Žarek veselja te obsije
in ti zareže globok nasmeh na obraz.
Kot kristali se svetlikajo tvoje oči,
kot snežinke obsijane v temni noči so
ki gledajo v prostran horizont
poln spominov bolečih in drugače čutečih,
ki se kažejo in izginjajo
in v večnost izginejo
- nikoli
Urgh. Glede na tvoj slog bi bila rima vsekakor primernejša od prostega verza. Morda bi ti celo pomagala odkriti zvočnost.
A se ti ne zdi to v velikih primerih veliko omejevanje misli, ki jih človek splete v verze?
Sploh ne. Samo obvladati moraš.
Ja.
Raje se oprimi “lopate”, vidiš da je težko biti “Prešeren”, ti pa si ga tako veselo popljuval oziroma si njegova dela popljuval na podlagi njegove intime