Veliki petek

Spomnim se, ko sem bil majhen in sva s staro mamo navsezgodaj zjutraj, ko je bila še tema, v postelji molila – včasih na njeno pobudo iz pretveze, da bi morda še za nekaj časa zaspal, večkrat na mojo, ker se mi je zdelo lepo – in prepevala cerkvene pesmi. Najbolj se mi je vtisnila v spomin pesem Sveti Jožef in Marija gresta v mesto Betlehem. Večkrat sva zaradi mene pela tako na glas, da se naju je skozi odprto okno najbrž slišalo na ulico. V spomin se mi je vtisnila tudi slika Svete družine v spalnici nad posteljo, ki je bila tako lepa.

Rad sem poslušal razlage o tej sliki – kdo je kdo, kaj predstavlja, kaj je počel, itd. Zanimalo me je vse. Mama (za babico uporabljam naziv mama, za svojo mati uporabljam naziv mami) mi je pripovedovala o Bogu, o Jezusu, dobrem možu, ki je za nas trpel, bil križan in vstal od mrtvih. Pripovedovala mi je zgodbe iz Svetega pisma, me učila molitvic in drugih stvari, ki so povezane z našo krščansko vero.

Že kot otrok sem premišljeval, kako je možno, da so tega Jezusa, o katerem mi je mama pripovedovala, tega Jezusa, ki je bil tako dober, da je za naše grehe šel v smrt…Kako je možno, da so ga ljudje ubili? Zasmilil se mi je v dno duše. Zasmilil se mi je tako močno, da sem mu želel pomagati. Spomnim se, da je bil v predalu v kuhinji spravljen črn križ, na katerem je bila bela podoba Jezusa. Tisti križ sem večkrat na skrivaj ogledoval. Ogledoval sem Jezusa in o njem premišljeval. Premišljeval sem kako je trpel. Da je trpel in umrl tudi zame. Oh, Jezus, rad bi ti pomagal, sem mu govoril. Radi bi te rešil, sem mu govoril. In spomnim se, da sem nekega dne vzel križ v roke in s križa strgal Jezusovo podobo. Bil sem ponosen na to. Sedaj si rešen, sem mu rekel. Vse bo še dobro, sem mu šepetal in ga stisnil k sebi ter ga poljubil. Ni mi bilo mar, da sem mu pri tem polomil roke. Važno mi je bilo, da sem ga rešil trpljenja. Ponosno sem pritekel do mame in ji pokazal svoj podvig. Mama, mama, glej, rešil sem Jezuščka, sem vpil. Mama me je mirno pogledala in mi rekla, da tega sicer ne bi smel narediti, vendar mi Jezušček ne bo zameril, ker ve, da nisem tega naredil iz sovraštva do njega ampak z dobrim namenom.

Težko sem gledal na trpljenje. Nič drugače kot danes. Vem, da večkrat marsikakšno trpljenje pospremim s cinizmom, a vem, da globoko v sebi ne čutim tiste vseenosti. Spomnim se, ko sem gledal film Kristusov pasijon. Tako čudovito realistično prikazano. Tako ganljivo. Večkrat sem se zalotil s solzami v očeh. Kako grozno je moral Jezus trpeti. Kako blazno je moral Jezus ljubiti. Da, kako fanatično je Jezus ljubil človeštvo, da je vse to prestal in ni klonil – še več, celo odpustil je.

Ne morem si predstavljati tako hudega trpljenja. Ne morem si predstavljati trpljenja, ki so ga doživljali prvi kristjani od Štefana naprej. Ne morem si predstavljati v kakšnih hudih mukah so umrli moji bratje in sestre, ko je njihova kri napajala tla rimskega Koloseja. Ne morem si predstavljati muk mojih bratov in sester, ki so bili brez kakršnega koli sodnega procesa  kruto pobiti v povojnih pobojih zaradi tega, ker so bili kristjani. Do globine me je pretreslo odkritje v Barbara rovu. Do globine me je pretresel nedavni potres v Italiji. In danes, na veliki petek, ko se spominjamo smrti našega Gospoda, me je globoko pretresla maša zadušnica za žrtve potresa. V vrstah položene krste. Ljudje so komajda našli krste svojih svojcev. Kjer so pomrle cele družine, so na tleh stale krste očeta in matere in na teh krstah so bile male bele krste njihovih otrok.

A ob vseh teh dogodkih odmeva simbolika raztrganega tempeljskega pregrinjala in besede rimskega stotnika, ki je ob trenutku Jezusove smrti na križu stal poleg njega in izrekel spoznanje:”Resnično, ta človek je Božji Sin!” Smrt in greh nimata oblasti. Bog je povišal svojega Sina, ga daroval, da bi se nihče, kdor vanj veruje ne pogubil ampak imel večno življenje! Na današnji dan je Bog svojo ljubezen do človeštva izpričal do konca!