Monthly Archives: November 2008

Sebastjan Erlah – Battle

Pozdravljeni!

Najbrž ste opazili, da sem pred parimi dnevi uredil blog tako, da je, potem ko komentirate, potrebno počakati, da vaše komentarje, preden se pojavijo pod prispevkom, potrdim.

Ta poseg je bil potreben, saj se je v preteklosti dogajalo, da je prihajalo do raznih brezveznih komentarjev, ki v ničemer niso prispevali k razvoju kakšne resne debate, ampak so bili to predvsem osebni napadi na avtorja prispevkov (torej name), ali pa kakšni butasti komentarji v smislu “lol”, ipd.

Izkušnja, ki sem jo pobral pri blogerju Jinu, ki tudi moderira komentarje, je pozitivna. Mogoče bo za koga blog ravno zaradi umanjkanja osebnih napadov in butastih komentarjev razno raznih psihično retardiranih osebkov, manj zanimiv. Mogoče bo zaradi tega upadel kakšen reden bralec. Mogoče bo kdo rekel, da kratim svobodo govora. Nič od tega me ne gane, v povezavi s svobodo govora pa tistim, ki jim pade kaj takega na pamet svetujem, da si pogledajo, kaj svoboda govora zaobjema (vsekakor ne ideje, da lahko kadarkoli, komurkoli rečeš karkoli ti pride na pamet!).

Torej s tem ukrepom želim povedati, da so komentarji, ki nimajo blage veze s temo, ki jo obravnava komentirani prispevek, nezaželjeni (razen v posebni priložnosti, ki pa jo bo določil avtor tega bloga). Prav tako so nezaželjeni komentarji, ki ne prispevajo k neki konstruktivni debati ali rušijo oz. ne spoštujejo neke splošne kulture komunikacije.

Raje nimam nobenega komentarja, kot pod vsakim prispevkom 100 ali več idiotizmov.

Včeraj sva z Ano šla na koncert Vlada Kreslina z Malimi Bogovi, ki se je odvijal v Tuš planetu v Kranju. Bil je prijeten večer. Kreslin je zamudil kakšne pol ure, koncert pa je trajal približno dve uri. Edina slaba stvar, ki je bila na koncertu, je bilo ozvočenje, saj si včasih dobil občutek, da tam nekje pri odru igra kakšen malce bolj na glas “naštelan” radio.

V primerjavi s koncertom, ki ga je imel ta mesec v Kranju v Ledeni Dvorani (brucovanje), ko se ga je slišalo čez celo Zlato polje, je bilo tole res bolj ubogo. Pa vendar, kdo bi mu zameril? Jaz mu nisem in zame še vedno ostaja eden boljših glasbenikov!

Evo, pa še od mene en njegov komad: Sebastjan Erlah – Črna kitara (Vlado Kreslin cover)

20.septembra se je odvijal, tako kot vsako leto, festival mladih – Stična, ki je letos potekal pod geslom „Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče!“ (Apd 1,8

Letos, se mi zdi, je festival naredil en velik korak naprej, saj če je prej zanj veljala oznaka, da je to „krščanski rock otočec“ in kjer si lahko zunaj samostanskega dvorišča videl marsikatero bedo (alkohol, mamila, celo seks), pa je bilo letos tudi za te mlade, ki se na samem festivalu nekako ne najdejo, pa čeprav pridejo tja in „samevajo“ ob raznih drugih substancah, poskrbljeno, saj so ves čas po ulicah krožili animatorji in pod geslom „Srečala sva se na ulici“, pristopali k tem mladim in se z njimi družili, pogovarjali, peli, itd., ter s tem poizkušali bedo teh mladih nekako spraviti na stran in jim pokazati, da je nekomu mar, da so sprejeti takšni kakršni so. No, raznim kritizerjem verjetno nikoli ne bo nič prav, pa če se organizatorji še tako trudijo (tu ni mesto, da bi razglabljal o tem, kaj si o takih ljudeh mislim), ampak bistveno je, da sejemo, za rast pa bo skrbel Gospod.

S festivalom Stična pa se je začelo tudi pastoralno leto Mladih. Temu je posvečeno tudi gradivo za župnijske pastoralne svete (1. del). Prizadevali si bomo, da bi v naših župnijah posvečali večjo pozornost mladim, da bi jih čim bolj vključili v župnijsko življenje; da bodo sooblikovalci. Za kaj takega pa ni dovolj samo župnik, kaplan, župnijski pastoralni svet in razne skupine. Za kaj takega mora skupaj stopiti celotna župnijska skupnost, tako ti, draga bralka/dragi bralec, kot tudi jaz. Vsi, saj smo vsi odgovorni drug za drugega vkolikor smo občestvo, ki se zbira pri zakramentu Evharistije (temu je posvečen 2. del gradiva za župnijske pastoralne svete) v kateri se Jezus do konca daruje nam za odrešenje. Naloga občestva pa je ravno ta, da verniku pomaga na poti vere, da ga podpre, ko le-ta v veri pade, da vanj zaupa, da mu daje zavetje in upanje, da ga spremlja na poti odrešenja.

Mladi so najbolj ogrožena skupina. Po eni strani dobro poznajo „pravila igre“, po drugi strani pa iščejo (z vso svojo resnicoljubnostjo) duhovne globine. Po nekaterih avtorjih naj bi ravno pijančevanje med mladimi nakazovalo nezavedno hrepenenje po zakramentu Evharistije! K mladim ni dovolj pristopiti z moraliziranjem, še manj pa z negativnim odnosom, češ, kako nemogoča je današnja mladina. Ne! Treba je pristopiti z ljubeznijo, s tem, da jih sprejmemo natančno takšne kakršni so, pa če se zdijo še tako nemogoči. Treba jih je vzljubiti kakor jih je vzljubil papež Janez Pavel II., in dejal, da mlade enostavno moraš imeti rad, kar je skozi celoten pontifikat tudi kazal. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da nas bodo mladi s svojimi izzivi, ki so jih polni, s svojimi zahtevami okupirali do konca. Izželi nas bodo. Zato moramo biti predvsem najprej mi sami pripravljeni, da se ukvarjamo z njimi. Ukvarjanje z mladimi torej predvsem zahteva ukvarjanje samega s seboj. Spomnim se neke mame, ki me je pred leti spraševala, kaj naj stori, ker je njen otrok tako nemogoč. Dejal sem ji, da naj najprej sebe spravi „v red“. Odgovor ji ni bil preveč všeč, čeprav je to resnica. Ker ni zgleda, otroci in mladostniki odhajajo iz Cerkve in nato slišimo iz ust mladih (kakor bo na letošnjih Nikodemovih večerih naslovil predavanje g. Vlado Pečnik), da jim Cerkev nima kaj dati!

Za odhod mladih iz Cerkve, iz župnijskega življenja, smo v veliki večini krivi župljani sami. Filozof Nietzsche je rekel:“Hvala lepa za tako krščanstvo, kjer kristjani nosijo tako kisle in žalostne frise!“ za njim pa Ghandi nekaj podobnega, namreč, da obožuje Jezusa Kristusa in njegov nauk, da pa smo kristjani tako daleč od tega, kar Kristus uči. Točno to je problem današnjih mladih, ali bolje in pravilneje, to je problem nas, mene in tebe.
Pravijo, da na mladih svet stoji. Vemo, da razni ekscesi pri otrocih in mladostnikih vedno kažejo na neko neurejeno ozadje v družini oz. med staršema (za kar ni nujno, da se onadva sploh to zavedata). Otrok oz. mladostnik tako postane “grešni kozel” skozi katerega se kažejo te težave. V ožjem kontekstu je torej problematika mladine, problematika družine, v širšem pa, problematika širše družbe. Mladi so ogledalo družbe. Mladi v naši župniji so ogledalo našega občestva. Mladi v naši župniji so ogledalo našega krščanstva! Zato, draga bralka/dragi bralec, ne odlašaj! Pred tabo postavljam izziv – mlade. Sprejmi ga in ponesi evangelij skupaj z nami tem mladim v naši župniji!

Sebastjan Erlah – Brezveze pesem

Sebastjan Erlah – Orala

Sebastjan Erlah – Jesen

Sebastjan Erlah – Oblaki

Večkrat se v raznih pogovorih okoli Cerkve in njenih pravil debata zaplete pri vprašanju krščanske spolne etike. Spomnimo se samo burnega odziva na “kontroverzno” encikliko Humanae Vitae, ki jo je napisal papež Pavel VI, kjer se ukvarja med drugim tudi z vprašanjem kontracepcije. Spomnimo se tudi t.i. teologije telesa, ki jo je v svojem pontifikatu razvijal papež Janez Pavel II. in jo šele začenjamo odkrivati. Nekateri avtorji pravijo, da bo imela revolucionaren vpliv v 21. stoletju, in sicer ne samo na vprašanje krščanske spolne morale, ampak na celoten verski kontekst prihodnjega krščanstva! A o tem podrobneje mogoče kdaj drugič.

Mnogi v Cerkvi vidijo zgolj in samo zapovedi in prepovedi, češ to lahko, tistega pa ne smeš. Žal tako Cerkev ne vidijo samo mnogi zunanji opazovalci, ampak jo tako vidijo tudi mnogi tisti, ki imajo s Cerkvijo tudi občestveno izkustvo in je ne gledajo zgolj kot neko fenomenološko dejstvo.

Pa je Cerkev res zgolj nek zgoščen koncept prepovedi in zapovedi? Nam kristjanom res “špega v gate”? Recimo, da se s tem ne strinjam, saj kristjan, v Kristusu osvobojen izpod postave, ne potrebuje postave, ampak izžareva osvobojenost v Kristusu, kar pomeni, da deluje v ljubezni in v skladu s svojo poklicanostjo, ki sta dve, in sicer redna (zakon) in izredna (celibat). Oboje pa je spolnost živeta popolnoma svobodno, saj oboje izraža odnose znotraj Presvete Trojice in kot tako tudi ena drugo potrebujeta (poklicanosti namreč).

V to se Cerkev nima kaj in se ne more vtikati, ker gre za stvar spoznanja vsakega posameznika in njegovega odnosa do Boga in skladno s tem za dojemanje svojega telesa in spolnosti v skladu s svojo naravo in poslanstvom, ki mu ga nalaga Bog, ko ga kliče v občestvo z njim.

Cerkev lahko v tem oziru kvečjem predstavlja smerokaz, človek pa se odloči svobodno v skladu s svojim razumom in svojimi zmožnostmi. Ker pa je svoboden (ravno to ga namreč loči od živali), skladno s svojimi odločitvami sprejema tudi posledice.

Naj se najprej opravičim, ker bo tale prispevek vseboval kar nekaj vulgarizmov, a zadevo sem že večkrat premišljeval in ugotovil, da je ne razumem, še več, moti me in mi gre na živce!

Večkrat, ko takole poslušam razne mlade, ki se pogovarjajo med seboj in pa tudi z menoj, zalotim, da pride do npr. takih situacij, kot jo bom sedaj opisal.

Ob igrišču se pogovarjajo trije fantje stari tam nekje17, 18 let. Jaz stojim nedaleč od njih vendar ne vlečem na ušesa. Mimo prideta dve gospodični stari med 20 in 25 let. Fantje jih začnejo opazovati in ko prideta do določene bližine, eden od tistih fantov komentira:” Wooohoooo! Pičke! Oooo…lej ta levo…boobies!” Druga dva se smejita. Gospodični gresta lepo mimo, pa se obrne desna in reče:”Fantje, lahko bi se znali malce lepše obnašati.” In oni, ki se je prej oglašal reče nazaj:”Kva pa je a? A ti je bed, k ti nimaš tok velkih al kaj?”

Zopet nekaj dni kasneje se zgodi, da gredo mimo drugih fantov neke dijakinje, in zgodba se nekako ponovi takole:”O, pičke! Ej ti, blonđa, a bi ga ti men popušila?” Punce zavijajo z očmi in ena reče:”Kašni kreteni!” Eden od fantov pa nazaj:”Ma se si itak grda, te ne bi fukov če mi plačaš!”

Še bolj pa me preseneča, da slišiš takšen stavek:”S to pičko zdj hodva že 2 let.”

Ne vem, enostavno ne razumem takega odnosa mlajših generacij moškega spola do žensk. Meni se zdi skrajno ponižujoče do ženske, da ji kdo reče “pička”. Še posebej pa mi ni jasno, kako lahko s tako besedo nekdo naslavlja lastno dekle, ki naj bi jo imel rad in ji izkazoval (skoraj) brezpogojno ljubezen????! Da bi jaz kaj takega rekel moji Ani, si zaslužim, da mi odreže jezik!!!! Me ne bo presenečalo, če bo tak človek nekoč v družini nasilen do svoje žene in otrok!

Odziv na to, ko jim kaj rečeš pa je najprej smeh, češ kaj se tistemu, ki na to opozori dotične tipe, gre. A ko mu predočiš in ga vprašaš, kako bi se on počutil, če bi njegova rekla:”S temu kurcam pa hodva že 2 let,” in bi on to slišal, nastane tišina in zabuljen pogled. Ja, grdo se sliši in poleg tega je še nespoštljivo do ženskega spola, ko se jih označuje tako kot se danes velikokrat sliši.

Da, to me moti. Moti me zaradi tega, ker se mi zdi, da s tem ženske, ki imajo enako dostojanstvo kot moški, tisti postavljajo na raven zgolj mesenosti. Torej na raven zgolj objekta svojega (sprevrženega) seksualnega poželenja, do katerega pa tudi ne kažejo kakšnega spoštovanja, kar izražajo z besedo “fuk”, ki jo uporabljajo za najintimnejšo združitev moškega in ženske!