Kosti v Benetkah
Moje ime je Gabriel, Gabriel Hodosh. Preden me pobere od moje bolezni, vam moram napisati o moji genijalnosti, ki sem jo za mojo ženo Katoko izvedel pred petdesetimi leti, in ki je ostala neodkrita do pred petimi leti. Pisalo se je leto 1952, ko sem spoznal Katoko. Predstavil mi jo je moj najboljši prijatelj Lazar Gyrgor, ki je bil moder človek in zelo dober ekonomist. Zavoljo svoje modrosti in izobraženosti se je takrat po vojni hitro pobral in splezal na zeleno vejo. Ustvaril je mrežo hotelov in drugih podjetij, s katerimi je postal eden najbogatejših Madžarov tistega časa. Z njim sva preživela veliko skupnega časa, debatirala o finančnih naložbah, filozofiji, politiki, se zabavala z ženskami, pijančevala dolgo v noči…Skratka, uživala sva mladost najinega življenja, vse dokler…dokler ni prišel tisti usodni dan, ko mi je predstavil Katoko, s katero se je bil zaročil in s katero naj bi se poročil še do konca tistega leta.
Spomnim se, kako mi je začelo srce hitreje utripati, ko sem jo zagledal. Moje roke so postale potne, ustnice odrevenele, noge šibke in imel sem občutek, da mi bodo oči izstopile iz jamic. „G…Gabriel Hodosh…“ sem komajda izjavil, ko sva se rokovala. Bila je dekle zgodnjih dvajsetih let. Imela je čudovite rjave lase, ki so ji segale do ramen, angelski nasmeh, ter velike in polne oči, s tako nežnim pogledom, kot najbolj nežen pliš, ki ga uporabljajo za najbolj občutljive plišaste igračke, katere dojenčki tako občudujejo. Ko sva se pogledala iz oči v oči me je oblila skoraj neznosna vročica. Kar čutil sem, kako mi kaplje potu stopajo na čelo. Zavrtelo se mi je in če ne bi takoj nato sedli, bi bil najbrž izgubil zavest. Bila je najlepše bitje na svetu, kar sem jih videl in zameril sem Lazarju, da si je uspel dobiti tako lepo nevesto. Bil sem ljubosumen, jezen. Nisem si hotel priznati, da sem se v trenutku zaljubil v Katoko in še več – v trenutku, ko sem jo zagledal, sem se odločil, da mora postati moja, pa naj si bo kar koli. Ravno zato sem se odločil, da se ne bom umaknil. Zanalašč sem še bolj vpletal Lazarja in Katoko v projekte, ki sem si jih zastavljal, da bi le čim več časa preživel z njima. Ne, lažem, z njo, kajti Lazar me ni zanimal. Bil je celo odveč in je z dneva v dan povečeval mojo mržnjo do njega, še posebej, ker sem ju skupaj videl srečna in zadovoljna v svoji predporočni idili. O, Bog, kako sem ga začel sovražiti.
Čez en mesec je Lazar moral oditi na poslovno potovanje v Združene države za cel mesec. Ker mi je kot prijatelju zaupal, mi je naročil, naj ta čas pazim na njegovo Katoko, ker, češ kot vidim, da je lepa, da ji ne bi začeli dvoriti drugi moški. Nad idejo sem bil naravnost navdušen, saj je to pomenilo, da bom lahko preživel ogromno časa s Katoko. Navdušenja pa nisem hotel pokazati, da Lazar ne bi česar koli posumil. Pritrdil sem mu in dejal, da naj nikar ne skrbi, da bo Katoka v mojih rokah varna pred katerimi koli morebitnimi vsiljivci, in to sem mislil smrtno resno. Zanjo bi namreč dal življenje. Lazar je bil videti zadovoljen. Oh, ta ostudna gnida. Ko bi vedel, kaj se dogaja v moji glavi (kot Madžar sem sigurno podedoval nekaj tiste okrutne krvi, katera je krasila moje prednike, še posebej znamenito krvavo grofico Erszebet Bathory), bi me bil najbrž z veseljem utopil v žlici vode.
Štirinajst dni sem nato vsak dan preživljal s Katoko, ji bil ustrežljiv, se z njo pogovarjal o različnih stvareh. Kakor je bila lepa, tako je bila tudi inteligentna, kar mi je bilo še toliko bolj všeč na njej. Tudi ona ni slutila o mojih čustvih, ki sem jih gojil do nje. Vse kar sem storil, sem storil preračunljivo in z globoko zavestjo, da jo v teh dneh moram osvojiti za vsako ceno. A ona se ni in ni dala. Še več; jokala je, ker je pogrešala svojega ljubega (kar zamegli se mi pred očmi, ko tole zapisujem) Lazarja. Komaj sem jo tolažil. Ker mi stvar ni uspevala, sem nekega večera sklenil, da se moram Lazarja znebiti, če hočem, da ga bo Katoko pozabila, kajti le v tem primeru se bo lahko naslonila edinole name. In to bo moje zmagoslavje.
Takoj naslednji dan sem poklical služabnika Zoltina, ter mu naročil, da naj mi uredi vse potrebno za potovanje v Benetke. Še prej sem klical v Združene države, da bi Lazarju natvezil, da kličem iz neke firme, ki se zanima za odprtje hotela v Benetkah, ter če se lahko zglasi tam prvi teden v mesecu avgustu, torej takoj, ko pride iz Združenih držav. Seveda je, pogolten kot je, pritrdil, da se sestanemo na poslovnem sestanku v Benetkah. Ubogi revež ni vedel, da sem mu jaz nastavil past v katero se je kasneje ujel kot naiven zajec. Povedal je točen datum, ko bo prispel na dogovorjeno mesto, zato nisem potreboval celotnega tedna, da bi šel prej v Benetke, pa še poznal sem jih kot svoje domače dvorišče. Katoko sem povedal, da me dva dni ne bo, da bi pazil nanjo, ker imam poslovni sestanek v Budimpešti. V zvezi z Budimpešto sem uredil vse potrebno, da sem si zagotovil alibij.
Dan preden je prišlo do dogodka, katerega sem se namenil opisati, sem sedel na vlak in se odpeljal preko takratne Jugoslavije v Italijo. S seboj nisem imel nič sumljivega, vse potrebno sem pokupil v Italiji. Prispeli smo v Benetke, kraj ki stoji na morju, dobesedno na vodi in kraj, kjer so golobi sveti odkar so na Trgu sv. Marka, opozorili ljudi, na nevarnost zrušenja zvonika in tako preprečili množično katastrofo. Z dogovorom za mesto sestanka sem poskrbel, da bo Lazar moral iti skozi najbolj osamljene in temačne ulice Benetk, ugotovil pa sem tudi, da tam blizu zidajo temelje za novo fontano.
Bila je noč. Prišel je. Oblečen v črn plašč s klobukom in v ustih je imel cigareto. Počasi se je premikal proti dogovorjenemu kraju. Tiho sem mu sledil. V prsih mi je srce divje bilo. Pritisk krvi sem čutil v sencih in kaplje potu so mi silile na čelo. Kljub temu, da je pihala burja, ter da je lilo kot iz škafa, se mi je zdelo vroče kot v peklu. Približal sem se mu neslišno, izvlekel nož, ter mu ga zaril od zadaj pod rebra. Zatokal je. Čutil sem kri, ki se je vlila po mojih rokah. Obrnil sem ga, da bi ga pogledal v oči in videl, kako mu življenje odteka. Njegov pogled je bil zgrožen, ko je videl moj obraz. Izrekel je samo še: „Ti…“ in zopet sem mu zaril nož še v trebuh. Zopet je zastokal. Zaslišal sem kako nož reže v njegovo drobovje. Kri se mu je vlila iz ust in zgrudil se je trzajoč v zadnjih zdihljajih. Umrl je.
Pogledal se okrog sebe, da bi videl, ali je kje kdo. Nikogar ni. Njegovo truplo sem zvlekel v bližnjo klavnico, skozi katero sem vedel prehod, ne da bi bilo treba kakor koli vlomiti. Tam sem položil Lazarjevo truplo na mizo, vzel potrebne mesarske rekvizite ter razkosal njegovo truplo na čim manjše kose. Pri enem od zamahov se mi je pripetila nesreča in odsekal sem si kazalec leve roke. Namreč kriv je bil veter, ki je zaloputnil okna, da sem se ustrašil, da ni kdo prišel in bi me ujel pri mojem početju. Hitro sem si oskrbel rano, odsekani prst pa sem spravil kar zraven v vrečo, kjer je bilo Lazarjevo razkosano truplo. Nato sem vse skupaj prijel, ter odnesel do izkopanin za temelje nove fontane. Vrečko sem položil v luknjo, ter vse skupaj zalil z betonom. Do jutra se bo beton strdil in moj zločin bo lepo prikrit. Lazarja bodo razglasili za pogrešanega, čez čas pa za mrtvega, mene pa ne bo doletelo nič, ker imam trden alibij in sem zadevo resnično genialno izpeljal. Od ponosa nase me je kar razganjalo. V morje sem odvrgel nož s katerim sem zabodel Lazarja, ter se takoj ko je bilo možno vrnil na Madžarsko, kjer sem se čez kakšno leto in pol poročil s Katoko. Zmaga je bila dokončna. Nihče, kljub preiskavam, ni nič posumil, dokler…
Pisalo se je leto 2003, ko sem v poročilih prebral, da se je ena od fontan v Benetkah podrla in da so v njenih temeljih našli ostanke človeških kosti. Zopet so začeli raziskovati. Ugotovili so, da kosti pripadajo Lazarju Gyrgorju, ki je izginil pred petdesetimi leti. Zraven so našli še nekaj – prst, ki ni pripadal ostankom. Tako so kmalu prišli na sled meni ter me v dramatični akciji aretirali. V tej akciji sem ustrelil še Katoko, ki mi je očitala, da sem navadna krvoločna zver na dveh nogah, ter da se ne bi nikoli vezala name, če bi vedela kaj sem storil. Rekla je, da bo odšla, česar pa moje misli niso prenesle. Potegnil sem pištolo, ter tik preden so policisti udrli v stanovanje, poslal tri krogle v Katokino telo. Zgrudila se je mrtva. Policisti so me privedli pred preiskovalnega sodnika, ki je odredil pripor. Kasneje je višje sodišče v Budimpešti izreklo zaporno kazen tridesetih let brez možnosti pomilostitve. Ker sem že star in bolan (imam pljučnega raka), vem, da ne bom nikdar več prišel na prostost, zato sem zapisal tole, da boste vedeli mojo zgodbo in razumeli moja dejanja, za katera mi ni čisto nič žal.
on 
on 