Cerkev (krščanstvo) in ateizem
Drugi vatikanski koncil v dokumentu Gaudium et spes pravi, da “Gotovo niso brez krivde tisti, ki neposlušni ukazom svoje vesti skušajo premišljeno odvračati Boga od svojega srca in se izogibati verskim vprašanjem. Vendar tudi verniki sami mnogokrat nosijo nekaj odgovornosti za to. Kajti ateizem, če ga gledamo v celoti, ni nekaj prvobitnega, marveč izvira iz različnih vzrokov, med katere spada tudi kritična reakcija zoper verstva, in sicer v nekaterih deželah zlasti zoper krščansko verstvo. Zato morejo pri tem nastanku ateizma imeti nemajhen delež verni ljudje, kolikor je treba o njih reči, da zaradi zanemarjanja verske vzgoje, zaradi takega razlaganja nauka, ki vzbuja nesporazume ali pa s pomanjkljivostmi svojega religioznega, moralnega in socialnega življenja pristni obraz Boga in religije bolj zakrivajo kakor pa odkrivajo.”
Isti dokument pravi, da je velikokrat razlog za pojav ateizma protest proti zlu v svetu. Pri tem, menim, imamo tudi sami verniki velikokrat prste vmes in večkrat dajemo vtis, kot da so religije vir vojn in prepirov na svetu. Ravno danes pa sem prebral izjavo predsednika Papeškega sveta za medverski dialog, da so religije faktor miru v svetu in da tisti, ki izkoriščajo vero za kakršne koli konflikte, vojne ipd., da so to tisti, ki so izdali svojo lastno vero.
Koncil nadalje pravi, da se moderni ateizem pogosto pojavlja v sistematični obliki, ki pritira človekovo težnjo po avtonomiji tako daleč, da vzbuja težave glede kakršne koli odvisnosti od Boga. Po prepričanju teh, naj bi svoboda obstajala v tem, da je človek sam sebi cilj in edini oblikovalec in ustvarjalec svoje zgodovine, kar naj bi bilo, po njihovo, nezdružljivo s priznavanjem Gospoda, začetnika in cilja vseh stvarnosti. Opora takemu nauku bi lahko bila tudi s strani tehničnega napredka, ki človeku daje občutek moči. Pa tudi mimo ateizma, ki pričakuje človekovo osvoboditev predvsem od njegove gospodarske in socialne osvoboditve, koncil ne gre, in poudari, da privrženci takega nauka, kjer pridejo na oblast, silovito napdajo religijo in širijo ateizem na tak način, da zlasti pri vzgoji mladine uporabljajo tista sredstva pritiska, ki so na razpolago javni oblasti.
In kako naj Cerkev, ki je prepričana, da priznavanje Boga nikakor ne nasprotuje človekovemu dostojanstvu, še več, da je ravno v Bogu dostojanstvo človeka utemeljeno in dovršeno, gleda na pojave ateizma? Vsekakor ne more sprejeti take drže, ki nasprotuje razumu in skupnemu človeškemu izkustvu ter človeka odtujijo njegovi prirojeni veličini. Skuša pa Cerkev dojeti v ateistični miselnosti vzroke za tajitev Boga (o tem zgoraj) in trdi, da jih je potrebno podvreči globljemu in tehtnemu premisleku.
Za zdravilo pri ateizmu, predlaga koncil, je zares primerno podajanje nauka kakor tudi neokrnjenega življenja Cerkve in njenih udov, saj je naloga Cerkve napravljati Boga Očeta in njegovega učlovečenega Sina navzočega s tem, da se ob vodstvu Svetega Duha neprestano prenavlja in očiščuje. To pa, po besedah koncila, dosega predvsem s pričevanjem žive in zrele vere. S tem pa smo zopet prišli do tiste točke, kjer smo kristjani velikokrat sami krivi za pojave ateizma (kar se večkrat vidi kar v konkretnih primerih v življenju), med drugim tudi s tem, da smo v temeljnih stvareh svoje vere (in tudi ostalih stvari) premalo poučeni, če pa smo, pa tega ne ponotranjimo in ne živimo ter tako ostaja samo pri neki enciklopedični načitanosti, kar pa je vsekakor premalo.
Zanimivo pri tem je, da ko berem dve knjigi, ki operirata s temeljnimi postavkami Creda, in sicer dva tako, v katoliški Cerkvi, nasprotujoča si avtorja, Hansa Kunga ter (takrat še) Josepha Ratzingerja, da v svojih knjigah (Credo in Uvod v Krščanstvo), prvi pravi, da Boga lukenj ne bi smelo biti, ker je to zloraba Boga, s tem pa tudi večkrat zloraba pojma mysterium, pri čemer mu drugi pritrjuje, namreč, da pri vprašanjih, ki se nam zastavljajo, mysterium ni noben odgovor, ampak je bolj kot ne zloraba in priznanje lastne nevednosti. Zanimivo, pa ravno slednji je preko Kongregacije za nauk vere, Kunga imel v resni obravnavi!
Powered by FireStats
Drugače slika je res hjuda :>
Brez zamere Sebastijan, ampak ti zdraviš bolezen, ki to ni. Podobno kot pri homoseksualcih, ki jih hočejo z raznimi terapijami ozdraviti te “bolezni”.
Mnogi so ateizem sprejeli prostovoljno in ne zaradi sile. In misliš, da bo svet brez religije in verstev kaj slabši? Nasprotno, svet bo z ateizmom še bolj razvit, bolj se bo cenilo človeka samega, ne bo hipokrizije zaradi verskih odpustkov, prepričanj in tudi manj ljudi bo, ki jih vera skorumpira v zločince.
Moja priča tem spoznanjem je zgodovina človeštva in statistika držav z liberalno politiko, večjim deležem ateistov(prostovoljnih, ne prisilnih) proti državam, ki so ultraverske(poljska, zda).
Človek ne potrebuje verskih organizacij, nobene hierarhije, nobenih templjev da bi veroval. Njegova vera je on sam, njegov tempelj je on sam. Samo kaj, ko zaradi naših genov verstva hitro postanejo organizacije – kot pri tropih opic, ki imajo strogo določeno hierarhijo.
Znanje, ki prinese ogromno spoznanj ali vera, ki prinese večno slepoto za lepoto realnega sveta.
Verjemi mi, ko bodo vsi ljudje začeli jemat vero kot hobi in bo več ateistov bo mir veliko lažje dosežen, do takrat pa se bodo ljudje klali, ker se razlikujejo v verovanju. Verski dialog je utopija, saj ga zaradi različnosti verstev ni mogoče vzpostaviti. Če pa bi bil vzpostavljen, bi propadel v nekaj letih zaradi banalnega spora.
Prior, mislim, da nisi razumel pojma “zdravilo”, zato moram to razložiti (nisi edini).
Ker sem bolj kot ne predstavljal določena poglavja konstitucije Gaudium et spes, sem uporabil pojme, ki so uporabljeni v tej konstituciji. V 21. poglavju, točka 5, je uporabljen pojem “zdravilo”, ki naj ga uporabimo pri ateizmu, pri čemer ne gre (iz same konstitucije) razbrati, da ateizem smatra kot bolezensko stanje, še več, konstitucija je tu izredno kritična do vernikov samih, saj jim v veliki meri očita krivdo pri pojavu ateizma. Pojem “zdravilo” se tu nanaša na vernike same, ki so v bolezenskem stanju mlačnosti in nesposobnosti podajati in živeti pristnega krščanskega nauka in ne zoper ateiste (ateizem sam) same.
A tako, s tem zadnjim odgovorom si samo potrdil, da so “mlačni” verniki bolni verniki, ker prehajajo v ateizem in je nujno potrebno “zdravilo”, ki ga servira edino rimokatoliška cerkev.
To bi tako naslikal: Je pot in po njej hodijo verni ljudje, pot je relativno neskončna, enemu je dovolj da v tej neskončni poti doživlja maltretiranje, hipokrizijo, hinavščino, dvoličnost, lažnivost itd. in se odloči, da počasi zaide stran od poti, veliki brat z “božjim” očesom RKC opazi ovčico, ki se umika od poti in jo takoj ustavi. Ali uporabi psiho-fizično nasilje, ali pa ubežnika eliminira na silo. Prekruto?
No, zato pa raje servirajo “zdravilo” in ga dajo temu ubežniku in ubežnik se vrne nazaj na pot maltretiranja, ki traja v neskočnostjo.
Če pa bi zašel od poti bi bil pa deležen drugih možnosti, mogoče bi katera od njih navdušila. Tako pa bo do konca življenja v organizaciji, ki ga samo izkorišča in jeba v vse luknje.
Nismo več v srednjem veku, smo v dobi svobode govore, tehnološkega napredka in možnosti izbire. Danes lahko ljudje brez problema odločijo kaj bodo , brez da bi izgubili življenje. Na žalost je še vedno ogromno primerov, ko sorodstvo ne sprejema drugačnosti druž. člana in ga izključi kot črno ovco.
Še veliko časa bo moralo miniti preden bo lakho vsak človek zaživel po svoji izbiri (govorim za tiste nad 18 let) in ga ne bo noben psiho-fizično preganjal ali celo vzel življenje, kot to počno v islamskih državah.