Blog Sebastjana Erlaha

Ura je 1.37, ko začenjam pisati tale zapis. Malce prej sem prišel nazaj in se zgrozil.

Na moji desni strani primopredaja in še en zvezek. Ob zvezku odprta Aristotelova Metafizika na strani 122. Poleg Metafizike muholovec ter plastenka napolnjena z vodo. Namizna lučka gori mirno, nevedoč za vse dogajanje.

Malce pred tem sem šel, ker je tukaj vroče kot pri norcih malce ven, da se shladim, si ogledam okolico in se olajšam za 2 deci. Pred tem sem si na mizo lepo pogrnil prtiček, poleg prtička sem si pripravil žemljice, odprl konzervico ribic ter poleg konzervice pripravil vilico, s katero bom jedel ribice. In grem ven…

Prva stvar zunaj, ki jo naredim je, da za seboj zaprem ograjo in takoj letim na WC. Nato sledi krajši sprehod ob katerem v svežem poletnem nočnem zraku uživam. Ogledujem okolico…Brez kakšnih zlih slutenj pridem nazaj. Odprem ograjo ter jo za seboj zaprem. Počasi stopim pred vratarnico in pod nogami začutim, da se mi nekaj mota. Bil je tukajšnji muc, s katerim sva že precej dobra kolega. Počoham ga. Nato se vrnem na WC, da si umijem roke (ker nikoli ne veš, kje se ta muc valja), ne bi pa rad staknil kakšne bolezni, če bi jedel s takimi rokami.

Vrnem se nazaj. Komaj zaprem za seboj vratarnico, da mi muc ne bi ušel noter (ko jem zna biti zelo zoprn in kar skače name…pri tem je nevarnost, da bi mi strgal hlače pri uniformi s svojimi krempeljci). Nič hudega sluteč se vsedem na stol pred mizo, vzamem vilico in hočem zajeti grižljaj ribic, nakar zgrožen ostrmim. “Ne moreš verjamet,” bi rekel dr. Muc iz nanizanke Naša mala klinika! V mojih ribicah leži mrtva muha! Skremžim se. Mine me apetit, hkrati pa se zavem, da sem ostal brez malice. Samih žemljic nočem jesti, zato sem jih pospravil in jih bom nesel domov.

K sreči imam s seboj še čips, dve mali kokosovi čokoladici in obstgarten. Malce bom grickal, pil in še malo surfal po internetu. Vrgel bom uč tudi v Metafiziko - je zelo zanimiva knjiga, o kateri mogoče kmalu kaj napišem (obljubim pa nič). Še prej pa nesem ribice ven…muc bo zagotovo vesel, da bo prišel do svoje nenadejane večerje…ups…zajtrka.

No, pa je šla domov. Premagani od Špancev. Glede na to, da sem navijač Italijanov in da poznam njihov slog igre, sem bil trdno prepričan, da jim finale ne uide. Pred tekmo sem bil sicer skeptičen, a vseeno sem si upal napovedovati zmago nad Španci. Italijanska igra mi je všeč, ker je taktična in s tega vidika spominja na šahovske partije. Hkrati pa je ta njihova igra kar malce infarktna. Imam občutek, da so Italijani danes stavili ravno na 11 metrovke in s tem na Buffona, ki je trenutno najboljši vratar na svetu (je mogoče kdo opazil, da bi Totti Italijanom prišel precej prav in da bi Del Pierro lahko igral že od sredine drugega polčasa?). Očitno so se tokrat opekli. Vse pohvale Casillasu.

Sicer so me na letošnjem EPju najbolj negativno presenetili Angleži (za katere tudi navijam). Polfinalni pari so torej: Nemčija:Turčija in Španija:Rusija. In kaj zdaj? Zdaj naj bom za Ruse?! Dajte no…To ni fer! There’s no God!

Zaradi tega se počutim kar malo srbsko.