O predanosti in premišljevanju (2)

V tem zapisu nadaljujem razmišljanje o predanosti in premišljevanju, ki sem ga začel tukaj , in ki se je nanašalo na zapis in 17. stoletja, katerega je zapisal avtor Žiga Žigon.

Predanost seveda razumemo kot gorečnost. Da si za neko stvar goreč, pa je prej potrebno spoznanje o tisti stvari. Da pa prideš od spoznanja, pa je potrebno premišljevati o stvari. Vera se od filozofije razlikuje v tem, da pri filozofiji misel izhaja iz človeka, pri veri pa gre najprej za oznanilo, nato pa se oznanjeno premišljuje.

Že v SZ judovstvu je razum visoko cenjen, nič manj pa ni cenjen tudi v krščanstvu, saj se učlovečeni Bog predstavlja tudi kot Logos (kar veliko poudarja tudi sedanji papež Benedikt XVI.).

V tem oziru (zgoraj, pa tudi v predhodnem članku,  zapisanega o gorečnosti in premišljevanju) pa lahko klasificiramo tri vrste kristjanov:

1. Zakramentalni kristjani: tako lahko imenujemo tiste, ki so s krščanstvom povezani zgolj preko zakramentov, bodisi krsta, krsta in birme ali krsta in birme ter svetega zakona. Več jih s krščanstvom ne veže in so večkrat lahko celo do krščanstva sovražni in se večkrat deklarirajo tudi kot ateisti.

2. Tradicionalni kristjani: to so tisti, ki jih s krščanstvom povezujejo zakramenti in tradicija njihovih prednikov. Sicer redno obiskujejo Sv. maše, zakramente,…Veliko pa o svoji veri ne premišljujejo in ostajajo v neki pasivnosti in mlačnosti.

3. Praktični kristjani: to pa so tisti, ki so trdno povezani z občestvom Cerkve, so aktivni tako pri bogoslužnih praksah,…Veliko premišljujejo o utemeljenosti svoje vere, so kritični do raznih cerkvenih peripetij, ipd. Skratka to so tisti, ki si prizadevajo živeti pristen evangeljski nauk.

Krščanstvo