Monthly Archives: Februar 2009

V času, ko se kot znanost označuje prvenstveno naravoslovne znanosti, kakor sta biologija in fizika, ki imata – vsaj v letošnjem letu, ko praznujemo 200 letnico rojstva angleškega biologa Charlesa Darwina ter leto astronomije, kjer posebej izpostavljamo Galilea Galilea – znamenje primata znotraj vseh znanosti, je govoriti o metafiziki lahko zelo zoprna zadeva, če ne celo nevarna, saj znajo sodobni “velemojstri mišljenja”, kot je npr. Richard Dawkins in ostali provincialni bebci, človeka, ki razmišlja o metafiziki, hitro označiti za zablodelega in umsko prizadetega.

Po Humu, ki je metafiziko označeval za mrtvo stvar, po Thomasu Painu, ki je teologijo označil za znanost, ki govori o ničemer (pri čemer, skupaj s sodobnimi “veleumi”, kažejo osnovno pomanjkanje znanja filozofije in znanosti kot take, predvsem, ko se kažejo v “kritikah” tomistične filozofije), se pojavi Heidegger, ki govori o ponovnem vzponu metafizike, ki je po njem znanost, ki misli bivajoče kot tako, torej bivajoče v celoti, bivajoče v občem. Metafizika je od vsega začetka utemeljevanje, ki je odgovorna za temelj in ga kliče na zagovor. Ta temelj je bit bivajočega, ali kot bi to imenoval Plotin, gre za eno.

Heidegger si zastavlja vprašanje, kako pride bog v filozofijo. O tem vprašanju lahko primerno razmislimo samo takrat, ko jasno opredelimo tisto v kar naj bi bog prišel, t.j. filozofijo samo. Vsako zgolj historično vprašanje nam ne more dati odgovora kako je bog prišel v filozofijo, ampak nam lahko da kvečjem vpogled, da vanjo je prišel. Odgovor na zastavljeno vprašanje nam da lahko le, če stvar postavimo tako, da je filozofija svobodno mišljenje, iz sebe samega spodbujajoče spuščanje k bivajočemu kot takemu. Bog je torej lahko prišel v filozofijo samo toliko, kolikor je iz same sebe, iz svojega bistva terjala in določala, da in kako pride bog vanjo. Metafiziko v tem oziru lahko označimo kot onto-teo-logijo.

Heidegger pravi, da je potrebno navajati to, da bi obrabljene izraze, kot so ontologija, teologija in onto-teologija razumeli v njihovi pravi teži. Vsi ti izrazi nastopajo na enak način kakor psihologija, biologija, ipd. Člen -logija, pomeni enostavno to, da gre za znanost o. Heidegger pravi, da se v logiji ne skriva le neko logično v smislu pravilnostnega ali izjavnostnega, ki členi in razgiba ter zagotavlja in sporoča vse znanstveno vedenje, ampak je vselej tudi celota utemeljitvenega sovisja znotraj katerega so predmeti znanosti predstavljeni, t.j. pojmovani glede na njihov temelj. Ontologija in teologija sta torej “logiji”, vkolikor zasnavljata bivajoče kot tako in ga utemeljujeta kot celoto. Gre za bit kot temelj bivajočega. Le na tak način je metafizika mišljena kot onto-teo-logika, pri čemer smo, skupaj s Heideggrom (z razumevanjem logike kot načinom mišljenja, ki bivajoče kot tako vselej utemeljuje z bitjo kot temeljem, t.j. logosom, se opira na Hegla), prišli do stanja, kjer lahko razjasnimo prihod boga v filozofijo.

Kot smo ugotovili, je stvar mišljenja bit, ki je bivajoče kot tako in se kaže kot temelj. Ta temelj pa lahko mislimo zadosti temeljito le takrat, ko ga mislimo kot prvi temelj. Pri tem se izvorna stvar mišljenja kaže kot vzrok, causa prima, ki ustreza zadnjemu razlogu. Heidegger pravi, da je bit bivajočega ustrezno predstavljena, v smislu temelja le, če je predstavljena kot causa sui. Ta pojem pa označuje metafizični pojem boga.

Torej metafizika mora misliti boga, ker je predmet njenega mišljenja bit, ki pa biva kot temelj, logos, substanca, subjekt.  Bog je tako v metafiziko prišel kot predkraj bistva diference med bitjo in bivajočim. Heidegger pravi, da pred takim bogom, bogom kot causa sui, človek ne more poklekniti in moliti, niti ga ne častiti in pred njim igrati in plesati. Zanimivost njegovega sklepa je, da je brezbožno mišljenje, ki opušča filozofskega boga – boga kot causa sui -, bližje razodetemu Bogu, saj je zanj bolj odprto, kot pa si metafizika lahko zamisli.

Ob vseh teh peripetijah v zadnjih dneh okoli dviga ekskomunikacije od skupnosti Sv. Pija X in tega, da je eden njihovih škofov izrazil resen dvom v obstoj holokavsta, ter da so iz skupnosti izključili enega izmed duhovnikov, ki je storil enako dejanje, sem se spomnil na razno razna govoričenja okoli znane afere skupine Strelnikoff, ki je Jezusa v Marijinem naročju prikazala kot podgano.

Takrat se je oglasila Cerkev in dejali smo, da gre za žaljitev verskih čustev nas vernikov (žal ne vem, ali smo se takrat sklicevali tudi na antisemitizem). Pojavili so se zagovorniki skupine (med njimi očitno tudi sedanja ministrica za kulturo, gospa Širca, ki je do nedavnega v svoji pisarni imela obešeno sliko naslovnice albuma Bitchcraft omenjene skupine), ki so na veliko nasprotovali reakciji Cerkve, češ da hoče s tem omejiti svobodo umetniškega izražanja oz. so se sklicevali na svobodo govora.

Tudi ob tej afferi, ki jo je zakuhal integristični škof Williamson, se pojavljajo razno razni komentarji in pisanja, ki govorijo o nekakšni povezanosti antisemitizma s Katoliško Cerkvijo in zopet na dan vlečejo papeža Pija XII, ki naj bi bil okoli vprašanja antisemitizma sporen, pa čeprav zgodovinska dejstva govorijo drugače, namreč, da je takrat Katoliška Cerkev za Jude veliko dobrega naredila. Skratka, izjava škofa Williamsona je postala dober povod za to, da sovražniki Katoliške vere udrihajo po Cerkvi, češ, da podpira antisemitizem ali celo, kakor trdijo nekateri, da antisemitizem ravno iz nje izhaja (IMHO bi bil sicer ta topic “discutable”, ampak OK).

Hotel sem poudariti nekakšno hinavsko držo tistih, ki udrihajo po Katoliški Cerkvi, češ da podpira antisemitizem, ker pač ni dovolj ostro ukrepala zoper omenjenega škofa (čeprav je papež to izjavo ostro obsodil), hkrati pa so se isti ljudje na veliko sklicevali na svobodo govora in umetniško svobodo, ko je skupina Strelnikoff Jezusa, ki je bil Jud, prikazala kot podgano. Torej; antisemitizem, ne hvala! Ampak samo takrat kadar mi to paše!

Pred dnevi je papež Benedikt XVI. umaknil ekskomunikacijo od Bratovščine Sv. Pija X, katere ustanovitelj je bil uporni škof Marcel Lefebvre, ki je v celoti zavračal drugi vatikanski koncil.

No, treba je vedeti, da umik ekskomunikacije še ne pomeni polnega občestva s Katoliško Cerkvijo, ampak je to šele začetni korak k polnemu občestvu.

Vsekakor polno občestvo zahteva od škofov, od katerih je bila ekskomunikacija umaknjena, da spoštujejo in priznavajo učenje Katoliške Cerkve, kar pomeni tudi sprejemanje drugega vatikanskega koncila, katerega so Lefebvrovi somišljeniki zavrgli.

Škof Williamson, ki je zanikal holokavst, je po svetu dvignil mnogo prahu. Zoper njegove izjave se je dvignilo kar nekaj ljudi. Kanclerka Merklova Vatikanu očita, da so rekacije Svetega sedeža zoper izjave škofa Williamsona premile.

Predsednik Ameriške škofovske konference, kardinal George, je poudaril, da so besede škofa Williamsona povsem nesprejemljive in napačne. Kot take, nadaljuje kardinal George, so povsem upravičeno vzpodbudile hudo zgražanje med judovskim ljudstvom in tudi med mnogimi katoliškimi verniki. Noben katolik, bodisi laik, duhovnik ali škof, si ne bi smel dovoliti zanikati šoe, pravi kardinal, prav tako kakor si ne bi smel noben katolik dovoliti tolerantnega odnosa do antisemitizma ali kake druge verske zablode.

Mnenju se pridružujejo tudi škofje iz Kanade in Evrope.

Pariški nadškof, kardinal Andre Vingt-Trois, ki je bil tudi oster do škofa Williamsona, ter poudaril, da pri holokavstu pač gre za zgodovinska dejstva, ki jih pač ni mogoče zanikati, Judom sporoča, da naj nikar ne zavračajo Katoliške Cerkve zaradi majhnega števila tistih, ki nimajo v Katoliški Cerkvi nobenga poslanstva, saj je pot, ki smo jo skupaj prehodili in se pred nami še odpira, preveč pomembna, da bi nas pri skupnem nadaljevanju le-te, zavirala stališča nekaterih ekstremistov.

Za izjave škofa Williamsona pa se je opravičil tudi voditelj Skupnosti Sv. Pija X, škof Falley in poudaril, da je iz katoliškega nauka jasno, da noben škof ne more govoriti z avtoriteto Cerkve, razen če ne gre za vprašanja vere ali morale in da si njihova skupnost tudi ne prizadeva za avtoriteto nad katerimi koli drugimi vprašanji. Ker po besedah škofa Falleya, Williamsonova izjava ni nekaj, s čimer bi se sodobna družba lahko strinjala, je škofu Williamsonu do nadaljnega prepovedal dajati izjave v povezavi z omenjeno problematiko.

Torej škofje po svetu so se množično ogradili od izjav škofa Williamsona in dali jasno vedeti, da osebne težave z razumevanjem zgodovinskih dejstev, kot jih je pokazal omenjeni škof, ne reflektirajo mnenja celotne Cerkve.