Predte postavljam izziv – mlade!
20.septembra se je odvijal, tako kot vsako leto, festival mladih – Stična, ki je letos potekal pod geslom „Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče!“ (Apd 1,8
Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP
8 Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.«
WP-Bible plugin
Letos, se mi zdi, je festival naredil en velik korak naprej, saj če je prej zanj veljala oznaka, da je to „krščanski rock otočec“ in kjer si lahko zunaj samostanskega dvorišča videl marsikatero bedo (alkohol, mamila, celo seks), pa je bilo letos tudi za te mlade, ki se na samem festivalu nekako ne najdejo, pa čeprav pridejo tja in „samevajo“ ob raznih drugih substancah, poskrbljeno, saj so ves čas po ulicah krožili animatorji in pod geslom „Srečala sva se na ulici“, pristopali k tem mladim in se z njimi družili, pogovarjali, peli, itd., ter s tem poizkušali bedo teh mladih nekako spraviti na stran in jim pokazati, da je nekomu mar, da so sprejeti takšni kakršni so. No, raznim kritizerjem verjetno nikoli ne bo nič prav, pa če se organizatorji še tako trudijo (tu ni mesto, da bi razglabljal o tem, kaj si o takih ljudeh mislim), ampak bistveno je, da sejemo, za rast pa bo skrbel Gospod.
S festivalom Stična pa se je začelo tudi pastoralno leto Mladih. Temu je posvečeno tudi gradivo za župnijske pastoralne svete (1. del). Prizadevali si bomo, da bi v naših župnijah posvečali večjo pozornost mladim, da bi jih čim bolj vključili v župnijsko življenje; da bodo sooblikovalci. Za kaj takega pa ni dovolj samo župnik, kaplan, župnijski pastoralni svet in razne skupine. Za kaj takega mora skupaj stopiti celotna župnijska skupnost, tako ti, draga bralka/dragi bralec, kot tudi jaz. Vsi, saj smo vsi odgovorni drug za drugega vkolikor smo občestvo, ki se zbira pri zakramentu Evharistije (temu je posvečen 2. del gradiva za župnijske pastoralne svete) v kateri se Jezus do konca daruje nam za odrešenje. Naloga občestva pa je ravno ta, da verniku pomaga na poti vere, da ga podpre, ko le-ta v veri pade, da vanj zaupa, da mu daje zavetje in upanje, da ga spremlja na poti odrešenja.
Mladi so najbolj ogrožena skupina. Po eni strani dobro poznajo „pravila igre“, po drugi strani pa iščejo (z vso svojo resnicoljubnostjo) duhovne globine. Po nekaterih avtorjih naj bi ravno pijančevanje med mladimi nakazovalo nezavedno hrepenenje po zakramentu Evharistije! K mladim ni dovolj pristopiti z moraliziranjem, še manj pa z negativnim odnosom, češ, kako nemogoča je današnja mladina. Ne! Treba je pristopiti z ljubeznijo, s tem, da jih sprejmemo natančno takšne kakršni so, pa če se zdijo še tako nemogoči. Treba jih je vzljubiti kakor jih je vzljubil papež Janez Pavel II., in dejal, da mlade enostavno moraš imeti rad, kar je skozi celoten pontifikat tudi kazal. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da nas bodo mladi s svojimi izzivi, ki so jih polni, s svojimi zahtevami okupirali do konca. Izželi nas bodo. Zato moramo biti predvsem najprej mi sami pripravljeni, da se ukvarjamo z njimi. Ukvarjanje z mladimi torej predvsem zahteva ukvarjanje samega s seboj. Spomnim se neke mame, ki me je pred leti spraševala, kaj naj stori, ker je njen otrok tako nemogoč. Dejal sem ji, da naj najprej sebe spravi „v red“. Odgovor ji ni bil preveč všeč, čeprav je to resnica. Ker ni zgleda, otroci in mladostniki odhajajo iz Cerkve in nato slišimo iz ust mladih (kakor bo na letošnjih Nikodemovih večerih naslovil predavanje g. Vlado Pečnik), da jim Cerkev nima kaj dati!
Za odhod mladih iz Cerkve, iz župnijskega življenja, smo v veliki večini krivi župljani sami. Filozof Nietzsche je rekel:“Hvala lepa za tako krščanstvo, kjer kristjani nosijo tako kisle in žalostne frise!“ za njim pa Ghandi nekaj podobnega, namreč, da obožuje Jezusa Kristusa in njegov nauk, da pa smo kristjani tako daleč od tega, kar Kristus uči. Točno to je problem današnjih mladih, ali bolje in pravilneje, to je problem nas, mene in tebe.
Pravijo, da na mladih svet stoji. Vemo, da razni ekscesi pri otrocih in mladostnikih vedno kažejo na neko neurejeno ozadje v družini oz. med staršema (za kar ni nujno, da se onadva sploh to zavedata). Otrok oz. mladostnik tako postane “grešni kozel” skozi katerega se kažejo te težave. V ožjem kontekstu je torej problematika mladine, problematika družine, v širšem pa, problematika širše družbe. Mladi so ogledalo družbe. Mladi v naši župniji so ogledalo našega občestva. Mladi v naši župniji so ogledalo našega krščanstva! Zato, draga bralka/dragi bralec, ne odlašaj! Pred tabo postavljam izziv – mlade. Sprejmi ga in ponesi evangelij skupaj z nami tem mladim v naši župniji!
Powered by FireStats
Zelo lepo, Sebastjan. Vendar evangeliziranja ne potrebujejo le “izgubljeni”mladi, temveč ljudje vseh starosti.
In vsakdo lahko največ stori tam, kjer je. In ker vse to veš, potem ti najbrž ne bo težko več evangelizirati in bolj potrpeti tudi na forumu RKC, kot pa z ukrepi metati ven ljudi. Saj kot sam praviš, potrebno je pristopiti z ljubeznijo. Saj boš, kajne?
Saj vendarle vse veš – le da tvoje pisanje daje čutiti, kot da to velja le za druge – vendar se tvoje evangeliziranje naj odvija tudi v praksi na področju, ki ti je bilo posebej dodeljeno.
“Iz naše župnije, kolikor sem izmed približno 7.000 mladih, uspel videti, smo se tega festivala udeležili (samo) štirje.”
Pametna mladina če mene vprašaš.
Takšni “festivali” niso nič drugega kot grozljivi ideološki shodi zavedene mladine, kjer jih še bolj poneumljajo.
Objektivno gledano gre za čisto oznanjanje in širitev katoliške ideologije = dodatno pokristjanjevanje in utrjevanje “zvestih” služabnikov in bodočih neto plačnikov v bogat Cerkveni proračun.
Na mladih sloni svet in če se jih bo poneumljajo s takšnimi škodljivimi ideologijami, bodo poseldice še dolgo čutili naši zanamci.
Milena: Slovenci ne potrebujemo evangeliziranja, to je nam čisto tuja vsiljena ideologija.
V današnjih časih bi tej zavedeni mladeži tam lahko razdelili lopate in drugo orodje in bi lahko izvedlo kakšno družbeno koristno delo, ne pa da so jim nakladali o največji prevari človeštva, ki izhaja iz delovanja prevarantskega Juda.
Snečer,
lepo, da si se festivala udeležil. Vendar zveniš precej dvolično. Festivala se udeležiš – potem pa pljuvaš po religiji, ki ga je organizirala. Zakaj si potem sploh šel?
Ja, družbenokoristno delo res pomaga, vendar pomaga tudi oznanilo vesele novice, kar evangelij sploh pomeni. Eno z drugim. Ker ni nujno, da bo mladina vsa vzhičena ob delu, kot seveda tudi ni nujno, da bo vzhičena ob naukih. Nikoli pač niso vsi zadovoljni – saj vidiš, si sam tak primer
Snečer ni rekel, da se je udeležil festivala
Pardon,
zdaj sem videla, da je citiral tebe in moje pisanje je kar se tega tiče, brezpredmetno. Drugi odstavek pa še vedno velja.
Se pa res držiš svoje teorije, ki je to tako lepa, ko jo pišeš – v praksi pa vse kaj drugega
Kako hitro si danes spet nekoga vrgel s foruma. Po datumu sodeč mladega človeka. In tule pišeš, da je potrebno z njimi potrpeti, četudi te izmozgajo. Eh, eh, teorija ti gre, Seba, teorija
Kdaj pa tudi praksa?
Nisem vedel, da potrpežljivost pomeni nekomu pustiti, da zganja vse možne lumparije. Sicer pa se mi zdi, da tudi sam spadam v kategorijo izziva, ki ga postavljam v zgornjem članku.
Ja, no, videti je kot da teorije zares ne dojemaš. Pišeš o tem, da naj ne bi pristopali z negativnim odnosom, češ kako nemogoči so – pa potem storiš ravno to. Ker ti je pač oseba bila nemogoča, si ga vrgel izza “samostanskega obzidja”. Kaj torej smatraš pod ljubezniv odnos in da sam pišeš o tem, da te izžemejo do konca – če pa odnehaš že takoj na začetku?
Se zavedaš, da govoriš eno, delaš pa drugo – namreč prav to, kar ti velikokrat očitajo. Se zavedaš tega? Da si namreč zadolžen za internetno župnijo in za mlade v njej?
Če forum dojemaš kot internetno župnijo, potem se nimava kaj pogovarjati, ker forum NI in NIKOLI NE BO internetna župnija, ampak je ZGOLJ DEL MEDIJSKE PONUDBE znotraj društva VRNET, ki skrbi za internetne storitve v Cerkvi. Kot medij pa veljajo na forumu določila, kot so jih določili upravljalci VRNETa in nekateri skrbimo, da se to izvaja. Kot administrator (in tudi ostali moderatorji) s tega vidika niso tam, da bi ugajali uporabnikom. Tu je zanimiva analogija s poklicem varnostnika – v bistvu je enako – kjer je vsaka stranka, s katerim stopimo v stik ali ona z nami, potencialni kriminalec.
Ja, potem se res nimava kaj pogovarjati. Mogoče boš nekoč razumel. Dotedaj pa se špilaj varnostnika in vsakogar jemlji za kriminalca, obenem pa pridigaj o ljubezni. Tako ti nihče ne verjame, zbudi se iz svoje profesije. Saj si še mlad, upam, da boš nekoč vendarle dojel, koliko negativnega zgleda boš do takrat dajal.
Jezus namreč v vsakem vidi dobrega človeka – ti pa kriminalca. Zakaj mu ne slediš?
Adijo! Upam, da za vedno.
Ha, ha. Dokler boš na mestu administratorja kot poklicni varnostnik, temu ne moreš uiti
Mislim, da se odrasli sploh ne zavedate, kako hudo je z nami – mladimi!
Jaz osebno mislim, da mi gre kar dobro
. Ampak v šoli: gledam, kako se skupina otrok “za šalo” pretepa. Učiteljica to vidi, se nasmehne in gre mimo, kot, da se nič ne zgodi.
Ampak gremo na začetek!
)! Strežejo mu od spredaj in od zadaj! Nikoli ni za nič kriv – preprosto povedano “paziti je potrebno na našega angelčka, ker ne želimo, da bi toliko pretrpel, kot sva midva”!
Otrok se rodi v družino, v kateri dobi vse kar hoče (en tip družine). Nikoli mu ni potrebno delat sam – drugi naredijo vse namesto njega, ubogi revež mora tudi v nedeljo spati do devetih in kaj še, da bi zjutraj zamudil jutranje risanke (živžav
To je njihova vzgoja!
V šoli hočejo tko kot doma uveljaviti svojo voljo, ker pa jo hočejo tudi drugi pride do nasilja, ki ga nihče seveda ne prepreči, ker ga je pač navajen (v resnici mora samo odpreti oči in ga bo kap od presenečenja)!
Doma jim starši nikoli niso govorili o Jezusu – saj otroci vse vejo. Vse kar imajo od vere je verouk (če ga zaradi dolgočasnosti niso nehali obiskovati že pred birmo, po birmi pa tako ali tako ostane le pedesetina populacije).
Druga skupina otrok se rodi v družino v kateri jih zanemarjajo ali pregrobo obravnavajo. Pri nekaterih pa otroci ne obstajajo (starši se obnašajo kot, da jih ni). Tak otrok doma ne najde zatočišča. Ima možnost, da to nadomesti pri prijateljih, vendar jih ne bo kdorkoli sprejel, ker ti otroci pač živijo po svoji vzgoji (ki je nasilje, zavračanje,…), zato nastanejo tolpe. Če tega otroka ne spreme kakšen človes je samomor skoraj gotov.
To je na grobo (zelooo) napisana problematika mladih.
Kdo jih bo rešil iz te teme, s tem da moramo vedeti, da ima vsaka oseba svojo zgodbo, ki se ji moramo posvetiti?
To zmore samo Kristusova luč in nas pošilja, da jo ponesemo ljudem!
Bodite sol zemlje in samo enega mladega človeka rešte pred propadom njegovega življenja! Prosim! Če ne morete drugega vsaj molite!
Ljudje! Mladi vas potrebujemo! Pomagajte mi delati življenja mladih spet smiselna! Prosim!