Monthly Archives: Maj 2009

Te dni smo priča različnim odzivom na obelodanjenje spolnih zlorab v Katoliški Cerkvi na Irskem. Vsi se strinjamo, da nobena spolna zloraba ni opravičljiva. Mediji so poročali, da je  španski kardinal, Antonio Canizares dejal, da je splav hujše dejanje kot zloraba. S to izjavo je požel ostre kritike španske oblasti, predvsem s strani socialistov, ki so ta mesec sprejeli predlog zakona o liberalizaciji splava.

Ministrica za zdravje, Trinidad Jimenez trdi, da je neprimerna primerjava spolne zlorabe s splavom, ker naj bi bile to dve povsem različni zadevi. Po njenem se tako spolne zlorabe dogajajo mladoletnikom proti njihovi volji in puščajo grozljive posledice v njihovem življenju.

Vsekakor drži, da se spolne zlorabe dogajajo proti volji žrtve. Drži tudi, da puščajo grozljive posledice v njihovih življenjih. Kaj pa splav? Splav po mnenju “razmišljujočih s svojo glavo”, kakor sebe radi imenujejo, pa najbrž ne pušča vsega tega? Pošteni in ideološko neobremenjeni bodo priznali, da tudi splav pušča posledice. Priznali bodo, da pusti posledice tako na nedolžnemu in nemočnemu človeškemu bitju, katerega življenje je vzeto proti njegovi volji, hkrati pa poseg ogroža tako biološko kot psihično zdravje ženske, ki splavi. Pustimo ob strani še počutje ginekologov (ki so najbrž edini zakonsko zaščiteni serijski morilci), ki splave opravljajo – hvala Bogu obstaja ugovor vesti!

Dejstvo je, da je splav umor. Dejstvo je, da je splav umor na najbolj nizkotni ravni. Je umor otroka, ki se ne more na nikakršen možen način braniti.  Je umor otroka, kateremu niti ni bilo dano možnosti, da zaživi v svetu. In ti, ki sebe imenujejo “razumni”, “razsvetljeni” in “napredni”, za kristjane pa najdejo vse mogoče najbolj nizkotne atribute, tovrstno početje zagovarjajo z zakonom in družbenimi normami. Po njihovem je vsako dejanje, ki je zakonsko dovoljeno in s strani družbe sprejeto, nesporno. Kako nizek moralni prag!

A kristjani vemo, da če družbene norme in zakon nekaj pravita, čisto nič ne pomeni, da je tista stvar OK.  Naša dolžnost je, da opozarjamo na zablode družbe in tudi na sprejete zakone, ki so skregani z zdravim razumom. Moramo biti sol in svetilnik ter v svet vnašati evangeljske vrednote. Biti moramo kvas, ki prekvasi vse, kar ni v skladu z evangelijem. Pa četudi to pomeni, da bi zaradi Kristusa sprejeli mučeništvo.

A v vsem tukaj je en hud problem. Namreč, sami kristjani se večinoma obnašamo tako kot preostali svet. Za evangelij nam večkrat ni mar. Predvsem pa dajemo vtis, če citiram Nietzscheja, da “je zadnji kristjan umrl na križu.”

Mediji so danes poročali, da se je predsednik republike, Danilo Türk, pojavil na predvolilnih plakatih vladajoče stranke. Po besedah predstavnikov Msi, so glede tega, dobili s strani urada predsednika republike odgovor, da se jim zadeva ne zdi sporna. Danes tekom dneva pa smo že zasledili, da predsednik poziva stranke, naj njegovih fotografij ne uporabljajo v predvolilni kampanji.

Ko smo že mislili, da je bila izjava v zvezi z Barbara rovom zgolj spodrsljaj – nikakršna žrtev kakršnih koli pobojev ne more biti drugorazredna tema! – se zgodi nekaj, kar si niti Milan Kučan za časa svojega predsedovanja ni dovolil. Predsednik države, ki naj bi bil predsednik vseh, se odkrito opredeli do neke opcije – in to že drugič!

Seveda si tega kot predsednik ne bi smel dovoliti. Tovrstne poteze mečejo senco na njegov mandat in s tem na podobo Slovenije pred Evropo. Od njega pošteno bi vsaj bilo, da bi pred državljani jasno povedal kam pes taco moli. To si državljani in volivci zaslužimo! Ne pa, da stori dejanje, potem pa prihajajo besede, češ saj nisem tako mislil. Še več! Dejansko izjave kažejo na to, da se g. predsednik obrača po vetru. Še večeraj se mu poziranje skupaj s Thalerjem na letaku ni zdelo sporno, danes pa se mu nenadoma zdi sporno in poziva stranke, naj tega ne počnejo.

Res, Banana Republika!

Danes smo s sodelavci debatirali o sloganih političnih strank, ki so si jih nadele za bližajoče se evropske volitve. Strinjali smo se, da marketinško najbolje vžgejo kratki in jedrnati slogani, kot je na primer slogan stranke Zares, ki pravi “Vzemimo Evropo zares”.

Kot najbolj neumen slogan pa se mi zdi ta, ki je zapisan v naslovu zapisa, ki ga berete. Prihaja pa iz logov LDSa. Mogoče se motim, vendar za slogan imam dve interpretaciji:

1. Slogan je protisloven. Prvi del govori, da naj bi v primeru zmage na volitvah, ravnali z EU v rokavicah. Mogoče Kresalova (skupaj s svojo druščino) ne ve, kaj pomeni ravnati z nekom v rokavicah, sicer se jim ne bi v drugem delu zapisalo, da bodo z EU ravnali odločno in po pravilih. Z nečim pač ne moreš ravnati hkrati v rokavicah in odločno po pravilih.

2. Slogan je utopija. To se mi je porodilo šele, ko sem se peljal skozi ljubljano in zagledal Guliča in Kresalovo, ki sta vsak na svojem plakatu nosila boksarske rokavice. Mar v LDSu res mislijo, da bodo v Evropi plesali tako, kakor jim bo igrala Slovenija? Mar v LDSu res mislijo, da bodo po boksarsko “odpravili” Evropo in bo Slovenija “car”?

Menim, da tudi tokrat LDS druščina na čelu s Kresalovo kreše neumnosti.

Vir fotke: LDS.si

…je bilo naslov okrogli mizi, ki je potekala 19. maja. Govorili so o diskriminaciji s katero se muslimani danes srečujejo pri nas. Pokazali so na probleme, mogoče rešitve in primere dobrih praks.

Pripadniki islamske kulture so v Sloveniji pogosto stigmatizirani in diskriminirani. Večinsko prebivalstvo jih namreč gleda skozi prizmo stereotipov.  Njihova integracija pa pogosto pomeni asimilacijo, ki jim jemlje identiteto.

Ksenija Horvat Vidmar s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je poudarila, da sta zakrivanje žensk in džamija danes vodilna diskurza v Evropi, ki oblikujeta naše mnenje o muslimanih.  Po njenem mnenju bi se Slovenci morali bolje izobraziti o Islamu, s tem pa izzvati tudi lastne predstave o identiteti in nacionalni kulturi, ki nas pogosto vodijo v konflikte. Pojem slovenstva kot nacionalne identitete, po njenem mnenju, ne bi smeli vezati na etničnost ampak na vprašanje odgovornosti do dediščin, ki se srečujejo na skupnem prostoru.

Faila Pašić Bišić iz jeseniškega človekoljubnega društva Up je povedala, da je sama lahko primer pozitivne integracije, saj ji je ta uspela, ne da bi se odrekla svoji kulturi in načinu življenja.

Emina Hadžić iz koprske humanitarne organizacije Zavod Krog pa opozarja, da v vrtcih še vedno ni poskrbljeno, da bi otroci, vzgojeni v islamski veri, lahko uživali hrano brez svinjine. V medijih pogreša tudi oddaje in prispevke o islamski kulturi.

V teh dneh pa se zaključujejo tudi Dnevi islamske kulture, katerih glavni namen je približati to kulturo s pomočjo glasbe, slike in besede.  V sklopu prireditve, ki bo potekala do 29. maja, so pripravili tudi palestinski, libanonski in iranski večer ter predstavili obred dervišev iz Sarajeva.

Prejšnji teden sem po nekem čudnem naključju padel med organizatorje tombole v okviru projekta ECCE HOMO. Projekt poteka v okviru zaporniškega vikariata, katerega namen je pastoralna skrb za vse, ki so na kakršen koli način povezani z besedo zapor. Zasnovan je kot hiša, v kateri bi delovalo vseh osem programov zaporniškega vikariata. Vsi ti programi so pomembni za delovanje, saj se le tako lahko vključijo vse osebe, ki so pomembne za učinkovito delovanje zaporniškega vikariata.

In kako sem padel v to? Po nekem naključju – preko sosedov – je pobudnica akcije dobila mojo telefonsko številko in me poklicala. Sprva je zvenelo, da naj bi tja prišel samo kot nastopajoči oz. da bi s seboj pripeljal še koga, ki bo pri pripravi pomagal. In sem šel na sestanek. Akcijo naj bi pripravljali mladi v dekaniji Tržič. Po pravici povedano, se pri svojih skoraj 27. letih ne čutim več v kategoriji “mladi”. Še dobra tri leta in bom zakorakal v zrela leta. Pa vendar. Na sestanku sem izvedel, da moje delo ne bo samo nastopanje. Vseeno sem poprijel za delo. Tombolske kartice stanejo minimalno 2 evra (kdor hoče lahko da več). Prodal sem jih kar veliko (od 100 zaenkrat 52) in še jih bom prodajal (ob tem se zahvaljujem tistim, ki so skrbeli za prodajo).

Včeraj je postalo očitno, da bom moral poskrbeti tudi za povezovanje programa (pa čeprav skoraj nič o programu ni bilo rečenega). Ob tem bom odigral tudi dva skeča in dve pesmi skupaj z otroki (če bo kaj “prostora” bom pa odigral še kakšno sam). Tako sem danes direktno z radia letel po Ano, jo peljal v Tržič in nato letel po kitaro in direktno na pevske vaje, ki so jih imeli otroci. Mislil sem, da bo šlo težko, a so me pozitivno presenetili. Melodijo so si hitro zapomnili. Če bo šlo tako v nedeljo na prireditvi bom zelo zadovoljen. Jutri me čaka še vaja za skeče. Prepričan sem, da bo šlo. Najbolj me skrbi povezovanje. Sicer naj bi vse skupaj dorekli v petek zvečer, vendar vseeno…Očitno bom v soboto na izletu večino časa “koval” besedilo in scenarij za prireditev.

Menim, da je naloga nas kot kristjanov, da zapornikom omogočimo, da se vrnejo v življenje. Kakor Bog do nas izkazuje milost, tako moramo mi izkazovati milost do soljudi. Tudi recesija za kristjane ne bi smel biti izgovor, saj smo ravno kristjani tisti, ki moramo pokazati, da se tudi v teh težkih finančno gospodarskih časih da preživeti, saj, kakor je pisano, človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake Božje besede.

Ob tej priložosti v imenu zaporniškega duhovnika Roberta Friškovca vabim vse, ki tole berete, da projekt podprete. Vse razpoložljive informacije v zvezi s tem dobite na elektronski pošti: sebastjan.erlah@siol.net

Da Slovenija tone v vse večjo duhovno bedo, priča tudi zapis urednika informativnega programa na Radiu Ognjišče.

blog.ognjisce.si/alen/2009/05/11/povesil-sem-glavo

Pred dnevi so na 24 ur poročali o nekem duhovniku iz Portorika, ki so ga paparaci zasačili na plaži v objemu neke privlačne mladenke. Duhovnik naj bi se z njo poljubljal in ji celo z roko segel za kopalke. Tamkajšnji škof se je ostro odzval nad početjem duhovnika, farani pa mu tega niso zamerili. Duhovnik se je za svoje početje tudi javno opravičil.

Danes sem zasledil novico, da se je nek italijanski duhovnik iz protesta, ker je njegova cerkev vse bolj prazan, odločil, za tridnevno gladovno stavko. S tem naj bi vzbudil pozornost svojih župljanov. Tako od minule nedelje pa do srede ni stopil iz cerkve. Tam je večinoma molil in stradal. Spal je vsega osem ur, pil pa samo vodo. Župnik je dejal, da ga je v času gladovne stavke obiskalo 150 ljudi in mu izrazilo podporo. Med njimi so bili tudi nekateri mladi, ki nikoli niso bili pri maši.

Ob tem me je nasmejala hudomušna pripomba, da se je včasih temu reklo, da se župnik posti in da če lahko v novejšem prevodu Svetega pisma pričakujemo prevod, da je Jezus v puščavi štirideset dni gladovno stavkal.

Pa vendar. Iz zapisanega je razumeti, da je tudi duhovnik sam poimenoval svoje dejanje “gladovna stavka”. Njegova dejanja (ni jedel, večino časa je molil) pa nakazujejo na postenje. Postiti se pa ne pomeni gladovno stavkati. Dejanja župnika vsekakor ne kažejo, da bi šlo za gladovno stavko.

V teh šmarničnih dneh prebiramo šmarnično branje o Sv. Janez Vianneju, ki je bolj znan kot Arški župnik. Iz njegovega življenjepisa vemo, da je bila župnija Ars duhovno uboga. Zato se je Viannej odločil, da se bo poleg veliko molitve in zgledom tudi postil. V tem je vztrajal. Pozitivni duhovni rezultati so znani.

Od svetosti duhovnika je velikokrat odvisno versko življenje v župniji. Mi pa ne smemo pozabiti, da so duhovniki ljudje, ki so, ravno tako kot mi, krvavi pod kožo. Ponavadi se zgodi, da če duhovnik pade, da imamo župljani marsikaj povedati čez njega. Smo zaradi tega kaj boljši? Se ne bi v takih trenutkih vprašali:”Koliko sem pa jaz molil za svojega župnika?” Se ne bi morda vprašali:”Kako lahko jaz pomagam svojemu župniku v njegovih težavah?”

In pa še nekaj. Mar ni prazna cerkev bolj kot ne ogledalo duhovne praznine mene in tebe