Monthly Archives: Marec 2009

Za časa papeževega obiska v Afriki, je njegova izjava o tem, da kondomi niso zadostna rešitev v boju zoper AIDS ter da le povečujejo težave, povzročila pravi bum. Pri tem so mediji čisto pozabili na bistvo papeževega obiska Afrike, ki je bil klic Afriki k pravičnosti in miru, kakor je povedala naša misionarka v Angoli, s. Zvonka Mikec. Predvsem od slovenskih medijev smo tovrstnih čudaštev sicer vajeni, a takšna redukcija celotne, kakor so napisali na Siolu, papeževe “Afriške turneje” – kakor, da bi bil papež neka rock zvezda! – je resnično abotna in sramotna za kateri koli medij.

Pa si poglejmo, kako je s kondomi v Afriki. Edward C. Green, direktor AIDS prevention research project, v svoji raziskavi o zajezitvi AIDSa z uporabo kondomov pravi, da bi v 25. letih moralo biti razvidno, da je okužba z virusom HIV upadla, če bi uporaba kondomov funkcionirala. Ker pa stopnja okužbe ni upadla, pa Green zaključi, da niso odkrili nobene trdne povezave med uporabo kondoma in nižjo
stopnjo okužb s HIV.

Očitno je, da je papež Benedikt XVI. seznanjen s to študijo. Enako mnenje in podporo pa mu je izrazil tudi moskovski patriarh, ki je izjavil, da podpira in izraža solidarnost s papežem, ki trdi, da kondom ni zadostna rešitev za zajezitev AIDSa. Zelo zanimivo je tudi (kdor je zadevo podrobno spremljal, mu to vsekakor ni ušlo), da papež v nobeni od svojih izjav, kondoma ni prepovedal.

No, na vse skupaj  se je odzvala tudi Kamerunska škofovska konferenca. V izjavi so najprej v celoti navedli vprašanje francoskega novinarja svetemu očetu med poletom v Kamerun. V nadaljevanju navedejo celoten odgovor, kjer papež navede stališče Cerkve in pa kaj vse katoličani dan za dnem postorijo za okužene z AIDSem, ne samo v Afriki, ampak po vsem svetu.
Nato odločno obsodijo zavajajoče poročanje o papeževem odgovoru, ter molk o dnevnih prizadevanjih Cerkve za bolnike z AIDSem. Povedo tudi, da so Kamerunčani navdušeno sprejeli svetega očeta, da pa si pri tem niso zatiskali oči pred vprašanjem AIDSa in njegovih posledic v Kamerunu. Izpostavili so, da je zavzetost Cerkve za bolnike z AIDSem ena od njenih prednostnih nalog in da je papež Benedikt XVI. v svojem oznanjevanju postavil v središče človeka in se pri tem skliceval na nauk Jezusa Kristusa in Cerkve (kar tudi sicer vedno počne). Izjavo zaključijo tako, da opišejo kaj Cerkev po svetu in Kamerunu stori zoper omenjeno bolezen in kako njen nauk pomaga ljudem, da se s to boleznijo ne okužijo. Povedo tudi, da v Afriki obstaja mnogo drugih bolezni, ki povzročijo mnoge smrti. Poleg tega pa opozarjajo tudi na bratomorne vojne, krivice in revščino, ki prav tako sejejo smrt in obžalujejo, da se o tem ne poroča. Prav za konec pa izjavljajo, da Katoliška Cerkev je in bo vedno ostala v mnogovrstni borbi zoper AIDS, saj nikakor ne podcenjuje bolnikov, ki so okuženi s to boleznijo, kakor natolcujejo nekateri mediji.

Iz Ugande pa se je oglasila tudi predsednica Afriškega centra za preprečevanje AIDSa, ter izrazila podporo papežu Benediktu XVI., ki je dejal, da kondom ni učinkovito sredstvo za boj proti AIDSu. V intervjuju za Il Sussidario, je Busingyeva dejala, da tisti, ki prispevajo k polemikam okrog papeževih besed ne razumejo, da kondomi niso ključni problem pri širjenju AIDSa v Afriki in da se z vsem tem niti malo nihče ne dotika bistva problema. Problem je namreč način življenja in obnašanja, je še povedala. Zato poudarja, da je ključnega pomena v boju zoper AIDS ozaveščanje ljudi o tej bolezni in etična vzgoja na področju spolnega življenja. Businyeva tudi pove, da tisti, ki govorijo o uporabi kondomov zoper AIDS, zagovarjajo tovrstno prakso brez vsakršnega vedenja o tem, kakšna je dejanska situacija v Afriki (ob tem navede tudi nekaj praktičnih problemov v povezavi z uporabo kondomov), ter da ob tem izpadejo bolj kot ne smešni.

Prav tako, kakor kamerunški škofje, pa obžaluje, da se ob drugih bolj perečih problemih, kot so vojne, malarija (ki pobere več življenj kot AIDS), pomanjkanje ustreznih zdravil, genocid v Rwandi, nihče ne zgane.

Green, ki sem ga že omenjal, je v svojih raziskavah pokazal, da se ob uporabi kondomov AIDS ni omejil, da pa se je tam, kjer se je spremenila spolna praksa na podlagi vzgoje, da se ljudje spolno podarjajo samo enemu partnerju.

Dakarski nadškof, kardinal Théodore-Adrien Sarr je poudaril, da je v boju zoper AIDS najbolj pomembna vzgoja o vrednotah. Kakor je v torek povedal za Radio Vatikan, so tako kristjani kot muslimani, na prošnjo nekdanjega predsednika Senegala Abdou Dioufa, že od leta 1995 aktivno vključeni v boju zoper to bolezen. Oboji so se boja lotili s poučevanjem o zvestobi in abstinenci. Da je stopnja okuženosti z AIDSem v Senegalu nizka, se gre zahvaliti ravno tovrstnemu poučevanju, je še povedal Sarr. Enako velja za Ugando.

Zadnjič mi je bilo zastavljeno zanimivo vprašanje v povezavi z zakramentom Evharistije in kanibalizmom. Logični sklep, ki ga sestavimo po premisah tistega, ki trdi, da je obhajilo v bistvu kanibalizem, gre takole:

Jezus Kristus je bil pravi Bog in pravi človek

Pri Evharistiji se kruh in vino spremenita v meso in kri

Katoličani potem to meso in kri Boga in človeka pojeste in popijete.

Ergo: Obhajilo je kanibalizem.

Mogoče se nam na prvi pogled zdi, da sklep drži. Pa vendar moramo takšen pomislek zavrniti. Vprašanje kanibalizma pri obhajilu, je vprašanje, ki ni več toliko stvar same transubstanciacije. Tu bom poizkusil na kratko in enostavno razložiti zakaj je trditev, da je obhajilo kanibalizem, napačna.

Najprej se za kratko zadržimo pri pojmu transubstanciacija. Grška beseda za ta pojem je metousiosis, pomeni pa spremembo substance. Cerkev za razlago transubstanciacije uporablja filozofska pojma substanca in pritika. Naši čuti zaznavajo pritike, razum pa zaznava substanco. Substanca pa je tisto, kar vsebuje pritike. Pri transubstanciaciji gre torej za spremembo substance kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Zgodi se sprememba, ki jo zaznamo z razumom (substanca). Tisto, kar je zaznavno našim čutom pa ostaja nespremenjeno (pritike). Četrti lateranski koncil je takole formuliral:”Njegovo telo in kri sta resnično navzoča v oltarnem zakramentu, in sicer pod podobo kruha in vina. Kruh in vino sta v moči Boga transubstancinirana v Kristusovo telo in kri.” (prevod S.E.) Kasneje pa Tridentinski koncil pravi, da je transubstanciacija čudovita in enkratna spremenitev celotne substance kruha v Kristusovo telo in celotne substance vina v Kristusovo kri. Omenjeni koncil tudi uradno potrdi pojem transubstanciacija za razlago učenja Cerkve o spremembi kruha in vina v Kristusovo telo in kri. Tako lahko zaključimo, da je Kristus pod podobama kruha in vina prisoten substancionalno in ne fizično.

Torej že bežen pogled na nauk o transubstanciaciji nam ovrže trditev, da bi bilo obhajilo kanibalizem. Za dodatno podkrepitev pa dodajam še tri točke:

1. Kanibalizem predpostavlja smrt in s tem uničenje drugega. Pri Evharistiji ne gre za uničenje Kristusa, niti za njegovo smrt. Kristus tudi po zaužitju ostane takšen kakršen je. In pa poglavitno; Kristus je živ in ne mrtev.

2. Pri vsaki jedi jemo in prebavljamo. S prebavljanjem, tisto kar pojemo, spreminjamo. Pri Evharistiji je proces obraten. Mi zaužijemo Sveto rešnje telo, resnično navzoči Kristus pa po zaužitju spreminja nas.

3. Ne smemo pozabiti, da gre pri vsem skupaj za govor o zakramentu. Zakrament pa je vidno znamenje nevidnega Boga. Bistvo odnosa je torej na duhovni ravni in ne na fizični.

Torej, preko zapisanega smo lahko videli, da je očitek kanibalizma (le-ta se je pojavljal že v času, ko so Rimljani preganjali kristjane), popolnoma absurden in nima nikakršne realne podlage.

Za menoj je kar naporen teden. Le v torek sem delal kolikor toliko normalno, pa še to sem začel eno uro prej, ker sem sodelavcu obljubil, da mu bom nadomestil ure, ki jih bo moral zaradi mene “naddelati”. V ponedeljek sem tako porabil za delo štirinajst ur. Najprej dopoldan na radiu, popoldan pa v redni službi. Sreda in četrtek sta prav tako minila v znamenju štirinajstih ur, in sicer sem v sredo najprej nadomeščal sodelavca, nato pa delal še svojo izmeno. Četrtek pa zopet radio in redna služba. Petek je prinesel redno službo v dveh izmenah, popoldanski in nočni. Nočna izmena je bila precej bolj prijetna, saj je bila mirna in dovoljevala več časa za branje kakšne knjige in pa celo za ogled kakšnega filma.

Dobro je, da sem si na začetku meseca izboril proste sobote, katere bi po razporedu moral delati ponoči. Sicer mi zadeva ne bi uspela, če ne bi imel že vnaprej plačanega plesnega tečaja, ki se ga ob sobotah udeležujeva z Ano. Tako se lahko vsaj delno odpočijem od delavnih dni. K sreči, kar se tiče dela, April prinaša bolj sproščene dni. Najbrž bo posledica tega tudi stanje na računu. Kmalu mi namreč poteče pogodba. Kljub temu pa sem v nekakšnem “komajčakalnem” stanju, saj upam da bo to odlična priložnost, da se ves čimbolje posvetim novinarstvu in pa drugim stvarem, s katerimi bi mogoče tudi kaj padlo na račun. Dve – no, ena se šele obeta – avtorski pogodbi najbrž ne bosta šli vnemar. Poleg tega bom najbrž organiziral tudi kakšen zanimiv nastop. Bomo videli. Skratka, komaj čakam, da spustim mojega nestpnega ustvarjalnega duha ven.

Saj res, pa tudi na pevske vaje bom lahko šel. Že dva meseca nisem bil in skoraj ne upam pomisliti, kaj vse sem v tem času zamudil.

No, pa tudi bolj aktiven čas v župniji prihaja. Zdi se mi, da sem eno leto kar odrezan od župnijskega dogajanja. Po dveh letih bom normalno lahko praznoval Veliko noč, kar me zelo veseli. Lani sem na Veliki petek opravljal intervencijo, soboto in nedeljo pa sem preživel v kranjski porodnišnici – ne, ne, nisem postal oče. Bilo je službeno. Za očetovstvo bo še prišel pravi čas. Tega trenutka me je sicer kar malce strah, a vem, da bova skupaj zmogla.

Ker v času moje zaposlenosti nisem imel časa, da bi hodil v hribe, sem izgubil vso kondicijo, zato bi bilo dobro, da bi jo zopet nabral in iz kakega izleta naredil kakšen zapis. Se spomnite zapisa “Na tastar Lbel”? No, nekaj takšnega. Veliko ljudi, ki je to bralo, mi je dalo pozitiven odziv. Mogoče bo takšna priložnost že izlet z zborom na Koroško, kjer se bomo udeležili splavarjenja na Dravi.

Po dveh letih bi šel rad zopet v Rim, a letos to najbrž ne bo mogoče. Skomine so se mi zopet prebudile zadnjič, ko smo se o tem pogovarjali na radiu. Ja, Rim je mesto v katerega sem se resnično zaljubil.

Ob vsem tem bom imel tudi čas in priložnost, da se vrnem jeseni na faks in da tako končno že ulovim to diplomo. Priznam, vmes me je kar nekajkrat minilo vse skupaj, saj obstajajo tudi taki teologi, ki po diplomi rečejo:”Neumen sem bil, ker sem šel na ta faks. Proč sem vrgel vsa ta leta študija. Kaj pa naj sedaj z diplomo? Rit obrišem?” Ali pa taki, ki pravijo:”Kljub temu, da študiram teologijo stojim na realnih tleh in trdim, da ni Boga. Sprašujete me, zakaj potem teologija? Zato, ker me zanima zakaj so nekateri ljudje tako naivni, da verjamejo, da nekaj takega kot je Bog obstaja.”

Moja izkušnja na Teološki fakulteti je, kar se tiče vernosti, negativna. Namreč, ko smo se s sošolci enkrat pogovarjali, ali hodimo k maši, sem povedal, da hodim redno, da ministriram in da sem izredni delilec obhajila. Tista druščina me je čudno gledala in sošolka se je oglasila:”Ne, a res, a nas zajebavaš?” Sem potrdil, da resno mislim. Nato pa sošolec:”In kako lahko verjameš v vse te traparije?”

Bil sem šokiran.

Skratka, komaj čakam te sproščene dni, a vseeno me navdaja neka grenkoba; namreč to vseeno ne pomeni, da se bova z Ano videla kaj več. Še vedno bo ona v Ljubljani, jaz pa doma v Kovorju. A vseeno bo lepo, ko bova skupaj, tako kot je to vedno. Prav tako mi na blogu ne bo zmanjkalo tem za pisanje. Da, pričenja se nova doba – pa ne tista vodnarjeva, ampak Sebastjanova.

Sebastjan Erlah – Sanje

Po stotih dneh, odkar je na položaju Pahorjeva vlada, se o ocenah njenega dela veliko govori kot o razglašenosti vladnega orkestra, ter da je le-ta naredila v teh dneh več škode, kakor prejšnja Janševa v treh letih. Pahor naravnost blesti v velikih besedah povezovanja in sodelovanja, velikih besedah o tem kako se spopadati z gospodarsko in finančno krizo, a več od zadolževanja še ni bilo storjenega. Še več, Pahorja je v povezavi s t.i. izbrisanimi doletela interpelacija ene od njegovih ministric, Katarine Kresal, ministrice za notranje zadeve, ki je zadevo komentirala skoraj biblično, namreč da če to pomenilo, da bo interpelirana zaradi izvajanja odločb ustavnega sodišča, da je pripravljena interpelacijo sprejeti.

Vlada se je tako znašla v prepihu med finančno gospodarsko krizo ter Janševo SDS. Situacijo je zelo duhovito predstavil tudi Delov karikaturist Marko Kočevar, ki je v sobotni izdaji Dela, narisal karikaturo, na kateri Pahor stoji v poplavljeni kleti. V rokah drži kanglico, nad njim pa so vodovodne cevi, ki prepuščajo vodo. Na vratih v klet pa stoji Janša v vlogi vodovodnega inštalaterja, ter sprašuje Pahorja:”Ste me klicali?”

Vladi torej teče voda v grlo. Orkester se ni uspel uglasiti v stotih dneh. Lahko upamo, da se bo v prihodnjih stotih? Nekateri celo napovedujejo, da Pahor svojega teka na dolge proge ne bo zdržal. Njegovo počutje je trenutno najbrž podobno počutju delodajalcev, ki jih pesti finančno gospodarska kriza. Ti se namreč bojijo za svoj posel, hkrati pa, verjamem, da dano situacijo znajo tudi dobro izkoristiti, saj se njihova delovna sila boji svoje službe, zato so mnogi v prid temu, da službo obdržijo, pripravljeni potrpeti marsikatero muho svojih delodajalcev. A vseeno je med delodajalci in Pahorjevo vlado ena bistvena razlika; vlado je v parlament nastavilo ljudstvo, ki pa zagotovo ne bo trpelo neumnosti tistih, katerim so izkazali zaupanje s tem, da so jih imeli vredne slovenskega parlamenta.