Monthly Archives: Januar 2009

V tem zapisu nadaljujem razmišljanje o predanosti in premišljevanju, ki sem ga začel tukaj , in ki se je nanašalo na zapis in 17. stoletja, katerega je zapisal avtor Žiga Žigon.

Predanost seveda razumemo kot gorečnost. Da si za neko stvar goreč, pa je prej potrebno spoznanje o tisti stvari. Da pa prideš od spoznanja, pa je potrebno premišljevati o stvari. Vera se od filozofije razlikuje v tem, da pri filozofiji misel izhaja iz človeka, pri veri pa gre najprej za oznanilo, nato pa se oznanjeno premišljuje.

Že v SZ judovstvu je razum visoko cenjen, nič manj pa ni cenjen tudi v krščanstvu, saj se učlovečeni Bog predstavlja tudi kot Logos (kar veliko poudarja tudi sedanji papež Benedikt XVI.).

V tem oziru (zgoraj, pa tudi v predhodnem članku,  zapisanega o gorečnosti in premišljevanju) pa lahko klasificiramo tri vrste kristjanov:

1. Zakramentalni kristjani: tako lahko imenujemo tiste, ki so s krščanstvom povezani zgolj preko zakramentov, bodisi krsta, krsta in birme ali krsta in birme ter svetega zakona. Več jih s krščanstvom ne veže in so večkrat lahko celo do krščanstva sovražni in se večkrat deklarirajo tudi kot ateisti.

2. Tradicionalni kristjani: to so tisti, ki jih s krščanstvom povezujejo zakramenti in tradicija njihovih prednikov. Sicer redno obiskujejo Sv. maše, zakramente,…Veliko pa o svoji veri ne premišljujejo in ostajajo v neki pasivnosti in mlačnosti.

3. Praktični kristjani: to pa so tisti, ki so trdno povezani z občestvom Cerkve, so aktivni tako pri bogoslužnih praksah,…Veliko premišljujejo o utemeljenosti svoje vere, so kritični do raznih cerkvenih peripetij, ipd. Skratka to so tisti, ki si prizadevajo živeti pristen evangeljski nauk.

Neskončno načrtov.

Zida se. Obstane.

Vse mine – propade.

Pod roke mi je prišel zanimiv spis nekega Žiga Žigona iz druge polovice 17. in prve polovice 18. stoletja, ki govori o predanosti. Predanost primerja z odlikama kremena in železa, za kar pravi, da ju ne cenimo zaradi tega, ker ne poznamo koristnosti ognja, ki je njun proizvod. Šele, če ognja ne bi bilo, bi spoznali kakšno vrednost nam predstavlja vse skupaj.

Avtor pravi, da mnogi na ta način, kakor odlik kremena in železa, zametuje odliko premišljevanja, ker ne poznajo odlik predanosti, ki iz premišljevanja izhaja. Po Tomažu Akvinskem povzame, da je predanost gibkost in prožnost volje, njena takšna naravnanost, da se lahko in naglo ukloni vsemu tistemu, kar sodi k pokorščini Bogu. Kako dragocena vrednota je to, lahko spoznamo preko prizadevanja svetih očetov, da si jo pridobijo in obdržijo. Tudi preko njenih učinkov, ki je spreobrnjence preobrazila iz strahopetcev v srčne vernike, ki so izgorevali v ljubezni do Boga in njegove postave.

Na mestu je vprašanje, ki si ga Žigon zastavlja, namreč, kaj je zbor kristjanov brez predanosti? Ugotavlja, da je to samo množica mlačnežev, slepcev, pohabljencev, usahležev, ki niti ne pričakujejo niti ne dočakajo prihoda angela. Vpraša se tudi kaj je duša brez delovanja predanosti. To je, kakor pravi, samo še paralitik, v katerem ni več človeške sile, ker so mu odpovedali udje – kakšne ostre in trde besede za oboje! Taki duši so Božje zapovedi pretežke v nasprotju s tistimi, ki jih nosijo duhovne sile predanosti s čigar pomočjo se ob opazovanju svojih pomanjkljivosti in prestopkov stresejo kot v mrzlici, nato pa se ogrejejo in vzplamtijo najprej v siloviti ljubezni do Boga, gorečem hrepenenju, da bi Bogu služili, naposled pa v neomajni pripravljenosti, da hočejo sleherno njegovo postavo takoj izpolniti, pri čemer jih ne more nobena prepreka in težava ustaviti. Ti ljudje, pravi Žigon, so kar žejni po tem, da se soočajo z življenjem in križi, ki jih le-to prinaša.

Žigon v spisu nekako postavlja premišljevanje kot tisto lestev, ki vodi k predanosti, torej gre za tomistično in s tem povsem klasično krščansko ohranjanje relacije med vero in razumom, pri čemer je razum prva stopnička k veri, ali kakor pravi apostol Pavel, da je po ustvarjenem možno spoznati Stvarnika.  Žigon lepo zaključi svoje izvajanje, da je premišljevanje sredstvo za odmiranje naših strasti in za primerno vajo v krepostih, ki so Bogu najbolj všeč.