Metafizika kot onto-teo-logija

V času, ko se kot znanost označuje prvenstveno naravoslovne znanosti, kakor sta biologija in fizika, ki imata – vsaj v letošnjem letu, ko praznujemo 200 letnico rojstva angleškega biologa Charlesa Darwina ter leto astronomije, kjer posebej izpostavljamo Galilea Galilea – znamenje primata znotraj vseh znanosti, je govoriti o metafiziki lahko zelo zoprna zadeva, če ne celo nevarna, saj znajo sodobni “velemojstri mišljenja”, kot je npr. Richard Dawkins in ostali provincialni bebci, človeka, ki razmišlja o metafiziki, hitro označiti za zablodelega in umsko prizadetega.

Po Humu, ki je metafiziko označeval za mrtvo stvar, po Thomasu Painu, ki je teologijo označil za znanost, ki govori o ničemer (pri čemer, skupaj s sodobnimi “veleumi”, kažejo osnovno pomanjkanje znanja filozofije in znanosti kot take, predvsem, ko se kažejo v “kritikah” tomistične filozofije), se pojavi Heidegger, ki govori o ponovnem vzponu metafizike, ki je po njem znanost, ki misli bivajoče kot tako, torej bivajoče v celoti, bivajoče v občem. Metafizika je od vsega začetka utemeljevanje, ki je odgovorna za temelj in ga kliče na zagovor. Ta temelj je bit bivajočega, ali kot bi to imenoval Plotin, gre za eno.

Heidegger si zastavlja vprašanje, kako pride bog v filozofijo. O tem vprašanju lahko primerno razmislimo samo takrat, ko jasno opredelimo tisto v kar naj bi bog prišel, t.j. filozofijo samo. Vsako zgolj historično vprašanje nam ne more dati odgovora kako je bog prišel v filozofijo, ampak nam lahko da kvečjem vpogled, da vanjo je prišel. Odgovor na zastavljeno vprašanje nam da lahko le, če stvar postavimo tako, da je filozofija svobodno mišljenje, iz sebe samega spodbujajoče spuščanje k bivajočemu kot takemu. Bog je torej lahko prišel v filozofijo samo toliko, kolikor je iz same sebe, iz svojega bistva terjala in določala, da in kako pride bog vanjo. Metafiziko v tem oziru lahko označimo kot onto-teo-logijo.

Heidegger pravi, da je potrebno navajati to, da bi obrabljene izraze, kot so ontologija, teologija in onto-teologija razumeli v njihovi pravi teži. Vsi ti izrazi nastopajo na enak način kakor psihologija, biologija, ipd. Člen -logija, pomeni enostavno to, da gre za znanost o. Heidegger pravi, da se v logiji ne skriva le neko logično v smislu pravilnostnega ali izjavnostnega, ki členi in razgiba ter zagotavlja in sporoča vse znanstveno vedenje, ampak je vselej tudi celota utemeljitvenega sovisja znotraj katerega so predmeti znanosti predstavljeni, t.j. pojmovani glede na njihov temelj. Ontologija in teologija sta torej “logiji”, vkolikor zasnavljata bivajoče kot tako in ga utemeljujeta kot celoto. Gre za bit kot temelj bivajočega. Le na tak način je metafizika mišljena kot onto-teo-logika, pri čemer smo, skupaj s Heideggrom (z razumevanjem logike kot načinom mišljenja, ki bivajoče kot tako vselej utemeljuje z bitjo kot temeljem, t.j. logosom, se opira na Hegla), prišli do stanja, kjer lahko razjasnimo prihod boga v filozofijo.

Kot smo ugotovili, je stvar mišljenja bit, ki je bivajoče kot tako in se kaže kot temelj. Ta temelj pa lahko mislimo zadosti temeljito le takrat, ko ga mislimo kot prvi temelj. Pri tem se izvorna stvar mišljenja kaže kot vzrok, causa prima, ki ustreza zadnjemu razlogu. Heidegger pravi, da je bit bivajočega ustrezno predstavljena, v smislu temelja le, če je predstavljena kot causa sui. Ta pojem pa označuje metafizični pojem boga.

Torej metafizika mora misliti boga, ker je predmet njenega mišljenja bit, ki pa biva kot temelj, logos, substanca, subjekt.  Bog je tako v metafiziko prišel kot predkraj bistva diference med bitjo in bivajočim. Heidegger pravi, da pred takim bogom, bogom kot causa sui, človek ne more poklekniti in moliti, niti ga ne častiti in pred njim igrati in plesati. Zanimivost njegovega sklepa je, da je brezbožno mišljenje, ki opušča filozofskega boga – boga kot causa sui -, bližje razodetemu Bogu, saj je zanj bolj odprto, kot pa si metafizika lahko zamisli.

Filozofija