na Golobičevo korupcijo in laž (spomnimo, da so morali funkcionarji prejšnje vlade odstopati za precej manj pomembne stvari) s strani vladne koalicije pa je jasno zaznati, da se trenutna vlada Janše boji kot hudič križa. Moje mnenje je, da bi morali odstopiti s funkcij vsi tisti, ki so izrazili kakršno koli podporo ministru Golobiču. Razumen človek pač ne more gledati na visokih državnih položajih ljudi, ki lažejo in so dejavni v korupciji, niti tistih, ki tovrstna dejanja podpirajo.

5. Slovenija v recesiji

Nisem eden tistih, ki bi čutil kakršno koli recesijo, zato v njo nekako ne verjamem. Pa vseeno. Kazalci kažejo, da je Slovenija uradno v recesiji. Najbrž predvsem dodaten izgovor nekaterih delodajalcev, da bodo odpuščali mnoge delavce, katerih se sicer ne bi mogli znebiti. Opozicija vladi ob tem očita, da zamuja z ukrepi, vlada se brani, da tovrstni očitki v Sloveniji s strani opozicije niso osamljeni, saj naj bi se to dogajalo povsod, kjer je udarila recesija. Kresalova je pri tem dejala, da je potrebno upoštevati, da takšne recesije ni bilo od leta 1929. Ampak to ni izgovor. Pozitivni premik bi bil, če bi se koalicija glede ukrepov nehala samo pogovarjati in bi se dejansko spravila kaj narediti. Glede na izkušnje od začetka tega mandata, takega premika ne gre pričakovati. Če se že pogovarjajo o ukrepih s katerimi bi Slovenija privarčevala, potem predlagam prvi in edini zadostni ukrep: ministrom, poslancem in vsem ostalim politikom naj se takoj ukinejo plače za opravljanje njihove politične funkcije. Če hočejo kaj zaslužiti, naj se zaposlijo tako kot vsak državljan. Politika pa naj bo prostovoljna dejavnost.

Dogajanja, Politika