Pred časom (2007) smo z zborom Ignacij Hladnik Tržič imeli tematski koncert z naslovom Moje pesmi, moje sanje, kjer smo peli priredbe filmske glasbe.
Nekaj dajem tukaj na pokušino 
MePZ Ignacij Hladnik - Blue Moon
MePZ Ignacij Hladnik - My hart will go on
Zgodba se začne na pokopališču v Gradišču, kjer glavni junak Roman s svojim kolegom Rodinom ob nekem nagrobniku zagleda Lenoro, ki ga takoj osvoji. Tam naključno tudi spozna nekega skrivnostnega moža Kartnervalda, ki se naokrog vozi s črnim mercedezem.
Roman se od tega srečanja z Lenoro nič več ne “skulira”, saj mu konstantno hodi po glavi misel na njo. Z njo postane skoraj obseden. Kmalu zatem se zopet srečata in celo preživita skupaj noč, nato pa izve, da se bo Lenora poročila z nekim Krotom. Čez 9 let izve, da imata Krot in Lenora otroka, ki mu je ime Urh.
Skrivnostno dogajanje okoli Lenore, Krota in Kartnervalda, ga ženejo, da stvari razišče in dobi Lenoro končno v svoj objem. Stvar se, seveda, začne zapletati, ko skupaj s prijateljem Rodinom vohljata v okolici Gorjancev. Roman kmalu ugotovi, da njegovo raziskovanje nima opravka z navadnimi smrtniki, ampak da gre za krvoločne vampirje, ki stremijo po oblasti nad živimi.
Skratka, Mate Dolenc ponuja zanimiv koncept zgodbe, ki pa postaja tekom teksta preveč razvlečen in sploh ne grozljiv, kar bi pričakoval od vampirskega romana. Ko zgodba pride na vrhunec zanimivosti, se konča. Konec (brez epiloga) spominja na znameniti film Romana Polanskega Ples vampirjev, kar ni najbolj izvirno. Upajmo, da bo prihajajoči celovečerni film, ki ga pravkar snemajo (čeprav, kaj sploh lahko pričakujemo od Slovenske filmske industrije, če sta Kekec in Ne joči Peter še vedno najboljša filma vseh časov v Sloveniji), bolj zanimiv.
Knjiga ima 275 strani in je lahko berljiva.
Ocena: 3
?!
?!!
?!?!
???
?!?!!
!!?!!!
????
?!?!?!?!?!
?
SRANJE!!!!!
Sem prebral program Krščansko demokratske stranke, pa me motita dve stvari (zaenkrat), namreč da omenjajo, da izhajajo iz idej krščansko - socialnega gibanja ter da trdijo, da je človek merilo vsega. Menim, da bi morali v program napisati (če se že gredo krščansko stranko), da je Bog merilo vsega in da izhajajo iz vrednot evangelija. Krščanstvo je namreč mnogo več kot zgolj neke ideje krščansko - socialnega gibanja ter zagovarjanja enakih vrednot. Stranka, ki bi naj nosila ime “krščanska”, bi morala svoj program uresničevati na načelih evangeljskega sporočila in njen temelj bi moral biti Jezus Kristus, naš Gospod in Odrešenik. To bi morala biti prizma, skozi katero bi taka stranka morala presojati družbeno-politična dogajanja in v skladu evangelija delovati v družbeno-političnem prostoru.
No ja, kakor koli…če tega sklicevanja na evangeljske vrednote in Jezusa Kristusa ni, potem bi morali od vsake stranke, ki nosi krščansko ime, kristjani zahtevati, da se temu imenu gladko odreče!
12.8.2008 je po dolgi in težki bolezni umrla g. Jožica Bavdek, ravnateljica Srednje Trgovske šole Kranj, kamor sem hodil tudi sam in je bila moja ravnateljica vsa štiri leta mojega šolanja tam.
Vedno se je bom spomnil kot zanimive ženske, ki je znala imeti avtoriteto, katero smo takratni dijaki spoštovali. Bila pa je tudi vedra ženska, ki je imela smisel za humor, četudi je bil uperjen zoper njo. Znala se je nasmejati na svoj račun. Kot voditelju šolskega radia mi je celo dovolila, da jo preko radia imitiram. Ker imam nekaj takih imitacij še dobro v spominu, jih bom dodal takoj, ko jih posnamem, ker verjamem, da g. Jožica ne bi imela nič proti temu.
Tudi nikoli ne bom pozabil njenih prihodov v razred, ko je imela vizitacije in je pregledovala šolski uspeh nas dijakov in njen značilni:”Zgrozila sem se, ko sem pogledala vašo redovalnico!” ter “g. Erlah, kaj pa je tole? 11 cvekov?” in jaz:”Lenitis.” in ona:”Aha…”
Vsekakor poklon moji nekdanji ravnateljici (in oprostite, ker pač ne vem letnice njenega rojstva).
Jožica, počivaj v miru!
Žarek veselja te obsije
in ti zareže globok nasmeh na obraz.
Kot kristali se svetlikajo tvoje oči,
kot snežinke obsijane v temni noči so
ki gledajo v prostran horizont
poln spominov bolečih in drugače čutečih,
ki se kažejo in izginjajo
in v večnost izginejo
- nikoli
Pogovor se je zgodil na Forumih RKC. Mislim, da mi avtorji besed ne bodo zamerili, če jih objavim, ne bodo pa mi, upam, zamerili, če jih položim v usta nekih tretjih oseb.
Fonzi: Danes ne moremo jemati zgodovinske resnice, kar se tiče Katoliške Cerkve kot bičanje po nas kristjanih.
Kristjan: Zgodovinska dejstva in tegobe, ki jih poznamo niso bičanje. To je resnica, ki je še kako temen madež Cerkve. Bičajo pa te drugače, in sicer že zato, ker veruješ v Boga, Jezusa Kristusa, ki je od mrtvih vstal in je pravi Bogi in pravi človek, rojen iz device Marije, te označujejo za umsko prizadetega.
Aleks: Sam bi rekel kvečjemu izredno iracionalnega, ker pač verjamete v popolnoma nedokazane stvari.
Lenka: Medtem ko ateisti verjamejo v same dokazane in dokazljive stvari. Recimo v to, da Bog ne obstaja
Aleks: Ponovna logična napaka dokaznega bremena.
Lenka: Glavno, da svojih nekonsistentnosti ne opaziš, pa da nimamo glist.
Kristjan: Aleks, to ni logična napaka.
Aleks: Si prepričan? 100 % prepričan?
Kristjan: Ja, ne najdem je v knjigi med logičnimi napakami.
Aleks: Kljub temu pa dokazno breme ostane. Logika zahteva, da morate sami dokazati svoje trditve, ne pa, da zahtevate od vaših nasprotnikov, da jih ovržejo. Torej če trdite, da bog je, ni treba meni prav nič dokazovati ampak morate vi dokazati, da je.
Kristjan: To ni res. Od kje si to pobral?
Aleks: Seveda je res. A ti naj serviram argument čajnih skodelic, ki krožijo okrog zvezde Sirius?
Kristjan: To si pobral od argumenta čajnih skodelic?!
(Tišina)
Aleks: Sicer pa…Le zakaj, če so vere trdne in če je prepričanost v “resnico” 100%? Zakaj se je potem potrebno utrjevati v veri in zakaj jo je bilo potrebno braniti z nasilnimi sredstvi v zgodovini?
Lenka: A to zdaj tako na splošno malo jamraš al kaj?
Pa zakaj je treba vsak dan jesti, ko bi se lahko človek enkrat za vselej najedel?
Pa zakaj moram vsako leto na dopust, če mi je pa tako luštno v službo hodit?
Pa zakaj moram stalno trenirati mišice, a niso že dovolj velike?
Pa zakaj se moram vsak dan lepo vesti do svojega moža, saj sma ja že poročena?
Aleks: No, s tem torej potrjuješ moje siceršnje mnenje, da je religioznost prostočasovna aktivnost kot vsaka druga (npr. fitnes) in da ne sme biti financirana s strani davkoplčaevalcev v katerikoli obliki. Lepo.
Lenka: OK, zdaj pa vidim, da s tabo razpravljati nima smisla. Vsaj če ima človek voljo do smiselne in logične debate.
Kristjan: Ja, Lenka, se strinjam. Človek težko razpravlja z nekom, ki iz danih premis sklepa čisto nekaj tretjega.
Primer: Vsak Grk je človek
Sokrat je Grk
———————
Ergo: Erlah je krokodil
Aleks: Kaj vama spet ni jasno?
Kristjan: To, kako lahko vlečeš iz danih premis sklepe, ki nimajo nobene povezave s premisami. Kot, da bi ti pokazal hruško brez sadeža in ti rekel, da je to hruška in kaj ti to pove, pa bi ti, namesto, da bi odgovoril, da ti to pove, da to drevo pač obrodi hruške, da je stop znak v centru Kranja postrani. Ali, da bi te vprašal, kaj ti pove enačba 1+1=2, pa bi rekel, da ti to pove, da je pica, ki jo vozijo iz picerije Nyami, naravnost odlična. Ali, če bi iz premis, da če je plata vroča in da če daš roko gor, da iz tega sklepaš, da muha leti.
Lenka: Odlična diagnoza.
Kristjan: Nisem si mislil, da se bom še kdaj ukvarjal z logiko. Čeprav je ta lahko celo smrtno nevarna. Nek strasten grški logik, ki se je ukvarjal s trditvijo “Lažem”, je zaradi tega, ker ni nič spal, umrl. Hkrati pa opažam, da je na meni nekaj angleškega.
Francka: A lažeš ?
Krsitjan: Francka, zaman se trudiš, da bi me ubila, jaz nisem tako strasten logik.
Aleks: Pravzaprav je problem v tvojem in Lenkinem nerazumevanju napisanega. Jaz vama ne mislim razlagati.
Lenka: No, to pa nikarte, ker tvoje razlage ne vodijo nikamor, razen tja, kamor je nakazal Kristjan. Kar se nerazumevanja tiče, pa je res, da tukaj nekdo krepko ne razume, samo da to nisva midva s Kristjanom.
Aleks: Yeah right. Potem si zatiskaš oči.
Krsitjan: Pri takem (ne)logičnem sklepanju, kot si ga v tej temi prikazal, Aleks, bi bilo celo dobro, da bi si kdo zatisnil oči, ker ko kaj takega človek zagleda, ga bolijo oči, ko pa prebere in dojame, pa doživi možganski krč (nekaj takega, kot pri ženski vaginalni krč, da si boš bolje predstavljal). Žižek bi pa rekel:”Žhe Žhe, amphak to ne sprhemeni tvoje pozhicije, khar se thičhe logike, kher tvoja logika jhe parhadokhsalno…(smrk, smrk)…skhreghana z logiko shamo. V them ozhirhu jhe glupha.”
Basil Fawlty.press
Buco: Lepo, da si se Aleksa osebno lotil, adhominem in to, grdo pa do Žižka. Sram te gleda.
Kristjan: Od kdaj pa je kritika logičnega sklepanja ad hominem? Tudi tebi očitno logika ne leži. Namreč ne upoštevaš načela identitete. Pričakujem opravičilo!
Buco se strese.
Kristjan: Ok, dobro, si moder človek in si priznal svojo zmoto. Lepo. Ker veš, če že govorimo o dialogu na tem forumu, je treba tudi znotraj debat upoštevati logična načela (to velja sicer tudi v vsakdanji komunikaciji). Ne moreš iti tako mimo logičnih načel, kot je npr. šel cr, vključno prejle s tabo. To oboje je nekako takole, kot bi poslušal takle dialog:
Francelj: O, Brane, živjo!
Brane: O, pozdravljen!
Francelj: Kako si?
Brane: Dobro, pa ti?
Francelj: Še kar.
Brane: Kaj novega?
Francelj: Žena je zadnjič kupila raka.
Brane: Res? Kakšnega pa ima?
Francelj: Pljučnega.
Brane: Si rekel, da je kupila raka…
Francelj: Ja, saj…
Brane: Am…pljučnega?
Francelj: Ja, ja…pljučnega raka.
Brane: Torej se ukvarja s kriptozoologijo?
Francelj: Ah, ne…saj ni nič posebnega, je samo jastog.
Brane: ?!?!
Moje ime je Gabriel, Gabriel Hodosh. Preden me pobere od moje bolezni, vam moram napisati o moji genijalnosti, ki sem jo za mojo ženo Katoko izvedel pred petdesetimi leti, in ki je ostala neodkrita do pred petimi leti. Pisalo se je leto 1952, ko sem spoznal Katoko. Predstavil mi jo je moj najboljši prijatelj Lazar Gyrgor, ki je bil moder človek in zelo dober ekonomist. Zavoljo svoje modrosti in izobraženosti se je takrat po vojni hitro pobral in splezal na zeleno vejo. Ustvaril je mrežo hotelov in drugih podjetij, s katerimi je postal eden najbogatejših Madžarov tistega časa. Z njim sva preživela veliko skupnega časa, debatirala o finančnih naložbah, filozofiji, politiki, se zabavala z ženskami, pijančevala dolgo v noči…Skratka, uživala sva mladost najinega življenja, vse dokler…dokler ni prišel tisti usodni dan, ko mi je predstavil Katoko, s katero se je bil zaročil in s katero naj bi se poročil še do konca tistega leta.
Spomnim se, kako mi je začelo srce hitreje utripati, ko sem jo zagledal. Moje roke so postale potne, ustnice odrevenele, noge šibke in imel sem občutek, da mi bodo oči izstopile iz jamic. „G…Gabriel Hodosh…“ sem komajda izjavil, ko sva se rokovala. Bila je dekle zgodnjih dvajsetih let. Imela je čudovite rjave lase, ki so ji segale do ramen, angelski nasmeh, ter velike in polne oči, s tako nežnim pogledom, kot najbolj nežen pliš, ki ga uporabljajo za najbolj občutljive plišaste igračke, katere dojenčki tako občudujejo. Ko sva se pogledala iz oči v oči me je oblila skoraj neznosna vročica. Kar čutil sem, kako mi kaplje potu stopajo na čelo. Zavrtelo se mi je in če ne bi takoj nato sedli, bi bil najbrž izgubil zavest. Bila je najlepše bitje na svetu, kar sem jih videl in zameril sem Lazarju, da si je uspel dobiti tako lepo nevesto. Bil sem ljubosumen, jezen. Nisem si hotel priznati, da sem se v trenutku zaljubil v Katoko in še več – v trenutku, ko sem jo zagledal, sem se odločil, da mora postati moja, pa naj si bo kar koli. Ravno zato sem se odločil, da se ne bom umaknil. Zanalašč sem še bolj vpletal Lazarja in Katoko v projekte, ki sem si jih zastavljal, da bi le čim več časa preživel z njima. Ne, lažem, z njo, kajti Lazar me ni zanimal. Bil je celo odveč in je z dneva v dan povečeval mojo mržnjo do njega, še posebej, ker sem ju skupaj videl srečna in zadovoljna v svoji predporočni idili. O, Bog, kako sem ga začel sovražiti.
Čez en mesec je Lazar moral oditi na poslovno potovanje v Združene države za cel mesec. Ker mi je kot prijatelju zaupal, mi je naročil, naj ta čas pazim na njegovo Katoko, ker, češ kot vidim, da je lepa, da ji ne bi začeli dvoriti drugi moški. Nad idejo sem bil naravnost navdušen, saj je to pomenilo, da bom lahko preživel ogromno časa s Katoko. Navdušenja pa nisem hotel pokazati, da Lazar ne bi česar koli posumil. Pritrdil sem mu in dejal, da naj nikar ne skrbi, da bo Katoka v mojih rokah varna pred katerimi koli morebitnimi vsiljivci, in to sem mislil smrtno resno. Zanjo bi namreč dal življenje. Lazar je bil videti zadovoljen. Oh, ta ostudna gnida. Ko bi vedel, kaj se dogaja v moji glavi (kot Madžar sem sigurno podedoval nekaj tiste okrutne krvi, katera je krasila moje prednike, še posebej znamenito krvavo grofico Erszebet Bathory), bi me bil najbrž z veseljem utopil v žlici vode.
Štirinajst dni sem nato vsak dan preživljal s Katoko, ji bil ustrežljiv, se z njo pogovarjal o različnih stvareh. Kakor je bila lepa, tako je bila tudi inteligentna, kar mi je bilo še toliko bolj všeč na njej. Tudi ona ni slutila o mojih čustvih, ki sem jih gojil do nje. Vse kar sem storil, sem storil preračunljivo in z globoko zavestjo, da jo v teh dneh moram osvojiti za vsako ceno. A ona se ni in ni dala. Še več; jokala je, ker je pogrešala svojega ljubega (kar zamegli se mi pred očmi, ko tole zapisujem) Lazarja. Komaj sem jo tolažil. Ker mi stvar ni uspevala, sem nekega večera sklenil, da se moram Lazarja znebiti, če hočem, da ga bo Katoko pozabila, kajti le v tem primeru se bo lahko naslonila edinole name. In to bo moje zmagoslavje.
Takoj naslednji dan sem poklical služabnika Zoltina, ter mu naročil, da naj mi uredi vse potrebno za potovanje v Benetke. Še prej sem klical v Združene države, da bi Lazarju natvezil, da kličem iz neke firme, ki se zanima za odprtje hotela v Benetkah, ter če se lahko zglasi tam prvi teden v mesecu avgustu, torej takoj, ko pride iz Združenih držav. Seveda je, pogolten kot je, pritrdil, da se sestanemo na poslovnem sestanku v Benetkah. Ubogi revež ni vedel, da sem mu jaz nastavil past v katero se je kasneje ujel kot naiven zajec. Povedal je točen datum, ko bo prispel na dogovorjeno mesto, zato nisem potreboval celotnega tedna, da bi šel prej v Benetke, pa še poznal sem jih kot svoje domače dvorišče. Katoko sem povedal, da me dva dni ne bo, da bi pazil nanjo, ker imam poslovni sestanek v Budimpešti. V zvezi z Budimpešto sem uredil vse potrebno, da sem si zagotovil alibij.
Dan preden je prišlo do dogodka, katerega sem se namenil opisati, sem sedel na vlak in se odpeljal preko takratne Jugoslavije v Italijo. S seboj nisem imel nič sumljivega, vse potrebno sem pokupil v Italiji. Prispeli smo v Benetke, kraj ki stoji na morju, dobesedno na vodi in kraj, kjer so golobi sveti odkar so na Trgu sv. Marka, opozorili ljudi, na nevarnost zrušenja zvonika in tako preprečili množično katastrofo. Z dogovorom za mesto sestanka sem poskrbel, da bo Lazar moral iti skozi najbolj osamljene in temačne ulice Benetk, ugotovil pa sem tudi, da tam blizu zidajo temelje za novo fontano.
Bila je noč. Prišel je. Oblečen v črn plašč s klobukom in v ustih je imel cigareto. Počasi se je premikal proti dogovorjenemu kraju. Tiho sem mu sledil. V prsih mi je srce divje bilo. Pritisk krvi sem čutil v sencih in kaplje potu so mi silile na čelo. Kljub temu, da je pihala burja, ter da je lilo kot iz škafa, se mi je zdelo vroče kot v peklu. Približal sem se mu neslišno, izvlekel nož, ter mu ga zaril od zadaj pod rebra. Zatokal je. Čutil sem kri, ki se je vlila po mojih rokah. Obrnil sem ga, da bi ga pogledal v oči in videl, kako mu življenje odteka. Njegov pogled je bil zgrožen, ko je videl moj obraz. Izrekel je samo še: „Ti…“ in zopet sem mu zaril nož še v trebuh. Zopet je zastokal. Zaslišal sem kako nož reže v njegovo drobovje. Kri se mu je vlila iz ust in zgrudil se je trzajoč v zadnjih zdihljajih. Umrl je.
Pogledal se okrog sebe, da bi videl, ali je kje kdo. Nikogar ni. Njegovo truplo sem zvlekel v bližnjo klavnico, skozi katero sem vedel prehod, ne da bi bilo treba kakor koli vlomiti. Tam sem položil Lazarjevo truplo na mizo, vzel potrebne mesarske rekvizite ter razkosal njegovo truplo na čim manjše kose. Pri enem od zamahov se mi je pripetila nesreča in odsekal sem si kazalec leve roke. Namreč kriv je bil veter, ki je zaloputnil okna, da sem se ustrašil, da ni kdo prišel in bi me ujel pri mojem početju. Hitro sem si oskrbel rano, odsekani prst pa sem spravil kar zraven v vrečo, kjer je bilo Lazarjevo razkosano truplo. Nato sem vse skupaj prijel, ter odnesel do izkopanin za temelje nove fontane. Vrečko sem položil v luknjo, ter vse skupaj zalil z betonom. Do jutra se bo beton strdil in moj zločin bo lepo prikrit. Lazarja bodo razglasili za pogrešanega, čez čas pa za mrtvega, mene pa ne bo doletelo nič, ker imam trden alibij in sem zadevo resnično genialno izpeljal. Od ponosa nase me je kar razganjalo. V morje sem odvrgel nož s katerim sem zabodel Lazarja, ter se takoj ko je bilo možno vrnil na Madžarsko, kjer sem se čez kakšno leto in pol poročil s Katoko. Zmaga je bila dokončna. Nihče, kljub preiskavam, ni nič posumil, dokler…
Pisalo se je leto 2003, ko sem v poročilih prebral, da se je ena od fontan v Benetkah podrla in da so v njenih temeljih našli ostanke človeških kosti. Zopet so začeli raziskovati. Ugotovili so, da kosti pripadajo Lazarju Gyrgorju, ki je izginil pred petdesetimi leti. Zraven so našli še nekaj – prst, ki ni pripadal ostankom. Tako so kmalu prišli na sled meni ter me v dramatični akciji aretirali. V tej akciji sem ustrelil še Katoko, ki mi je očitala, da sem navadna krvoločna zver na dveh nogah, ter da se ne bi nikoli vezala name, če bi vedela kaj sem storil. Rekla je, da bo odšla, česar pa moje misli niso prenesle. Potegnil sem pištolo, ter tik preden so policisti udrli v stanovanje, poslal tri krogle v Katokino telo. Zgrudila se je mrtva. Policisti so me privedli pred preiskovalnega sodnika, ki je odredil pripor. Kasneje je višje sodišče v Budimpešti izreklo zaporno kazen tridesetih let brez možnosti pomilostitve. Ker sem že star in bolan (imam pljučnega raka), vem, da ne bom nikdar več prišel na prostost, zato sem zapisal tole, da boste vedeli mojo zgodbo in razumeli moja dejanja, za katera mi ni čisto nič žal.
Sicer en dan prepozno - včeraj je bilo nemogoče zaradi dela - pa vseeno.
Marija je bila tista, ki je prva in v polnosti izpolnjevala vse to, kar je Jezus tukaj povedal, zato je upravičeno imenovana kot Kraljica vseh svetnikov, saj je tisti prvi smerokaz na poti k Jezusu, kakor pravi znani rek “Po Mariji k Jezusu”.
Powered by FireStats Powered by FireStats