Monthly Archives: Julij 2008

Včeraj sem dokončno prebral roman Umberta Eca, Ime rože, po katerem je bil posnet tudi film s Seanom Conneryjem in Christianom Slaterjem v glavnih vlogah. Umberto Eco je italijanski filozof in pisatelj. Doktoriral je iz srednjeveške filozofije in sicer iz Tomaža Akvinskega. Njegovo znanstveno delo je vplivalo na njegova dela. Ime rože je njegov prvenec (1980), s katerim je postal svetovno znan.

Zgodba knjige se začne, ko minorit Viljem iz Baskervilla ter njegov učenec, benediktinski novic, Adson, na povabilo opata nekega benediktinskega samostana, prideta preiskovat smrt nekega meniha. Ko preiskujeta, Viljem domneva, da je šlo za samomor, a kasneje se zgodba začne zapletati, ko se tekom dni začne dogajati še več smrti. V samostanu je očitno morilec. Čim preje bo treba ugotoviti kdo, saj opat noče, da bi spričo dogodkov zadnjih dni, prišla opatija na slab glas, še posebej ne, ker pričakujejo obisk kardinala Bertnarda in znanega inkvizitorja Bernarda Guia, ki ugotovi nepravilnosti, ki se tičejo pravovernosti znotraj opatije. Dva gostujoča minoritska fratra, postaneta obsojena herezije dolcinovcov, zraven pa še nedolžno in zelo revno dekle, ki je hodilo v samostan prodajati svoje telo pohotnim menihom, da je dobila hrano za preživetje, v katero se zaljubi mladi Adson, ter se z njo tudi pregreši zoper obljubo čistosti. Viljem in Adson kmalu odkrivata skrivnosti, kar pa pomeni le, da primer ni tako enostaven, kot se zdi. Z odkrivanjem se začno pojavljati nova in nova vprašanja, pa tudi nova trupla.

Viljem iz Baskervilla je zelo racionalen. Je nekakšna mešanica med Viljemom Ockhamom in pa Sherlockom Holmesom. Knjiga je fantastično prepletena s filozofijo in teologijo, prav tako pa z zanimivimi zgodovinskimi podatki. Za branje knjige ni potrebno, da si filozof ali teolog, saj je oboje podajano zelo poljudno, tako da knjiga nikoli ne postane nerazumljiva ali celo dolgočasna. Odlično večerno ali poletno branje, katerega glavna nit je Aristotel, za vsakega ljubitelja dobrih kriminalk in trilerjev in ne pofla kot je Da Vincijeva šifra.

Knjiga ima slabih 500 strani. Priporočam.

Ocena: 5

Sv. Matija se navsezgodaj zbudi, se skulira in se pripravi na izlet na Zemljo, saj je danes njegov delovni dan (na god sv. Matije), ko mora, po stari ljudski šegi, razbiti led. Pred odhodom iz svoje nebeške hiške, se še enkrat prepriča, če je vzel vse potrebno za na dolgo pot. “Sandali…mhm…palica…mhm…denar…ja, ja…bisaga…mhm…” si mrmra in nenadoma vzklikne “Rokavice in šal!” Hitro steče noter in jih poišče. Sobarica ga jezno ozmerja:”Falot! Ravno sem pomila po tleh, ti pa kar v sandalih po hiši! Falot!” “Oprosti, saj bom hitro…” se opravičuje Matija. “Ja, ja, hitro! Vse boš posvinjal…No, glej…Stopinje se že poznajo. Ah… In nikarte ne razmetuj vse, kdo bo pa pospravil?!” “Z Bogom!” še odzdravi Matija in zaloputne vrata za seboj. “Tepec!” si zamrmra sobarica. Vrata se zopet odprejo “…in ne pozabi zakleniti za sabo,” še pohiti reči Matija in izgine.

Na mestni postaji Heaven Cityja, čaka na avtobus, ki ga bo odpeljal na letališče Heaventhrow. Mine pet minut in mimo se pripelje avtobus, na katerem piše Sv. Krištof Tours. Matija vstopi in za volanom ga pozdravi njegov znanec in lastnik firme Sv. Krištof. “Kako kaj, Matija?” “Bo. Na Zemljo grem…Se pravi…najprej na Heaventhrow.” “Oho, saj res. Danes je tvoj delovni dan.” “Tako tako, moram pospraviti, kar je od zime ostalo.” “Seveda. Eno do Heaventhrowa torej?” “Da. Hvala.” In odpelje se proti Heaventhrowu. Tam izstopi in gre kupit karto za avion. Izve, da odpelje čez 10 minut. “Super! Še na WC skočim, potem pa se vkrcam.” “Pa pazite na prtljago,” reče prodajalka kart “namreč zadnjič smo opazili nekoga, za katerega se ve, da je k nam prišel med ropom banke. Sicer ne vem, kako je prišel, ampak očitno ga je naš Predsednik, spustil.” “Daj ga lomit!” je bil začuden Matija, “res?!” “Da,” je rekla prodajalka “saj veste pa, da ko g. Predsednik nekaj odloči, da tako mora biti, pa še kakor odloči, vedno je tako najbolj pravilno.” “Mhm,” je zamrmral Matija in pograbil bisago ter odšel na WC ter se nato vkrcal na letalo. “Dober dan,” ga pozdravi steverdesa. “Dober dan,” odvrne Matija “hm…nekam znani se mi zdite.” “Boste kaj spili? Pojedli? Oreščke mogoče?” “Ne, ne. Se bojim, da bi mi bilo slabo. Alkohola pa ne pijem, razen kakšno vino občasno v posebnih priložnostih. To pa ni ena takih.” se je nasmehnil Matija. “Aha! Spomnil sem se od kje vas poznam. Lani ste prišli k nam iz “čakalnice”. Vi ste ena od stevardes, ki je bila v tistem znamenitem letu na Korziko,” je bil navdušen Matija. “Da, res je,” je rekla stevardesa “bilo je grozno.” “Grozno? Pri nas ste prave zvezde. No…čeprav niste vsi prišli k nam,” je bolj potiho zaključil Matija. “Pripnite se,” je rekla stevardesa “vzleteli bomo. Vam res nič ne prinesem? Let bo dolg.” “Hvala,” se je zahvalil Matija, se pripel in se zleknil v udoben sedež letala firme Angel Airways.

Let je bil zares dolg. Matija je pogledal nekaj filmov, kot so Kristusov pasjon, Mojzesa, Ben Hurja ipd. Po dolgih nebeških urah, so prispeli na Zemljo. Matija je izstopil. “Na svidenje,” je pomahal stevardesi. “Z Bogom,” mu je odvrnila stevardesa. “Simpatična gospodična,” si je mislil Matija “če bi še stanovala na Zemlji, bi sigurno z lahkoto dobila katerega koli moškega in si z njim ustvarila družino, tako pa po naših zakonih, ni ženitve in ne možitve. Pa smo vseeno vsi srečni in zadovoljni, saj nas g. Predsednik zalaga z obilo dobrotami in vsega dobrega, po čemer hrepeni človekovo srce, kar vsekakor kaže, da nas mora g. Predsednik imeti nadvse rad, saj kakor mi je bilo povedano še za časa Zemlje, ko sem tam živel sam, je žrtvoval celo svojega lastnega Sina, da nam sedaj lahko nudi vse te ugodnosti.” Nasmehnil se je in odkorakal v svet pred seboj.

Iskal je in iskal, da bi lahko opravil svoje delo, a kjer koli je vprašal, vsi so skomigovali z rameni, češ, da je slaba zima in da ni pravega mraza, ki bi pripomogel k temu, da bi padla obilica padavin in da bi bila zmrzal. Sv. Matija je obupoval. “Le kaj si bo mislil g. Predsednik, če ne opravim svojega dela…” je hlipal. Končno je tako obupal, da je sedel sredi mesta na rob pločnika in bridko zajokal. Mimoidoči so ga čudno gledali, mislili so namreč, da je klošar, ker roko na srce, je izgledal ravno nekaj takega. Nekateri so mu v naročje metali denar, a Matija je za vsakim vstal in mu vrnil ter hlipajoče dejal vsakemu:”Ne potrebujem denarja, a vseeno hvala in Bog poplačaj vašo darežljivost.” Ko je tako sedel na hladnem betonu, je k njemu pristopil nek močno vinjen klošar, ki je komaj stal. Matija ga sprva niti ni opazil. Ko se je klošar vsedel poleg njega, je Matija zaznal vonj po alkoholu in se zdramil iz svojega bednega stanja, ter pogledal klošarja. Bil je zanemrajen, daljših mastnih in razmršenih temnih las, zgubanega, z brado, ki je morala biti stara že kar nekaj let, poraščenega obraza, brez zob. Imel je predirljive modre oči, ki pa so spričo opitosti vanj bolščale že kar stekleno. Matija ga je gledal. Stari klošar se mu je nasmehnil, dvignil steklenico vina, kot da bi hotel nazdraviti in mu dahnil v obraz:”P…p…pozdraulen, kulega…hik, kuga pa ti k…k…tlela…hik?” Matija je zaradi smradu po alkoholu, ki mu je silil direktno v nos, postal kar malo omotičen. “Pozdravljeni, dobri gospod,” mu je dejal, ko se je privadil na smrad ” Iščem led.” Klošar ga je nemo gledal. “Ali morda veste, kje bi dobil led?” je nadaljeval Matija. Klošar se je nasmehnil, se obrnil proč in zamrmral pri sebi:”Bemti hudiča…hik…t…t…tale tlela…hik…je pa pumoje…hik…m…m…mal mem.” “Kako prosim?” je rekel Matija. “Nč…nč…Ammmm…ahm…hik…kulega…” ga je potrepljal po rami “…kuga s pa ti p…p…piu…hik?” “Nič,” je rekel Matija “ko sem na Zemlji, ne rabim pijače in hrane.” Klošar se je presrašil:”Bemo mast! Marsovc!” je zakričal, in bil bi pobegnil, pa se je pri pobiranju zvrnil po tleh in razbil steklenico z vinom. “Auuuu…hik….” je zakričal. “Oh, pijandura štorasta,” je rekel Matija, vstal ter mu pomagal. Opazil je, da se je starec porezal z glaževnami, ki so nastale iz steklenice, ki se je razbila. Klošar je bil prestrašen, saj je bil prepričan, da je Matija marsovec. “M…m…marsovc…” je ponavljal. “Pomirite se ata, nič vam ne bom storil. In naj vam povem, nisem noben marsovec. Matija mi je ime,” je prijazno miril klošarja. Ko je klošar videl, da mu Matija res nič žalega noče in ko je videl, da res ni kakšne marsovske oblike, se je pomiril. “Mila zima je, so mi rekli. Ali morda veste, kje bi našel kakšen led?” je vprašal Matija klošarja. “Tlela…hik…ga ni nker” je odgovoril klošar. “Oh…” je tarnajoče zavzdihnil Matija. “Uhka pa drgač nardiš…hik…” je rekel klošar. “Poslušam,” je navdušeno skoraj pristrigel Matija z ušesi. “G…g….hik…Pejt u Big…B….B…Bang hik…” “Veliki pok?! Tam ni nič!” je skoraj histerično odvrnil Matija, ker je mislil, da ga starec zafrkava. “Kašn…hik…pok, bumbar…š…š…štacuna Big Ban…hik…g.” je odvrnil klošar. “Kje pa je? Kaj pa naj tam?” je jel spraševati Matija. “Dve ulce naprej…hik…l…l…l…ledomate majo…hik” Matiju so se zaiskrile oči in nasmeh mu je prišel na lica. “Hvala ti, dobri mož! Hvala! Bog ti bo poplačal dobroto!” je zaklical in stekel dve ulici naprej kjer je že zagledal trgovino Big Bang. Starec, ki niti dojel še ni, da Matija ni več, je še dejal:”Ja, ja…Bog…hik…Aaadijooo,” in omedlel.

Matija je stopil v trgovino in od prvega prodajalca ter ga vprašal po ledomatu. “Da, imamo cel kup tega. Priporočam HYUNDAI, Ledomat, IM900T.” “Vzamem celo zalogo,” je hitro rekel Matija. “O…ok,” je bil začuden prodajalec. Tako sta opravila posel in Matija je naročil, naj mu kar pripeljejo vse ledomate na bližnji hrib. Zgodilo se je tako in Matija je zagnal vse ledomate hkrati, da je po celem mestu pojenala električna energija. Ledomati so delovali s polno paro in zaledeneli cel hrib in poleg tega še dve mesti, ki sta ležali pod hribom. Ko je bilo vse ledeno, je Matija vzel svojo palico, jo visoko dvignil, pomolil k Bogu in zapičil spodnji konec palice v led pod seboj. Nastala je razpokica, ki se je naglo razširila vzdolž celotne ledene površine, dokler se ta ni dokončno zlomila. Izpod ledu so skozi razpoko pokukale prve pomladanske rožice in posijalo je sonce, ki ga kljub mili zimi ni bilo v izobilju. Narava se je začela prebujati in Sv Matija si je rekel:”Res so dobri ti Hyundai ledomati. Tako, svoje sem opravil in sedaj lahko grem. Pripravil sem za Pankracija, Bonifacija in Servacija, ki pridejo čez slabe tri mesece za menoj.” In vzel je bisago in odšel proti letališču.

Lo! I am trambling

for thine embrace I am longing

In the dark of the night

I would lay my mind to Sweet respite.

Danes sem gledal film Focus, ki je bil na SLO 1. Film problematizira antisemitizem katerega žrtev pomotoma postane glavni lik Newman in tudi njegova žena Gertrude. Vse se začne, ko Newmanu šef naroči, da naj si dobi očala, ker slabo vidi in ga to ovira pri njegovi službi. Ko Newman dobi očala, ugotovi, da ga njegov videz ne izdaja za to kar je, ampak za nekaj drugega. Tako ga kmalu hočejo na delovnem mestu premestiti, a on protestno zapusti službo. Ko tako išče novo službo, ga nikjer nočejo zaposliti in kasneje končno dobi službo v firmi, kjer je zaposlena večina Židov in je celo njen ustanovitelj Žid. To je še dodaten razlog, da ga njegovi antisemitski sosedje kmalu proglasijo za Žida in kasneje tudi njegovo ženo Gertrude, ki je ravno pri njemu, ko je še delal kot kadrovnik, naletela na hladno zavrnitev, češ da je Židinja. Oba postaneta, skupaj z lokalnim židovskim prodajalcem časopisov, Finkelsteinom, žrtvi rasistične skupine v njunem mestu, kar celo privede do tega, da se Newmanova (ob spoznanju absurdne situacije) sama identificirata z “njimi”.

Ob gledanju filma sem pomislil, da ob vsej protikrščanski gonji, mogoče lahko kaj podobnega doleti tudi nas kristjane. Če si nataknemo očala, lahko prepoznamo kar nekaj indicev tovrstnih (idejnih) zametkov za podobno početje, kot ga lahko vidimo v tem filmu.

Že kar nekaj časa razmišljam o morebitni vsebinski prenovi Forumov RKC.si. Odkar sem postal moderator in ugotovil, da sam enostavno ne morem vsega moderirati, sem takoj, ko sem postal administrator dal pobudo o povečanju ekipe moderatorjev ter o uvedbi nekih pravil. Oboje se je zgodilo. Na tem pa seveda ni ostalo. Forum mora iti dalje. Še vedno menim, da ne dosega tistega standarda, ki bi ga moral. Še vedno je preveč razpuščen in nekvaliteten, kljub temu, da ekipa odlično dela in se maksimalno trudi.

Najbolj kvalitetna foruma, po katerem bi se morali vsaj malce zgledovati sta npr. v svetu Catholic.org forum in pa pri nas, sicer ne verski, ampak filozofski forum, Mislec.net. Osebno mislim, da nas v kvaliteti šopata tudi Mladi.net in pa Iskreni.net. Skratka, menim, da Forumi RKC niso forumi, ki bi človeka duhovno ohrabrili in mu bili duhovna hrana. Pa bi morali biti taki.

Moj prvi predlog za prenovo je bil takšen, da bolj poudarimo krščanstvo, torej nekako takole:

1. vse ostane isto
2. spremenimo opise forumov in sicer:
- Ta hip: Kristjani se odzivamo na aktualne dogodke
- Včeraj: Krščanski odzivi na dogodke, ki so za nami
- Svobodno: prosto a krščansko, ime pove vse

Za Družbo še ne vem.

3. strogo in dosledno brišemo (ali: dajemo v koš) vse, kar nima veze z opisom foruma.

Primer: če kdo hoče razpravljati, ne vem, o Satanizmu, ima forum: religioznost.

4. Če je tema off topic več kot dve strani, se jo zaklene.

5. VRNETu pošljemo besedilo (naj se ga sestavi in bom jaz poslal), da naj v pravilih potrdijo, da je blatenje Cerkve na forumih prepovedano in se bo kaznovalo po točki 10.3, kar pomeni takojšnjo izključitev s forumov.

6. Na forumu Anglistov imajo pod napisom uporabniškega imena pri postih zraven možnost, da se jim izpiše koliko opominov (warnings) ima uporabnik. To mislim, da ne bi bilo “švoh”, če naredimo tudi mi (tako je vsem javno vidno koliko opominov ima kdo).

7. Tisti “insert” v pravilih, da kdor se ne strinja z moderatorsko politiko forumov, naj zapusti forume, naj se da pod posebno poglavje pravil in sicer takoj na začetek pravil.

Osebno (in ne samo mene) me zelo moti, da veliko kristjanov, ki sodelujejo, ne sodelujejo v pristno krščanskih temah, ampak v političnih debatah, kjer se konstantno dogaja, da se prepira o komunistih in domobrancih, kar postaja utrujajoče in skorajda neznosno, zraven pa povečini ne povedo nič kaj pametnega in rezultirajo bolj kot ne v “ad hominem”. Zato sem za varianto, ki bi omejila politične debate, torej namesto sedanjih štirih podforumov (Ta hip, Svobodno, Včeraj in Družba), bi naredil za politiko samo en podforum.

Po tehtnem premisleku, sem prišel do takega predloga, ki ga nakazujem spodaj:

SKLOP: CERKEV V SEDANJEM SVETU
forumi: Cerkev doma (opis: odzivi in mnenja glede na dogajanja v Cerkvi na Slovenskem)
Cerkev v svetu (odzivi in mnenja glede na dogajanja v Cerkvi v svetu)
Cerkev v družbi (dialog med Cerkvijo in družbo, izzivi sodobne družbe)

Cerkev in kultura (dialog med Cerkvijo in kulturo)

VERA IN ŽIVLJENJE CERKVE
Verujem (opis ostane kot je že)
Sol zemlje (opis ostane kot je že)
Občestvo (opis ostane kot je)

SVETO PISMO, KATEKIZEM IN DRUGI CERKVENI DOKUMENTI
Sveto pismo (opis ostane kot je že)
Katekizem (se ne spomnim trenutno opisa)
Cerkveni dokumenti (o cerkvenih in koncilskih dokumentih ter enciklikah)

LITURGIJA
Bogoslužje (o različnih oblikah bogoslužja)
Slavimo Gospoda (o različnih duhovnih slogih znotraj krščanstva)

DIALOG
Ekumenizem (dialog med krščanskimi Cerkvami)
Religioznost (dialog z nekrščanskimi verstvi)

RAZNO
Politika (vse o aktualni politiki)
Svobodno (vse kar ne spada v druge teme in ni politične narave)*
Dobrovoljček (kar ni za nikamor)**

Seveda točki 6. in 7. iz prvega predloga ostajata.

Struktura, ki sem jo izdelal, priča, da bi forum postal bolj pastoralno usmerjen, kar je pravilno, poleg tega pa dopušča tudi zelo specifične in strokovne debate.

Za enkrat vse skupaj ostaja še v oblakih. Upam, da se premakne kaj v tej smeri, saj Cerkev na Slovenskem zasluži dober in kvaliteten internetni forum.

*in ** lahko tudi izpustimo ali nadomestimo s čim drugim.

Vedno bolj, ko razmišljam o vlogi vodstva Katoliške Cerkve na Slovenskem v času druge svetovne vojne, vedno bolj se zavedam, da gre vsekakor biti ponosen na takratno vodstvo Katoliške Cerkve na Slovenskem, ki je zmoglo ob obilici ideološkega sovraštva ene strani do druge, ohraniti trezno glavo in pristopati k posameznikom in različnim strankam kot k ljudem in ne kot k ideološkemu nasprotniku. S tem je KC na Slovenskem pokazala pravilno Božjo držo, ki ne gleda na ideološko opredeljenost posameznika, kar je naravnost občudovanja vredno. Težje je videti človeško bitje v sovražniku, kot pa v prijatelju. Takratno Cerkveno vodstvo je šlo dejansko v razbeljeno peč. Božja pota niso človekova pota in človekova logika še zdaleč ne dosega Božje logike. Vodstvo Cerkve je delovalo v popolni skladnosti s krščanskim naukom in ljubeznijo, ki jo uči naš Gospod Jezus Kristus. To uvideti pa zmore le tisti, ki z vso svojo bitjo priznava Jezusa Krisusa za Gospoda in Kralja na veke in apostol Pavel pravi Kol 3,11

. Nekateri pač ne vidijo preko ideoloških okvirjev in imajo pristno krščansko delovanje za klerofašistično ter na nas gledajo z gnusom. Škoda je njihove zaslepljenosti s politiko in ideologijo. To ovira pri motrenju Resnice, vemo pa, da le Resnica osvobodi. Mi pa prosimo dobrega Boga, da nam tudi danes in v prihodnje nakloni tako pokončnih in Kristusu zvestih ter svetih pastirjev. Amen.

Vsako leto pride čas, ko mora človek iti na letni dopust. Letos bo moj prvi v življenju. S tem skupaj pa pride tudi nekaj stvari, med katerimi je tudi, kaj vzeti s seboj na dopust. Seveda govorim o oblačilih. Ker se bliža čas odhoda, sem že malo brskal po omari. Med tem, ko sem ugotavljal, da za nekatera oblačila niti nisem vedel, da jih imam ter da za nekatera sem vedel, da jih imam, pa jih nisem nikdar nosil, se je začelo kar pomerjanje oblačil vsevprek. Ugotovil sem, da nekaterih ne morem več normalno (ali pa sploh ne več) spraviti nase, pa čeprav sem jih še pred parimi meseci normalno nosil. Tudi sicer sem že nekaj časa opažal, da se mi veča podbradek. Svoje pridobljene kilograme sem problematiziral humoristično, kar je najbrž dokaj nasprotno, če bi kaj takega ugotovila ženska. Kolikor vem, bi bila cela panika. Ob tem pa sem se spomnil debate v pizzeriji Bolero, ki je nanesla na tematiko prekomerne teže pri ženskah. Ugotovitev je bila, da pri tem moški nikoli, pa najsi reagira kakor koli, ne stori pravilne poteze.

Primer A: Ženska se zredi in to potoži svojemu partnerju. Partner (čeprav iskreno) ugotovi, da se mu ne zdi, da bi se ona kakor koli zredila. Ženska pomisli, da ji partner laže, ker je ne bi rad prizadel. Le kako bi izgledalo, če bi ji rekel: „Ja, draga, si ena zavaljena debela prasica, čas je, da se zamisliš sama nad sabo!“

Primer B: Zgodi se ravno zadnji stavek primera A. Ženski se mogoče še zdi, da je kar zadovoljna, da se ni zredila bolj, kot se je. Moški pride in ji reče: „Ti si se pa zredila, kajne?“ Ženska bo užaljena in prizadeta ob misli (vsaj tako si bo interpretirala), da svojega partnerja ne privlači več, ker ji je omenil, da se je zredila.

Primer C: Moški se mogoče zaveda, da se je njegova draga zredila (ali pa tudi ne), pa je lepo tiho, ker ga to nič ne moti in se mu njegova bejba še vedno zdi privlačna in oh in sploh. Ženska ve, da se je zredila in (najbrž zopet le njena interpretacija) njegovo tišino glede nje dojame kot partnerjevo brezbrižnost do nje. Torej, po njenem partnerju ni mar, kakšna ona hodi naokrog.

Ti trije primeri vsaj približno kažejo na to, da v tem primeru moški nikoli ne naredi pravilne poteze, če je v prekomerni telesni teži v igri ženska. Ampak to ni tako pomembno v tem zapisu. Te dni je bil pri nas na obisku nekdo, ki ga že od malega poznam in je trpel za prekomerno telesno težo vse do konca leta 2006, ko je naredil odločilni korak k svoji „rehabilitaciji“, če tako rečem, ex monstrum in persona, iz kaosa v urejenost, iz Sokrata v tipičnega Atenca!

Robert Oman, ali kot ga kličemo znanci, Cufi je imel pri 176 cm dobrih 180 kg. Decembra 2006 je opravil operacijo želodca, kar je bil prvi korak k njegovi preobrazbi. Po operaciji je skujšal nekaj čez 100 kg, tako da ima danes približno 10 kg manj kot jaz. Sam pravi, da mu brez gibanja ne bi uspelo, pri tem pa ga je seveda morala gnati močna volja do življenja. Sedaj po mnogih letih zopet veliko kolesari (razdalja Tržič – Kranj je zanj mala malica), hodi v hribe in tudi drugače se ukvarja z različnimi telesnimi aktivnostmi, kar je bilo prej nemogoče. Ob tem so izginile tudi različne zdravstvene težave, kot so npr. diabetes, putika, astma, holesterol, depresija,…Poleg tega pazi tudi na prehrano. Prehranjuje se zmerno, ne pretirava (tudi ne more zaradi zmanjšanega želodca). Tisti, ki ga poznamo komaj verjamemo, da je to mogoče. Ko je prišel na obisk, sem se ravno „basal“ z indijančki iz Hoffra. Ko se je vsedel sem bil kar malo v zadregi in ker sem vedel, da pazi pri prehrani, sem iz vljudnosti (izpadel pa sem najbrž idiot), čisto „po Gorenjsko“ ponudil: „Saj ne boš, kajne?“ K sreči je vzel zadevo s humorjem in celo rekel, da naj bom vesel, ker bo tako več zame ostalo. Mislil sem, da če mu bom ponudil standardno, da bo mislil, da se z njega delam norca.

Cufi nekoč

Vir fotke: Gorenjski Glas

Cufi danes

Vir fotke: Gorenjski Glas

Ker sem pač ugotovil, da sem s svojimi 178 in pol cm in skoraj 90 kg daleč od tega, kar sem bil še l. 2002, ko sem nehal trenirati rokomet in ko sem še imel športno postavo ter ko sem še dobil ponudbo za fotomodel (do česar pa ni prišlo, ker sem jim povedal da nimam 180 cm, kar je bilo takrat eden od pogojev – vse ostalo sem bojda izpolnjeval) – pač nismo vsi Domen Kumer – in da postajam eno zavaljeno prase, sem se odločil, da bo Cufi moj idol. Imam pa pri tem hud problem, namreč, kljub temu da enormno konzumiram razne Cole in Pepsije, bureke, kebabe, dvojne pice (ugotovil sem, da ceneje pride, če naročim dve veliki pici, kot pa eno družinsko, pri čemer sta dve veliki pici ravno tako veliki, kot je velika družinska in se ob cenejši hrani tudi ravno prav naješ), čokolade, zrezke, krače, sladolede, ipd., pri čemer me žene altruistična želja pomagati sočloveku, da mu onemogočim (s svojim konzumiranjem) konzumiranje te nezdrave prehrane in pijače (seveda se zavedam, da mi to ne uspeva in je stvar Sizifovo delo – ampak vztrajam v naivnosti) ne vem, kako naj se zredim na 180 kg, da bom potem lahko shujšal več kot 100 kg. Torej, svaka čast Cufiju, a zaenkrat bo vstal le moj idol za katerega bom še nekaj časa razmišljal, da ga ne morem doseči, zato se ne bom niti trudil.

Ne vem zakaj me ta komad tako gane, da dobim kar solze v oči.

Res je lep…

V enem od videov se Kent Hovind ukvarja z evolucijo, in sicer s 100 primeri pojasnjuje zakaj je evolucija ena velika neumnost. Kljub temu, da se mogoče ne strinjam ravno s formulacijo evolucije, kot jo zagovarja Darwinova šola, je pri Hovindu očitno, da pri svojem izvajanju dela dve bistveni napaki, ki ga pripeljeta v njegove zmotne in deplasirane izjave:

1. SP razlaga, kakor pravi dokument Interpretacija Svetega Pisma v Cerkvi, besedarsko (fundamentalistično), kar je bistveno drugače, kot dobesedno. Besedarsko interpretiranje SP, po dokumentu Interpretacija SP v Cerkvi, ni interpretacija, ki bi bila znotraj Katoliške Cerkve sprejemljiva in jo dokument odločno zavrne. K temu načinu interpretacije so nagnjeni predvsem razni fundamentalistični kristjani, ki izhajajo iz protestantskih krogov (recimo Adventisti, Baptisti) in
2. pozablja, da SP ni tekst, ki bi se ukvarjal z znanstveno razlago sveta, ampak je tekst, ki se ukvarja z odnosom med Bogom in človekom in govori ter posreduje nauke za človekovo zveličanje (kar je modro ugotovil že sv. Avguštin, na katerega se je skliceval kasneje Galilei).

Kent Hovind ali njegov način razlaganja SP torej ni nekaj, kar bi Katoliška Cerkev lahko sprejela. V tem oziru Kent Hovind izpade neresen in smešen, nevreden resne pozornosti znotraj znanstvenega teološkega diskurza.

Žensko telo samo oz. ženska v celoti je ena sama velika erogena cona. Klitoris, g-točka, prsi, boki, stegna…To so le določene točke. V celoti je pa ženska ena sama erogena cona. Moški je velikokrat pri tem zelo “favlast” in največkrat na to kar pozabi. Če se ženski posvetiš v celoti, kar seveda pomeni, da si moraš vzeti čas, potem ji vrhunec skozi penetracijo ne bo izostal. A moški je po večini kot pohoten bik, ki samo čaka, kdaj bo (ko je že vzburjen) penetriral in zadovoljil svojo potrebo – in potem je razočaran, če vidi, da njegova draga ni doživela orgazma oz. ko mogoče izve, da ga je hlinila (ker ga ni hotela prizadeti).

Za ta zapis na Forumih RKC, mi je nek sogovornik, kateremu nisem prav ljub, celo rekel, da lahko začnem objavljati članke v Cosmopolitanu

Ko pa sem že omenil hlinjenje orgazmov, mislim, da je kaj takega nepotrebno in žaljivo do moškega. Predvsem pa deluje neiskreno. Jaz osebno bi podvomil v iskrenost odnosa, izgubil bi zaupanje. Upravičeno bi lahko sklepal, da če se partnerka laže v tako pomembni stvari, kot je najgloblje in najintimnejše dejanje para, da se lahko laže še v marsičem drugem.

Ja, vem…Ta prispevek je malce nenavaden za moj blog