Nam Cerkev res “špega v gate”?
Večkrat se v raznih pogovorih okoli Cerkve in njenih pravil debata zaplete pri vprašanju krščanske spolne etike. Spomnimo se samo burnega odziva na “kontroverzno” encikliko Humanae Vitae, ki jo je napisal papež Pavel VI, kjer se ukvarja med drugim tudi z vprašanjem kontracepcije. Spomnimo se tudi t.i. teologije telesa, ki jo je v svojem pontifikatu razvijal papež Janez Pavel II. in jo šele začenjamo odkrivati. Nekateri avtorji pravijo, da bo imela revolucionaren vpliv v 21. stoletju, in sicer ne samo na vprašanje krščanske spolne morale, ampak na celoten verski kontekst prihodnjega krščanstva! A o tem podrobneje mogoče kdaj drugič.
Mnogi v Cerkvi vidijo zgolj in samo zapovedi in prepovedi, češ to lahko, tistega pa ne smeš. Žal tako Cerkev ne vidijo samo mnogi zunanji opazovalci, ampak jo tako vidijo tudi mnogi tisti, ki imajo s Cerkvijo tudi občestveno izkustvo in je ne gledajo zgolj kot neko fenomenološko dejstvo.
Pa je Cerkev res zgolj nek zgoščen koncept prepovedi in zapovedi? Nam kristjanom res “špega v gate”? Recimo, da se s tem ne strinjam, saj kristjan, v Kristusu osvobojen izpod postave, ne potrebuje postave, ampak izžareva osvobojenost v Kristusu, kar pomeni, da deluje v ljubezni in v skladu s svojo poklicanostjo, ki sta dve, in sicer redna (zakon) in izredna (celibat). Oboje pa je spolnost živeta popolnoma svobodno, saj oboje izraža odnose znotraj Presvete Trojice in kot tako tudi ena drugo potrebujeta (poklicanosti namreč).
V to se Cerkev nima kaj in se ne more vtikati, ker gre za stvar spoznanja vsakega posameznika in njegovega odnosa do Boga in skladno s tem za dojemanje svojega telesa in spolnosti v skladu s svojo naravo in poslanstvom, ki mu ga nalaga Bog, ko ga kliče v občestvo z njim.
Cerkev lahko v tem oziru kvečjem predstavlja smerokaz, človek pa se odloči svobodno v skladu s svojim razumom in svojimi zmožnostmi. Ker pa je svoboden (ravno to ga namreč loči od živali), skladno s svojimi odločitvami sprejema tudi posledice.
Powered by FireStats
Takoj ko človek pristopi v Cerkev se odreče delu svoje svobodne volje in se mora podrejati pravilom in predpisom te organizacije.
Vendar pa Cerkev deluje praktično na vseh področjih tako da njeni člani kmalu postanejo brezvoljni objekti. Cerkev misli namesto njih in jim pove kaj je prav in kaj ne, ne glede na občečloveška dognanja.
Jaz takega občutka nimam. Ne čutim nikakršne prisile s strani kogar koli v Cerkvi. Niti nimam občutka, da bi bil brezvoljen objekt. Pa četudi Cerkev npr. pove kaj je prav in kaj ni, je moja stvar in dolžnost, da o tem razmislim in zadevo kritično presodim in v skladu s to presojo tudi delujem, ali drugače povedano, da preko dialoga pridem do spoznanja in v skladu s spoznanjem tudi ravnam.
Mislim tudi, da z marsikomu delim mnenje, da kdor Cerkvene zapovedi jemlje kot neko težko breme, še ni spoznal kaj pomeni biti po Kristusu osvobojen od postave. Pri Kristusu gre za etos in ne za etiko, ne gre za “to lahko, tistega ne smeš”, ampak gre za notranjost človeka, gre za to k čemur človeka vleče in kaj ga privlači.
Ti ne čutiš več prisile, ker si popolnoma asimiliran član. Prebliske ki jih doživljaš zaradi heretičnih knjig pa te bodo drago stali v tvoji Cerkveni karieri.
Že pred kratkim si moral svoje ideje umakniti in jih podrediti kolektivni volji in obvezni miselnosti.
Je tak?
Človek bo postal ateist iz čisto napačnih razlogov:
1) nogirali ga bojo zaradi nestrpnosti in predvsem ker ni klerik in ni bogat
2) v politiko so mu vsa vrata zaprta, ker je nespametno nakresal toliko neumnosti, da jih novinarji vestno hranijo
3) nihče mu ne bo dal zaželene avtote, ki jih je navedel na forumu, da bi bili zanj zadovoljivi, MARŠ DELAT, PA SI JIH ZASLUŽI!!!