Monthly Archives: April 2009

O, Bog! Ti, ki si povsod pričujoč in ki nas napolnjuješ z obiljem milosti, je mar mogoče, da bi ti, ki si ljubezen, ustvaril nekaj tako strašnega, nekaj tako krutega in pošastnega, kakor je pekel? A vendar, o Gospod, si ti stvarnik vsega bivajočega. Ti vse zaobsegaš, zakaj v tebi živimo, se gibljemo in smo. Zatorej si ti, ki si ljubezen, ustvaril tudi kruti, strašni in pošastni pekel. Pa vendar; mar to pomeni, da spričo tega, da si ustvaril pekel, nisi vseljubeč in neskončna ljubezen? Gospod, si mar protisloven?

Usmili se me, o Gospod, grešnika, ker si drznem spraševati o tvoji ljubezni in tvoji popolnosti!

Pa vendar, Gospod, vemo, da si ti popoln in da si ljubezen, ki je ustvarila vse, sicer to sploh ne bi bil ti, Gospod, ampak bi bilo to povsem nekaj drugega, saj sta neskončna ljubezen in popolnost zgolj tvoja atributa, ki ju nosiš. A kako, Gospod, prosim, povej mi, kako lahko mislim ob tvoji dobroti na pekel? Mar tako, kakor je povedal sv. Avguštin:”Četudi se spustim v temine pekla, si ti tam pričujoč.” – tako?

Potem takem pekel ne more biti protislovje tvoji ljubezni, ampak njen največji paradoks! Ker neizmerno ljubiš, pekel je. Mnogi pa tega ne razumejo. Ti so kakor vozniki, ki so se v tečaju izobrazili o cestno prometnih predpisih in o tem kako se vozi prevozno sredstvo, pa tega pridobljenega znanja ne uporabljajo in delujejo celo v nasprotju z njim. Ko pa jih ustavi policija, pa se, namesto nase, jezijo na policijo. O, Gospod, tako se zaradi svojih grehov mnogi jezijo nate. V njihovih očeh si ti kriv, da so oni grešniki. Opravičujejo sebe, kakor sta Adam in Eva opravičevala sama sebe tako, da sta kazala eden na drugega.

Ne, Gospod, ne opravičujem te, niti ne iščem opravičila zate, kajti ti ne potrebuješ opravičila. Opravičujem lahko le moje borne človeške razlage in svoje borno človeško dojemanje tebe, saj te dojemam preko razuma in izkušnje. Kar pa dojemam pa ubesedim z jezikom. Te tri stvari, o Gospod, pa so temeljno človeške, zatorej so nepopolne, končne in tudi zmotne.

Zopet je za menoj prijeten delovni dan. No, še kakšna obveznost me čaka, a nič pretresljivega. Vse bolj in bolj se bližajo volitve v Evropski parlament. Stranke ena za drugo obelodanjajo svoje liste in njihove nosilce. V predvolilnih kampanjah bo izrečenih nič koliko besed.

Nekatere bodo kasneje podprte z dejanji, druge pa bodo ostale zgolj tam nekje v zraku, mogoče celo hitro pozabljene tako s strani tistih, ki jih bodo izrekli, kot tistih, ki jih bomo poslušali.

V Indiji pa so se volitve začele danes. Ko sem prebiral novice, se nisem mogel načuditi številkam, ki sem jih zasledil. Če se mi večkrat zdijo že naše lokalne volitve nepregledne, kaj šele državnozborske, potem ob podatkih za Indijo ostajam brez besed s široko odprtimi usti. Si predstavljate kako zahteven logističen projekt je, če na več kot 820 tisoč voliščih voli 714 milijonov volivcev? In če pogledamo, da se za več kot 500 sedežev v parlamentu poteguje okoli 4 milijone kandidatov za poslance? Grooooza! Nič čudnega, da mora za nadzor skrbeti 6 milijonov in 100 tisoč nadzornikov. Res fascinantno – kakšne številke! No, pričakovano pa je bilo, da bodo udarili maoistični uporniki. Spopadi med njimi in varnostnimi silami je zahtevalo kar nekaj življenj na strani varnostnih sil. Zažgali so tudi eno volišče in pa streljali v volivce, med katere so tako “naselili” kar nekaj panike.

Pogovarjal sem se tudi s predsednikom Zveze paraplegikov, ki danes praznuje štirideset letnico. Ste mogoče vedeli, kaj je njihova največja posebnost, ki jih loči od ostalih organizacij in društev? Po besedah Kastelica je ta posebnost ta, da so edina organizacija, ki si prizadeva, da bi imela najmanj članov! In to si najbrž želimo vsi. Že zadnjič, ko sem govoril s predsednikom Društva paraplegikov JZ Štajerske, sem zasledil podatek, da je največ članov društva takih, ki so utrpeli hude telesne poškodbe v prometnih nesrečah. Pisal sem že, da je vsak, ki se za volanom vede neodgovorno, potencialni morilec. To mislim smrtno resno. Takih voznikov na avtocesti srečujem cel kup. Vsakič znova se lahko zahvalim Bogu, da zvozim od službe do doma živ in zdrav. Poslušajmo svarila, ki prihajajo iz Zveze paraplegikov in jih v preventivnih prizadevanjih podprimo.

Ob teh pomladnih dneh pa pazimo tudi na motoriste, ki jih je na naših cestah vse več. Ker so ti najbolj ogrožena vrsta voznikov v prometu, so za njih policisti pripravili kar nekaj prireditev, kjer jih bodo preko poligona in raznih drugih predstavitev, poskušali ozavestiti o težavah na cestah s katerimi se motoristi in drugi udeleženci prometa lahko srečajo. Zato ne gre prezreti ponovnega svarila za obnašanje za volanom, ki tokrat prihaja od policije, namreč, da upoštevamo varnostno razdaljo, predpise o omejitvi hitrosti ter uporabo varnostih pasov. Predvsem pa odgovornost in čut za sočloveka in vedenje, da v prometu nikoli nismo sami!

Pa tudi kriminalisti imajo dejaven teden. Potem, ko so priskovali Luko Koper, so danes preiskovali Mobitel. Preiskovali naj bi sumljive posle oz. tam naj bi bili zaradi suma gospodarskega kriminala. Ravno ob pravem času – mogoče pa najdejo krivca za finančno in gospodarsko krizo! Mogoče je to kdo izmed vodilnih v Luki ali pa Mobitelu, kdo bi vedel? No, pa šalo na stran…

Seveda ne gre prezreti, da danes papež Benedikt XVI. praznuje 82. rojstni dan, ki ga preživlja v miru svoje poletne rezidence v Castel Gandolfu. Dragi papež, čestitamo ti ob tvojem osebnem prazniku! Želimo ti obilo Božjega blagoslova in ti kličemo:”Na mnogaja ljeta!”

Tako! Napovedan je bil dež, kaže pa se sonce. Po gozdovih Dobrče straši medved, ki je pri nas prava redkost (zadnjega so bojda lovci ustrelili leta 1966), tistega, ki je danes strašil pod Rožnikom pa so že pregnali. Sedaj si bom prižgal The armed man – A mass for peace, Karla Jenkinsa. Zanimiva maša, ki je bila napisana za mir na Kosovem.

Želim vam lep dan še naprej in…ne zganjajte panike, če srečate medveda, namreč…grem stavit, da je uboga žival bolj prestrašena kot vi.

Sebastjan Erlah – Vsak tvoj poljub

Svet, svet, svet je GOSPOD nad vojskami, vsa zemlja je polna njegovega veličastva!

KRISTUS JE VSTAL!

Nekaj slikovnih utrinkov iz molitvene ure pri Božjem grobu, ki smo jo člani ŽPS imeli danes, na veliko soboto, ob osmi uri zjutraj. Prva slika je jutranji pogled na Kovor izpred župnijske cerve, druga je pogled na notranjost župnijske cerkve – na glavni oltar, ki je eden najlepših baročnih oltarjev -, tretja slika pa je zbrana molitev člana ŽPS.

Spomnim se, ko sem bil majhen in sva s staro mamo navsezgodaj zjutraj, ko je bila še tema, v postelji molila – včasih na njeno pobudo iz pretveze, da bi morda še za nekaj časa zaspal, večkrat na mojo, ker se mi je zdelo lepo – in prepevala cerkvene pesmi. Najbolj se mi je vtisnila v spomin pesem Sveti Jožef in Marija gresta v mesto Betlehem. Večkrat sva zaradi mene pela tako na glas, da se naju je skozi odprto okno najbrž slišalo na ulico. V spomin se mi je vtisnila tudi slika Svete družine v spalnici nad posteljo, ki je bila tako lepa.

Rad sem poslušal razlage o tej sliki – kdo je kdo, kaj predstavlja, kaj je počel, itd. Zanimalo me je vse. Mama (za babico uporabljam naziv mama, za svojo mati uporabljam naziv mami) mi je pripovedovala o Bogu, o Jezusu, dobrem možu, ki je za nas trpel, bil križan in vstal od mrtvih. Pripovedovala mi je zgodbe iz Svetega pisma, me učila molitvic in drugih stvari, ki so povezane z našo krščansko vero.

Že kot otrok sem premišljeval, kako je možno, da so tega Jezusa, o katerem mi je mama pripovedovala, tega Jezusa, ki je bil tako dober, da je za naše grehe šel v smrt…Kako je možno, da so ga ljudje ubili? Zasmilil se mi je v dno duše. Zasmilil se mi je tako močno, da sem mu želel pomagati. Spomnim se, da je bil v predalu v kuhinji spravljen črn križ, na katerem je bila bela podoba Jezusa. Tisti križ sem večkrat na skrivaj ogledoval. Ogledoval sem Jezusa in o njem premišljeval. Premišljeval sem kako je trpel. Da je trpel in umrl tudi zame. Oh, Jezus, rad bi ti pomagal, sem mu govoril. Radi bi te rešil, sem mu govoril. In spomnim se, da sem nekega dne vzel križ v roke in s križa strgal Jezusovo podobo. Bil sem ponosen na to. Sedaj si rešen, sem mu rekel. Vse bo še dobro, sem mu šepetal in ga stisnil k sebi ter ga poljubil. Ni mi bilo mar, da sem mu pri tem polomil roke. Važno mi je bilo, da sem ga rešil trpljenja. Ponosno sem pritekel do mame in ji pokazal svoj podvig. Mama, mama, glej, rešil sem Jezuščka, sem vpil. Mama me je mirno pogledala in mi rekla, da tega sicer ne bi smel narediti, vendar mi Jezušček ne bo zameril, ker ve, da nisem tega naredil iz sovraštva do njega ampak z dobrim namenom.

Težko sem gledal na trpljenje. Nič drugače kot danes. Vem, da večkrat marsikakšno trpljenje pospremim s cinizmom, a vem, da globoko v sebi ne čutim tiste vseenosti. Spomnim se, ko sem gledal film Kristusov pasijon. Tako čudovito realistično prikazano. Tako ganljivo. Večkrat sem se zalotil s solzami v očeh. Kako grozno je moral Jezus trpeti. Kako blazno je moral Jezus ljubiti. Da, kako fanatično je Jezus ljubil človeštvo, da je vse to prestal in ni klonil – še več, celo odpustil je.

Ne morem si predstavljati tako hudega trpljenja. Ne morem si predstavljati trpljenja, ki so ga doživljali prvi kristjani od Štefana naprej. Ne morem si predstavljati v kakšnih hudih mukah so umrli moji bratje in sestre, ko je njihova kri napajala tla rimskega Koloseja. Ne morem si predstavljati muk mojih bratov in sester, ki so bili brez kakršnega koli sodnega procesa  kruto pobiti v povojnih pobojih zaradi tega, ker so bili kristjani. Do globine me je pretreslo odkritje v Barbara rovu. Do globine me je pretresel nedavni potres v Italiji. In danes, na veliki petek, ko se spominjamo smrti našega Gospoda, me je globoko pretresla maša zadušnica za žrtve potresa. V vrstah položene krste. Ljudje so komajda našli krste svojih svojcev. Kjer so pomrle cele družine, so na tleh stale krste očeta in matere in na teh krstah so bile male bele krste njihovih otrok.

A ob vseh teh dogodkih odmeva simbolika raztrganega tempeljskega pregrinjala in besede rimskega stotnika, ki je ob trenutku Jezusove smrti na križu stal poleg njega in izrekel spoznanje:”Resnično, ta človek je Božji Sin!” Smrt in greh nimata oblasti. Bog je povišal svojega Sina, ga daroval, da bi se nihče, kdor vanj veruje ne pogubil ampak imel večno življenje! Na današnji dan je Bog svojo ljubezen do človeštva izpričal do konca!

Težko bi danes človek pel tisto znano pesem “This is the day that the Lord has made”. Čeprav dobra družba čudovitih sodelavcev, ki poskrbijo za dobro voljo in lepemu in toplemu vremenu, ko si se zunaj lahko sprehajal samo v srajci navkljub, so že zgodnje jutranje ure poskrbele za črnino današnjega dne.  Hud potres v Italiji, bolj natančno v L’Aquili okoli tretje ure zjutraj, ki je terjal ogromno smrtnih žrtev. Do sedaj, ko tole pišem, ocenjujejo, da jih je 108, čeprav viri iz bolnic govorijo o številki 150. Potres je imel moč 5,8 stopnje po richterjevi lestvici. Stavbe so se rušile, kot da bi bile hišice iz kart, okoli 100 oseb pa je še pogrešanih v ruševinah. Potres so čutili tudi v samem Rimu, kjer so opazili poškodbe na antičnih Karakalovih termah v središču Rima. Sodelavka, ki živi na slovenski obali, pa je dejala, da se je čutilo tresenje tudi tam. Brzojavke s sožalji prihajajo iz vseh koncev in krajev sveta. Tudi papež Benedikt XVI. bo žrtvam potresa namenil posebno molitev. Slovenci smo znali biti solidarni z žrtvami poplav, ki so jih prizadele pred letom in pol v Železnikih. Veličina srca je takrat premagala vsakršno politiko, ki si je preko tragedije hotela nabirati točke pri morebitnih volilcih. Kako pa bomo Slovenci znali biti solidarni z našimi sosedi Italijani? Pozivam škofe, župnike in vse ljudi dobre volje, da se organizirajo župnijske odprave v pomoč prizadetim v hudem potresu. Naredimo v ta namen tudi nabirke!

Da pa to ne bi bilo dovolj, pa smo danes lahko spremljali tudi črn dan na slovenskih cestah, ko so umrle štiri osebe. Že okoli pete ure se je na avtocesti Maribor – Celje zgodila huda prometna nesreča, kjer je eden od žrtev zapeljal v nabrežnino in pristal na vozišču, kjer mu je prišel na pomoč eden od udeležencev v prometu. Med tem, ko mu je želel pomagati, pa je vanju priletel tovornjak. Umrla sta na kraju nesreče. Okoli dvanajste ure pa je pri Sevnici vlak trčil v vozilo, ki je zapeljalo čez železniške tire. Rezultat – zopet dva mrtva.

Ena precej huda prometna nesreča naj bi se zgodila tudi v bližini mojega domačega kraja in sicer na hitri cesti Kranj – Ljubelj, a očitno, razen hudo razbitih avtomobilov, ni bilo smrtnih žrtev.

Naravnih katastrof se ne da preprečiti. Te pridejo iznenada. Preprečimo pa lahko marsikatero prometno nesrečo, če vozimo zbrano in upoštevamo prometne predpise. Včasih, ko takole vozim naokrog, se celo čudim, da takih nesreč ni več, saj Slovenci vozijo obupno, skoraj arogantno. Kakor, da bi si mislili, da se njim pač ne more nič zgoditi, za druge jih pa ne briga. Da, večkrat dobim tak občutek, ko na avtocesti nekdo tik pred zdajci zapelje predme na prehitevalni pas, tako da je potrebno kar močno stopiti na bremzo. Ali, ko ti živčen šofer tovornjaka ali osebnega vozila za ritjo trobi in ti žuga s pestjo ter žmiga, ker po predpisih voziš 60, ker pač na avtocesti popravljajo vozišče in je temu ustrezna tudi signalizacija, katero pa večina tako rada spregleda.

Je vredno teh nekaj živčnih trenutkov zato, da boš mogoče čez kilometer ali dva naslednja žrtev prometne nesreče? Se je tako težko “skulirati” in sesti za volan miren in z zavestjo, da je bolje priti na cilj pozno kot pa sploh ne priti? Je tako težko pomisliti na to, da na cesti nikdar nisi sam in da s svojo neodgovornostjo ogrožaš, ne samo svoje, ampak tudi življenja mnogih drugih? Bo tole bolj otreznjujoča misel: vedno, ko se na cesti obnašaš neodgovorno, si potencialni morilec!

Gospod, ti svet tako ljubiš,

da si žrtvoval svojega Sina,

da bi se nihče, kdor vanj veruje ne pogubil

ampak imel večno življenje.

Teh skrivnosti se bomo spominjali

v dneh, ki so pred nami.

Daj, da bi z globoko vero premišljavali

pomen trpljenja, smrti in vstajenja

našega Gospoda Jezusa Kristusa in da bi

tako kakor rimski stotnik, ki je bil prisoten ob

smrtni uri našega Gospoda, izpovedali vero:”Zares,

ta človek je Božji Sin.”

Gospod! Nakloni žrtvam potresa in žrtvam prometnih nesreč,

da bodo tebe gledali in te častili. Po Kristusu našem Gospodu. Amen!