Antonio Canizares: Tega, kar se je dogajalo v nekaterih šolah, se ne da primerjati z milijoni življenj, uničenih s splavi.

Te dni smo priča različnim odzivom na obelodanjenje spolnih zlorab v Katoliški Cerkvi na Irskem. Vsi se strinjamo, da nobena spolna zloraba ni opravičljiva. Mediji so poročali, da je  španski kardinal, Antonio Canizares dejal, da je splav hujše dejanje kot zloraba. S to izjavo je požel ostre kritike španske oblasti, predvsem s strani socialistov, ki so ta mesec sprejeli predlog zakona o liberalizaciji splava.

Ministrica za zdravje, Trinidad Jimenez trdi, da je neprimerna primerjava spolne zlorabe s splavom, ker naj bi bile to dve povsem različni zadevi. Po njenem se tako spolne zlorabe dogajajo mladoletnikom proti njihovi volji in puščajo grozljive posledice v njihovem življenju.

Vsekakor drži, da se spolne zlorabe dogajajo proti volji žrtve. Drži tudi, da puščajo grozljive posledice v njihovih življenjih. Kaj pa splav? Splav po mnenju “razmišljujočih s svojo glavo”, kakor sebe radi imenujejo, pa najbrž ne pušča vsega tega? Pošteni in ideološko neobremenjeni bodo priznali, da tudi splav pušča posledice. Priznali bodo, da pusti posledice tako na nedolžnemu in nemočnemu človeškemu bitju, katerega življenje je vzeto proti njegovi volji, hkrati pa poseg ogroža tako biološko kot psihično zdravje ženske, ki splavi. Pustimo ob strani še počutje ginekologov (ki so najbrž edini zakonsko zaščiteni serijski morilci), ki splave opravljajo – hvala Bogu obstaja ugovor vesti!

Dejstvo je, da je splav umor. Dejstvo je, da je splav umor na najbolj nizkotni ravni. Je umor otroka, ki se ne more na nikakršen možen način braniti.  Je umor otroka, kateremu niti ni bilo dano možnosti, da zaživi v svetu. In ti, ki sebe imenujejo “razumni”, “razsvetljeni” in “napredni”, za kristjane pa najdejo vse mogoče najbolj nizkotne atribute, tovrstno početje zagovarjajo z zakonom in družbenimi normami. Po njihovem je vsako dejanje, ki je zakonsko dovoljeno in s strani družbe sprejeto, nesporno. Kako nizek moralni prag!

A kristjani vemo, da če družbene norme in zakon nekaj pravita, čisto nič ne pomeni, da je tista stvar OK.  Naša dolžnost je, da opozarjamo na zablode družbe in tudi na sprejete zakone, ki so skregani z zdravim razumom. Moramo biti sol in svetilnik ter v svet vnašati evangeljske vrednote. Biti moramo kvas, ki prekvasi vse, kar ni v skladu z evangelijem. Pa četudi to pomeni, da bi zaradi Kristusa sprejeli mučeništvo.

A v vsem tukaj je en hud problem. Namreč, sami kristjani se večinoma obnašamo tako kot preostali svet. Za evangelij nam večkrat ni mar. Predvsem pa dajemo vtis, če citiram Nietzscheja, da “je zadnji kristjan umrl na križu.”