Blog Sebastjana Erlaha

Mimo so še ene parlamentarne volitve. Kljub temu, da sem napovedoval, da ne bom šel na volišče in da se nimam za preveč zavednega državljana Republike Slovenije, sem se vseeno odločil, da naredim tistih 20-30 korakov in obkrožim stranko in kandidata, ki sta se mi zdela najbolj primerna.

In rezultat je tu. Najbolj zanimivo mi je brati in poslušati komentarje, ki povezujejo zmago levice z zmago nad Cerkvijo (WTF?!?!), kar naj bi bila nekakšna nadgradnja zmage Danila Tuerka nad Lojzetom Peterletom.

Kakor koli že. Menim, da kakih bistvenih sprememb z zmago levosredinske opcije, ne bo. Konec koncev se mi ne zdi toliko pomembno, kdo je na vrhu, pomembno se mi zdi, da za naslednja štiri leta naši politiki, ne glede na to, kateri politični opciji pripadajo, znajo stopiti skupaj in konstruktivno pristopati k reševanju problemov in izpeljevanju projektov. Prioriteta mora torej biti blaginja Republike Slovenije ter njenih državljanov in ne ideja neke politične opcije, kakor sem zapisal že ob lokalnih volitvah.

Kljub temu sem vesel (pa naj se sliši še tako čudno), da Nsi ni prišla v parlament ter upam, da v prihodnje sploh neha obstajati. Enako sem vesel, da to ni uspelo KDS. Menim namreč, da imamo kristjani dovolj organizacij, preko katerih lahko vidno delujemo v družbeno-političnem prostoru.

Prav tako menim, da levica ne pomeni ravno nujno zlo, zato mi je stalno obkladanje levice s komunisti mi smešno. Za vse je vedno kriv komunizem. Ne, ni za vse kriv komunizem in ni vsa levica komunistična, pa čeprav mogoče izhaja kot podmladek. Najbrž nihče ni tak idiot, da bi resno na politični ravni zagovarjal boljševizem. Tega jaz v današnji levici ne vidim (komunizma namreč). In pa, če se npr. neka Katarina Kresal ali Golobič krasita z liberalno demokracijo, zakaj je dr. Prunk v Delu pod rubriko Gostujoče pero spoznal Janšo za liberalnega demokrata (kar roko na srce je)?

Z rezultati sem zadovoljen, kljub temu, da sem včeraj obkrožil kandidatko iz vrst SDSa in ta ni prišla v parlament. Priložnostno pa tudi čestitam g. Borutu Sajovicu iz LDS, ki se je v Tržiču uvrstnil v parlament.

Nekako začuda verjamem Jelinčiču, ki pravi, da gre za neko povezavo med finsko socialdemokratsko stranko in slovensko SD. Pravilno se mi zdi, da bo Janša tožil, in sicer bi moral tožiti najprej v imenu Slovenije, kot drugo pa v lastnem imenu. Če nihče nima dokazov in nekaj v tri krasne opletajo s tisto črko “J” in imeni v vrhu slovenske vlade, katera pa so, pa nihče ne pove…To zame niso dokazi. S tem gre IMO za načrtno blatenje Slovenije v mednarodnih “vodah”.

Sicer pa je v bistvu vseeno…to naj konec koncev uredita Janša in tisti novinar pa televizija. Zakaj bi to moralo brigati mene? Kaj imam jaz od tega? Nič.

Za SD ne bom volil, ker je njenemu predsedniku ime Borut, to ime mi je pa zaradi nekih osebnih razlogov antipatično.

NSi ne bom volil, ker je njen predsednik Bajuk preveč osladen, tako da deluje presneto antipatično.

Zares ne bom volil, ker je njen predsednik Golobič blont, pa še ta njihova oranžna barva deluje bolj kot ne gejevsko.

LDS ne bom volil, ker na tej fotki Kresalova izgleda kot Freddy Krueger

Slikca v dokaz:

SLS ne bom volil, ker ima Šrot smotano frizuro.

SDS ne bom volil, ker mi mediji non stop pred nos dajejo Janša, tako da sem se ga že naveličal.

SNS ne bom volil, ker je Jelinčič postal že neizviren.

Desus ne bom volil, ker Erjavec spominja na Defunesa in ga tako ne morem resno jemati, pa še govorno napako ima, kar mi gre na živce.

Lipe ne bom volil, ker sem alergičen na cvetni prah.

Sem kaj pozabil?

Drugi vatikanski koncil v dokumentu Gaudium et spes pravi, da “Gotovo niso brez krivde tisti, ki neposlušni ukazom svoje vesti skušajo premišljeno odvračati Boga od svojega srca in se izogibati verskim vprašanjem. Vendar tudi verniki sami mnogokrat nosijo nekaj odgovornosti za to. Kajti ateizem, če ga gledamo v celoti, ni nekaj prvobitnega, marveč izvira iz različnih vzrokov, med katere spada tudi kritična reakcija zoper verstva, in sicer v nekaterih deželah zlasti zoper krščansko verstvo. Zato morejo pri tem nastanku ateizma imeti nemajhen delež verni ljudje, kolikor je treba o njih reči, da zaradi zanemarjanja verske vzgoje, zaradi takega razlaganja nauka, ki vzbuja nesporazume ali pa s pomanjkljivostmi svojega religioznega, moralnega in socialnega življenja pristni obraz Boga in religije bolj zakrivajo kakor pa odkrivajo.”

Isti dokument pravi, da je velikokrat razlog za pojav ateizma protest proti zlu v svetu. Pri tem, menim, imamo tudi sami verniki velikokrat prste vmes in večkrat dajemo vtis, kot da so religije vir vojn in prepirov na svetu. Ravno danes pa sem prebral izjavo predsednika Papeškega sveta za medverski dialog, da so religije faktor miru v svetu in da tisti, ki izkoriščajo vero za kakršne koli konflikte, vojne ipd., da so to tisti, ki so izdali svojo lastno vero.

Koncil nadalje pravi, da se moderni ateizem pogosto pojavlja v sistematični obliki, ki pritira človekovo težnjo po avtonomiji tako daleč, da vzbuja težave glede kakršne koli odvisnosti od Boga. Po prepričanju teh, naj bi svoboda obstajala v tem, da je človek sam sebi cilj in edini oblikovalec in ustvarjalec svoje zgodovine, kar naj bi bilo, po njihovo, nezdružljivo s priznavanjem Gospoda, začetnika in cilja vseh stvarnosti. Opora takemu nauku bi lahko bila tudi s strani tehničnega napredka, ki človeku daje občutek moči. Pa tudi mimo ateizma, ki pričakuje človekovo osvoboditev predvsem od njegove gospodarske in socialne osvoboditve, koncil ne gre, in poudari, da privrženci takega nauka, kjer pridejo na oblast, silovito napdajo religijo in širijo ateizem na tak način, da zlasti pri vzgoji mladine uporabljajo tista sredstva pritiska, ki so na razpolago javni oblasti.

In kako naj Cerkev, ki je prepričana, da priznavanje Boga nikakor ne nasprotuje človekovemu dostojanstvu, še več, da je ravno v Bogu dostojanstvo človeka utemeljeno in dovršeno, gleda na pojave ateizma? Vsekakor ne more sprejeti take drže, ki nasprotuje razumu in skupnemu človeškemu izkustvu ter človeka odtujijo njegovi prirojeni veličini. Skuša pa Cerkev dojeti v ateistični miselnosti vzroke za tajitev Boga (o tem zgoraj) in trdi, da jih je potrebno podvreči globljemu in tehtnemu premisleku.

Za zdravilo pri ateizmu, predlaga koncil, je zares primerno podajanje nauka kakor tudi neokrnjenega življenja Cerkve in njenih udov, saj je naloga Cerkve napravljati Boga Očeta in njegovega učlovečenega Sina navzočega s tem, da se ob vodstvu Svetega Duha neprestano prenavlja in očiščuje. To pa, po besedah koncila, dosega predvsem s pričevanjem žive in zrele vere. S tem pa smo zopet prišli do tiste točke, kjer smo kristjani velikokrat sami krivi za pojave ateizma (kar se večkrat vidi kar v konkretnih primerih v življenju), med drugim tudi s tem, da smo v temeljnih stvareh svoje vere (in tudi ostalih stvari) premalo poučeni, če pa smo, pa tega ne ponotranjimo in ne živimo ter tako ostaja samo pri neki enciklopedični načitanosti, kar pa je vsekakor premalo.

Zanimivo pri tem je, da ko berem dve knjigi, ki operirata s temeljnimi postavkami Creda, in sicer dva tako, v katoliški Cerkvi, nasprotujoča si avtorja, Hansa Kunga ter (takrat še) Josepha Ratzingerja, da v svojih knjigah (Credo in Uvod v Krščanstvo), prvi pravi, da Boga lukenj ne bi smelo biti, ker je to zloraba Boga, s tem pa tudi večkrat zloraba pojma mysterium, pri čemer mu drugi pritrjuje, namreč, da pri vprašanjih, ki se nam zastavljajo, mysterium ni noben odgovor, ampak je bolj kot ne zloraba in priznanje lastne nevednosti. Zanimivo, pa ravno slednji je preko Kongregacije za nauk vere, Kunga imel v resni obravnavi!

Eden boljših komadov benda Dimmu Borgir. In če ne celo najlepši klavirski uvod.