Blazno resno o blazno resnem odnosu do prekomerne telesne teže

Vsako leto pride čas, ko mora človek iti na letni dopust. Letos bo moj prvi v življenju. S tem skupaj pa pride tudi nekaj stvari, med katerimi je tudi, kaj vzeti s seboj na dopust. Seveda govorim o oblačilih. Ker se bliža čas odhoda, sem že malo brskal po omari. Med tem, ko sem ugotavljal, da za nekatera oblačila niti nisem vedel, da jih imam ter da za nekatera sem vedel, da jih imam, pa jih nisem nikdar nosil, se je začelo kar pomerjanje oblačil vsevprek. Ugotovil sem, da nekaterih ne morem več normalno (ali pa sploh ne več) spraviti nase, pa čeprav sem jih še pred parimi meseci normalno nosil. Tudi sicer sem že nekaj časa opažal, da se mi veča podbradek. Svoje pridobljene kilograme sem problematiziral humoristično, kar je najbrž dokaj nasprotno, če bi kaj takega ugotovila ženska. Kolikor vem, bi bila cela panika. Ob tem pa sem se spomnil debate v pizzeriji Bolero, ki je nanesla na tematiko prekomerne teže pri ženskah. Ugotovitev je bila, da pri tem moški nikoli, pa najsi reagira kakor koli, ne stori pravilne poteze.

Primer A: Ženska se zredi in to potoži svojemu partnerju. Partner (čeprav iskreno) ugotovi, da se mu ne zdi, da bi se ona kakor koli zredila. Ženska pomisli, da ji partner laže, ker je ne bi rad prizadel. Le kako bi izgledalo, če bi ji rekel: „Ja, draga, si ena zavaljena debela prasica, čas je, da se zamisliš sama nad sabo!“

Primer B: Zgodi se ravno zadnji stavek primera A. Ženski se mogoče še zdi, da je kar zadovoljna, da se ni zredila bolj, kot se je. Moški pride in ji reče: „Ti si se pa zredila, kajne?“ Ženska bo užaljena in prizadeta ob misli (vsaj tako si bo interpretirala), da svojega partnerja ne privlači več, ker ji je omenil, da se je zredila.

Primer C: Moški se mogoče zaveda, da se je njegova draga zredila (ali pa tudi ne), pa je lepo tiho, ker ga to nič ne moti in se mu njegova bejba še vedno zdi privlačna in oh in sploh. Ženska ve, da se je zredila in (najbrž zopet le njena interpretacija) njegovo tišino glede nje dojame kot partnerjevo brezbrižnost do nje. Torej, po njenem partnerju ni mar, kakšna ona hodi naokrog.

Ti trije primeri vsaj približno kažejo na to, da v tem primeru moški nikoli ne naredi pravilne poteze, če je v prekomerni telesni teži v igri ženska. Ampak to ni tako pomembno v tem zapisu. Te dni je bil pri nas na obisku nekdo, ki ga že od malega poznam in je trpel za prekomerno telesno težo vse do konca leta 2006, ko je naredil odločilni korak k svoji „rehabilitaciji“, če tako rečem, ex monstrum in persona, iz kaosa v urejenost, iz Sokrata v tipičnega Atenca!

Robert Oman, ali kot ga kličemo znanci, Cufi je imel pri 176 cm dobrih 180 kg. Decembra 2006 je opravil operacijo želodca, kar je bil prvi korak k njegovi preobrazbi. Po operaciji je skujšal nekaj čez 100 kg, tako da ima danes približno 10 kg manj kot jaz. Sam pravi, da mu brez gibanja ne bi uspelo, pri tem pa ga je seveda morala gnati močna volja do življenja. Sedaj po mnogih letih zopet veliko kolesari (razdalja Tržič – Kranj je zanj mala malica), hodi v hribe in tudi drugače se ukvarja z različnimi telesnimi aktivnostmi, kar je bilo prej nemogoče. Ob tem so izginile tudi različne zdravstvene težave, kot so npr. diabetes, putika, astma, holesterol, depresija,…Poleg tega pazi tudi na prehrano. Prehranjuje se zmerno, ne pretirava (tudi ne more zaradi zmanjšanega želodca). Tisti, ki ga poznamo komaj verjamemo, da je to mogoče. Ko je prišel na obisk, sem se ravno „basal“ z indijančki iz Hoffra. Ko se je vsedel sem bil kar malo v zadregi in ker sem vedel, da pazi pri prehrani, sem iz vljudnosti (izpadel pa sem najbrž idiot), čisto „po Gorenjsko“ ponudil: „Saj ne boš, kajne?“ K sreči je vzel zadevo s humorjem in celo rekel, da naj bom vesel, ker bo tako več zame ostalo. Mislil sem, da če mu bom ponudil standardno, da bo mislil, da se z njega delam norca.

Cufi nekoč

Vir fotke: Gorenjski Glas

Cufi danes

Vir fotke: Gorenjski Glas

Ker sem pač ugotovil, da sem s svojimi 178 in pol cm in skoraj 90 kg daleč od tega, kar sem bil še l. 2002, ko sem nehal trenirati rokomet in ko sem še imel športno postavo ter ko sem še dobil ponudbo za fotomodel (do česar pa ni prišlo, ker sem jim povedal da nimam 180 cm, kar je bilo takrat eden od pogojev – vse ostalo sem bojda izpolnjeval) – pač nismo vsi Domen Kumer – in da postajam eno zavaljeno prase, sem se odločil, da bo Cufi moj idol. Imam pa pri tem hud problem, namreč, kljub temu da enormno konzumiram razne Cole in Pepsije, bureke, kebabe, dvojne pice (ugotovil sem, da ceneje pride, če naročim dve veliki pici, kot pa eno družinsko, pri čemer sta dve veliki pici ravno tako veliki, kot je velika družinska in se ob cenejši hrani tudi ravno prav naješ), čokolade, zrezke, krače, sladolede, ipd., pri čemer me žene altruistična želja pomagati sočloveku, da mu onemogočim (s svojim konzumiranjem) konzumiranje te nezdrave prehrane in pijače (seveda se zavedam, da mi to ne uspeva in je stvar Sizifovo delo – ampak vztrajam v naivnosti) ne vem, kako naj se zredim na 180 kg, da bom potem lahko shujšal več kot 100 kg. Torej, svaka čast Cufiju, a zaenkrat bo vstal le moj idol za katerega bom še nekaj časa razmišljal, da ga ne morem doseči, zato se ne bom niti trudil.

Dogajanja, Satyricon