Pred časom sem bral pismo, ki ga je Galilei napisal Kristini Lorenski leta 1615. V njem razpravlja o razlogih za njegovo obsodbo in odgovarja na obtožbe. Znotraj pisma je kar precej prostora namenjenega vprašanju avtoritete Svetega Pisma.
Galileju je bilo, kot je iz pisma razvidno, kristalno jasno, da Sveto Pismo ne more odgovarjati na vprašanja, katera pritičejo naravoslovni znanosti. To kaže, da se je Galilei zavedal meje, do kje lahko gre, kje pa se nadaljuje področje teologije in filozofije. S tem je tudi bistveno prispeval k umestitvi naravoslovnih znanosti in pa humanističnih znanosti, s tem pa tudi utemeljil dialog med naravoslovno znanostjo in religijo.
Znanstvena metoda vsekakor “seže” samo do tam, kamor se da meriti. Obstaja pa še nekaj več kot zgolj znanstvena metoda – čisti um – ki mora to metodo dokončno ovrednotiti. Te omejenosti znanstvene metode se je Galilei zavedal. Njegova formulacija:”Sveti Duh nas ne uči, kako deluje nebo, ampak kako se pride v Nebo,” je pri tem zgovorna. In to je tudi tisti glavni temelj, ki po mojem mnenju poganja kasnejši razvoj sodobne eksegeze.
Galilei v bistvu ni širil nič novega, kar pred njim ne bi že razširil Kopernik, ki pa je stvari preučeval po navodilih Cerkve same. Ne gre pozabiti, da je v eni svojih knjig tudi močno užalil takratnega papeža, s katerim sta bila celo dobra prijatelja.
Treba je tudi poudariti, da Cerkev nikoli ni zavirala znanstvenega napredka, zaradi česar se ne gre strinjati, da je imela represivno kontrolo nad tolmačenje znanstvenih dognanj. Galilei je v polnosti sledil “avguštinski tradiciji” tolmačenja Svetega pisma. Jasno je, da je imel Galilei prav, kar se tiče tolmačenja Svetega pisma. Ni pa sicer jasno, to priznam, zakaj takratna Cerkev tega nekako ni sprejemala.
Torej Galilejev problem v odnosu do Cerkve je bil zgolj problem tolmačenja Svetega pisma, ki se danes kaže za pravilno kar je razvidno iz sojenj t.i. “mučencev za znanost”, ki pa v resnici to nikoli niso bili – zaradi znanosti namreč.
Galileja seveda vidim tudi kot nekega predhodnika zgodovinsko-kritične metode, ki se uporablja pri znanstvenem preučevanju svetopisemskih tekstov. O zgodovinsko kritični metodi sem nekaj pisal tule
S tega vidika pa, če zaključim, RKC pravi, da je Biblija teološka knjiga, v katerem se nahaja teološko sporočilo. Kot teološko knjigo se jo tudi bere. Metod interpretiranja pa je več (priporočam v branje Cerkveni dokument: Interpretacija Svetega Pisma v Cerkvi, kjer je zadeva obširneje predstavljena), pri čemer velja hermenevtični pristop oz. zgodovinsko kritična metoda. Ker je Biblija od Boga navdihnjen tekst, nima nikakršne napake oz. zmote, kar se tiče bistva sporočila, ki je, kot sem dejal, teološko. Tega, kot je razvidno, se je jasno zavedal Galilei, pred njim pa Avguštin in mnogi drugi Cerkveni Očetje.
Sam bi celo rekel, da je takšno obravnavanje Biblije, da v njej iščemo neko znanstveno resnico, redukcija biblične sporočilnosti in kot tako do Biblije celo žaljivo!
Zgodba o Galilejevi obsodbi s strani Svete Inkvizicije je zapletena in ima le malo skupnega s tem, kar nam hoče pokazati sodobna liberalna in antiklerikalna šolska pamet. Ni šlo za za spor okoli interpretacije Biblije. Tedanja Cerkev svojega znanstvenega nauka ni črpala iz Biblije (do vznika modernega fundamentalizma v 16., predvsem pa v 17. stoletju, nikomur na kraj pameti ji ni prišlo, da bi šel iskat razlage naravnih pojavov v Sveto pismo – to, da se Biblijo jemlje dobesedno, je moderen pojav, ki je nastal kot ena izmed posledic protestantske reformacije, in je pomenil absolutno novost v dojemanju Svetega pisma), temveč iz Aristotela. Večina sodobnikov (vključno s samim Galileom!) je omenjeni spor dojemala ne kot spor med Cerkvijo in moderno znanostjo (to bi bil anahronizem), temveč kot spor med staro aristotelovsko in novo znanostjo. Stvar je še bolj zapletena, Danes vemo (to je prvi ugotovil Alexandre Koyre in je danes med zgodovinarji znanosti splošno sprejeto dejstvo), da se je Galileo imel za obnovitelja platonizma. Podobno kot Kolumb, ki ni vedel, da je odkril Ameriko, se Galileo ni zavedal vseh filozofsko-etično-epohalnih razsežnosti svojih odkritij. Tega se je mnogo bolj zavedal njegov genialni nasprotnik, kardinal Bellarmin, ki je Galilea dolgo podpiral, dokler se ni zavedal, kaj njegove teorije implicirajo. Za Bellarmina (ki je organiziral ves proces in v to prepričal papeža, tudi s pomočjo – sicer povsem lažne – trditve, da je Galileo izdal njegovo zaupanje in ga smešil v eni izmed knjig) problem ni bil v tem, da je G. trdil, da se zemlja vrti okoli sonca. Problem je bil v tem, da je to empirično dokazal. Za Bellarmina problem “nove znanosti”, ki jo je proti staremu aristotelizmu uveljavljal Galileo, ni bil v tem, da nasprotuje aristotelizmu, temveč v tem, da zanika oz. izključuje vsakršno posredovanje avtoritete (bodisi cerkvene, bodisi avtoritete Biblije ali zdrave pameti itd.) v proces znanstvenega spoznavanja. To pa ni nasprotovalo le cerkveni doktrini, temveč vsej dotedanji tradiciji zahodne misli. Galileovega spora s Sveto Inkvizicijo tako ne smemo razumeti kot spora med “znanostjo” in “Cerkvijo”, še manj seveda med znanstjo in vero, temveč kot spor med moderno znanostjo in celotno tradicijo zahodne misli. Pri tem pa se niti Inkvizicija niti Galileo nista zavedala, da se bo moderna znanost izkazala za pravilno in da bo revolucionirala ves način dojemanja sveta kot veljal do tedaj… Trditev pa, ki se jo pogosto sliši, da je Cerkev zavrla razvoj znanosti, pa je absurdna in nima nobene stvarne osnove. Galileo je imel srečo, da je živel v papeški Italiji, kajti v tistem času bi najbrž nikjer drugje ne mogel tako nemoteno delati kot je lahko (in tudi po obsodbi se mu prav nič slabo ni godilo).
Tole vsekakor drži in dopolnjuje moje pisanje. Hvala.