Nova doba

Za menoj je kar naporen teden. Le v torek sem delal kolikor toliko normalno, pa še to sem začel eno uro prej, ker sem sodelavcu obljubil, da mu bom nadomestil ure, ki jih bo moral zaradi mene “naddelati”. V ponedeljek sem tako porabil za delo štirinajst ur. Najprej dopoldan na radiu, popoldan pa v redni službi. Sreda in četrtek sta prav tako minila v znamenju štirinajstih ur, in sicer sem v sredo najprej nadomeščal sodelavca, nato pa delal še svojo izmeno. Četrtek pa zopet radio in redna služba. Petek je prinesel redno službo v dveh izmenah, popoldanski in nočni. Nočna izmena je bila precej bolj prijetna, saj je bila mirna in dovoljevala več časa za branje kakšne knjige in pa celo za ogled kakšnega filma.

Dobro je, da sem si na začetku meseca izboril proste sobote, katere bi po razporedu moral delati ponoči. Sicer mi zadeva ne bi uspela, če ne bi imel že vnaprej plačanega plesnega tečaja, ki se ga ob sobotah udeležujeva z Ano. Tako se lahko vsaj delno odpočijem od delavnih dni. K sreči, kar se tiče dela, April prinaša bolj sproščene dni. Najbrž bo posledica tega tudi stanje na računu. Kmalu mi namreč poteče pogodba. Kljub temu pa sem v nekakšnem “komajčakalnem” stanju, saj upam da bo to odlična priložnost, da se ves čimbolje posvetim novinarstvu in pa drugim stvarem, s katerimi bi mogoče tudi kaj padlo na račun. Dve – no, ena se šele obeta – avtorski pogodbi najbrž ne bosta šli vnemar. Poleg tega bom najbrž organiziral tudi kakšen zanimiv nastop. Bomo videli. Skratka, komaj čakam, da spustim mojega nestpnega ustvarjalnega duha ven.

Saj res, pa tudi na pevske vaje bom lahko šel. Že dva meseca nisem bil in skoraj ne upam pomisliti, kaj vse sem v tem času zamudil.

No, pa tudi bolj aktiven čas v župniji prihaja. Zdi se mi, da sem eno leto kar odrezan od župnijskega dogajanja. Po dveh letih bom normalno lahko praznoval Veliko noč, kar me zelo veseli. Lani sem na Veliki petek opravljal intervencijo, soboto in nedeljo pa sem preživel v kranjski porodnišnici – ne, ne, nisem postal oče. Bilo je službeno. Za očetovstvo bo še prišel pravi čas. Tega trenutka me je sicer kar malce strah, a vem, da bova skupaj zmogla.

Ker v času moje zaposlenosti nisem imel časa, da bi hodil v hribe, sem izgubil vso kondicijo, zato bi bilo dobro, da bi jo zopet nabral in iz kakega izleta naredil kakšen zapis. Se spomnite zapisa “Na tastar Lbel”? No, nekaj takšnega. Veliko ljudi, ki je to bralo, mi je dalo pozitiven odziv. Mogoče bo takšna priložnost že izlet z zborom na Koroško, kjer se bomo udeležili splavarjenja na Dravi.

Po dveh letih bi šel rad zopet v Rim, a letos to najbrž ne bo mogoče. Skomine so se mi zopet prebudile zadnjič, ko smo se o tem pogovarjali na radiu. Ja, Rim je mesto v katerega sem se resnično zaljubil.

Ob vsem tem bom imel tudi čas in priložnost, da se vrnem jeseni na faks in da tako končno že ulovim to diplomo. Priznam, vmes me je kar nekajkrat minilo vse skupaj, saj obstajajo tudi taki teologi, ki po diplomi rečejo:”Neumen sem bil, ker sem šel na ta faks. Proč sem vrgel vsa ta leta študija. Kaj pa naj sedaj z diplomo? Rit obrišem?” Ali pa taki, ki pravijo:”Kljub temu, da študiram teologijo stojim na realnih tleh in trdim, da ni Boga. Sprašujete me, zakaj potem teologija? Zato, ker me zanima zakaj so nekateri ljudje tako naivni, da verjamejo, da nekaj takega kot je Bog obstaja.”

Moja izkušnja na Teološki fakulteti je, kar se tiče vernosti, negativna. Namreč, ko smo se s sošolci enkrat pogovarjali, ali hodimo k maši, sem povedal, da hodim redno, da ministriram in da sem izredni delilec obhajila. Tista druščina me je čudno gledala in sošolka se je oglasila:”Ne, a res, a nas zajebavaš?” Sem potrdil, da resno mislim. Nato pa sošolec:”In kako lahko verjameš v vse te traparije?”

Bil sem šokiran.

Skratka, komaj čakam te sproščene dni, a vseeno me navdaja neka grenkoba; namreč to vseeno ne pomeni, da se bova z Ano videla kaj več. Še vedno bo ona v Ljubljani, jaz pa doma v Kovorju. A vseeno bo lepo, ko bova skupaj, tako kot je to vedno. Prav tako mi na blogu ne bo zmanjkalo tem za pisanje. Da, pričenja se nova doba – pa ne tista vodnarjeva, ampak Sebastjanova.