Kar je Jezus storil in povedal enkrat, je bilo dovolj!
Savel, ki je preganjal kristjane, je po spreobrnjenju jasno ločil, kaj je zdravi nauk Jezusa Kristusa in njegove Ecclesie. Na ta nauk je tudi večkrat opozarjal in to ne samo enkrat, ampak kar večkrat. V vsakokratnem pismu, ki ga je napisal. Če se pojavljajo herezije vedno znova, če se zastruplja zdrav Kristusov nauk, ki ga Cerkev oznanja že od svojih začetkov in katerega varuhinja je, potem je treba to jasno povedati, kot je bilo jasno povedano, da so od satana tisti, ki Jezusa Kristusa ne priznavajo za edinega Božjega sina, da so gnostiki krivoverci, kajti se ne držijo apostolskega izročila in so trdili, da imajo neko ezoterično vedenje o Kristusu, da je bil Arij v hudi zmoti, ko je po platonsko razlagal Trojico in radikaliziral kristologijo logosa. Tako je treba jasno povedati, da so New age (NA) in razna vnašanja religioznih prvin iz drugih religij v krščanstvo strup in da s tem ko to nekateri počno, dejansko s tem zanikajo, da je Kristus na križu enkrat za vselej zadostil za naše odrešenje! Nič drugega ne potrebujemo! Nobene joge, nobenih drugih tehnik ali sistemov, ki nam jih prodajajo na vsakem vogalu.
Zakaj je Jezus dejal svojim rojakom, da imajo hudiča za očeta in ne Abrahama?
Da imajo hudiča za očeta jim je dejal zaradi tega, ker so Judje mislili, da imajo zaradi Abrahama odrešenje zagarantirano, kar pa seveda ni res. Jezus je relativiziral njihovo priviligiranost in jih postavil na isto raven kot pogane, saj je za odrešenje postavil vsem enake pogoje - vero vanj! In ko je govoril o svojem poslanstvu, ki se bo končalo s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, je Peter rekel, da se to ne sme zgoditi. Zato mu Jezus reče satan, ker ni mislil na to, kar je Božje, ampak na to, kar je zemeljsko. Namreč učenci takrat še niso doumeli, da Jezusova mesijanska vloga ni v tem, da bo vzpostavil neko Izraelovo kraljestvo, kjer bo on kralj, oni ministri, in bodo imeli lastno državo, kjer bodo v njenem okviru svobodni. Tako si je večina povprečnih Izraelcev tudi predstavljala prihod mesije. Pa tudi danes si nekateri Judje tako predstavljajo in vidijo v državi Izrael prednapoved prihoda mesije.
Na kratko, kljub temu, da je ozadnje zelo obširno in zelo zahtevno, saj zahteva analizo celotnega ozadja obeh opazovanih objektov, pi čemer pride v poštev filozofija, antropologija in pa seveda izhodišča krščanstva in pa duhovnosti okolja iz katerega črpa joga, bom povzel spornost joge.
Joga je skupina starodavnih duhovnih tehnik, ki imajo svoj izvor v Indiji. Gavin Flood, dekan Oxfordskega Centra za raziskovanje Hinduizma, definira jogo kot tehnike ali discipline asketizma in meditacije, katere vodijo k duhovnim izkušnjam in globokemu razumevanju in uvidu v naravo stvarstva. Joga je poleg tega intimno povezana z religijskimi nazori in praksami drugih Indijskih religij.
Najbolj sporno, je, da joga sama izključuje oz. zanika Kristusovo odrešenjsko vlogo, ker je vpeta v antropološko paradigmo, da je človek iskrica božanskega, utelešeni Atman, ki se bo na koncu preko raznih tehnik (joga) odrešil (torej, gre za odrešenje po tehniki in ne po Kristusu) in se zlil z vseobsegajočim Brahmanom (kar je v nasprotju s krščanstvom, ki uči, da bo človek v zveličanem stanju ohranil svojo individualnost, ali kakor pravi apostol Pavel, da Ga bomo gledali takega kakršen je).
Joga je neposredno povezana z vprašanjem odrešenja. V hindujsko okolje pa spada k odrešenju vprašanje o reinkarnaciji. Že Aristotel je označil to vprašanje za pitagorejske blodnje. Bazilij Veliki l. 393, pa je o reinkarnaciji napisal:
“Izogibajte se neumnostim tistih arogantnih filozofov, ki ne zardevajo ob tem, ko enačijo svojo dušo z dušo psa in kateri trdijo, da so bili v prejšnjem življenju ženska, rak ali riba. So bili kdaj ribe? Ne vem, ampak me ni sram priznati, da v svojih pisarijah kažejo manj razumnosti kot ribe.”
Proti reinkarnaciji so govorili naslednji cerkveni očetje:
Irenej Lyonski v Adversus Haeresis
Tertulijan v Apologiji
Origen v Komentarji k Janezovemu evangeliju ter v Komentarji k Matejevemu evangeliju
Laktanij v “Epitome of the Divine Institutes
Gregorij iz Nise v Stvarjenje človeka
Ambrozij Milanski v Vera v vstajenje
Janez Krizostom v Homilijah na Janeza
Bazilij Veliki v Šest dni stvarjenja
Koncept reinkarnacije pomeni cikel odrešenja, znotraj katerega ni prostora za nikakršno Božjo milost, nikakršnega Odrešenika. Iz prekletstva večnih rojstev se rešimo z ustreznimi tehnikami (jogo) in lastnimi dobrimi deli, s čimer bomo svojo karmo ohranili čim bolj čisto. Gre torej za princip samoodrešitve. Joga je torej v principu naravnana na individuum v nasprotju s krščansko molitvijo, ki je naravnana občestveno. Individualizacijski proces vadbe joge pa ima v ozadju satanski načrt, da človeka osami in ga s tem naredi šibkega in ga odreže od občestva. Satanu se najbrž na veliko smeje, ko ima tako nebogljenega in ranljivega človeka pred seboj in ga z lahkoto odtegne od Kristusove odrešilne ljubezni. Latinci so radi poudarjali:“Ve soli!“
Kristjan pa ne potrebuje drugega, kot samo Kristusa.
Če nekdo reče, da dela jogo, je prevzel tudi način življenja, ki je z jogo skladen, kar pomeni, da se sprejema tudi celotno duhovno ozadje, ki stoji za jogo, ki pa je neskladno s krščanskim naukom.
In če nekdo reče, da dela jogo, v bistvu pa samo telovadi, laže in grdo zlorablja ime joge za telovadbo, ki pa z jogo razen mogoče kakih gibov, nima nič skupnega.
Naj vas ne zavede, kdor pravi, da je joga odlična pot, s katero lahko najdemo oz. pridemo do Boga, kajti vkolikor je Jezus iz Nazareta učlovečeni Bog, potem smo, ko smo prišli k njemu, dejansko prišli preko njega k Očetu. Ne vem točno kateri svetnik je odgovoril, ko ga je nekdo vprašal, naj mu pokaže Boga, pa mu ta odvrne:”Pokaži mi človeka v sebi in pokazal ti bom Boga.” Jezus je dejansko pokazal, da moramo biti brez predsodkov (kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen), da ne smemo biti potvorjeni (hinavci), biti v stiku s samim seboj, z bistvom tega, kar si(ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe). Dejansko moraš dobro poznati samega sebe, da si lahko pripraviš pot za Gospoda. Priti moraš do spoznanja, da si tempelj Sv. Duha (”božje” v sebi) in v skladu s temi spoznanji o sebi živeti. To pa je življenje v Jezusu Kristusu, ko končno lahko rečeš skupaj z apostolom Pavlom:”Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.” Gre se za poistovetenje s Kristusom, ali kakor je uporabljen pojem v Svetem pismu - posnemanje. Le tako, preko Njega, ki je “pot, resnica in življenje” pridemo k Očetu.
Zastrupljanje evangelija je treba preganjati z oznanjevanjem enega in edinega evangelija, ki smo ga prejeli po Jezusu Kristusu. Tudi greh preganjamo in zastrupljanje Kristusovega evangelija je greh! Nekateri so mnenja, da naj bi medreligijski dialog pomenil, da sprejemamo vse prvine in nauke drugih religij, kar pa vsekakor ni v skladu z dokumenti drugega vatikanskega koncila, ki pravi v izjavi o razmerju Cerkve do nekrščanskih verstev:
|
Katoliška Cerkev ne zameta ničesar od tistega, kar je v teh verstvih resničnega in svetega. Z odkritosrčno spoštljivostjo gleda na one načine delovanja in življenja, na ona pravila in nauke, ki se sicer v mnogočem razlikujejo od tistega, česar se sama drži in uči, a neredko odsevajo žarek Resnice, ki razsvetljuje vse ljudi. Nenehno pa oznanja in je dolžna oznanjati Kristusa, ki je “pot, resnica in življenje”(Jan 14,6), v katerem ljudje najdejo polnost religioznega življenja, v katerem je Bog spravil s seboj vse. Cerkev torej spodbuja svoje sinove, naj z razumnostjo in ljubeznijo v pogovorih in v sodelovanju s pripadniki drugih religij kakor tudi v izpričevanju svoje vere in krščanskega življenja priznavajo, varujejo in pospešujejo tiste duhovne, moralne in socialno-kulturne vrednoste, ki jih pri njih najdejo.
|
Torej, ko mi bo naslednjič kdo rekel, da je, ker je Jezus učil, da naj se vsi ljubimo med seboj, čisto normalno, da se vsi med sabo “dol dajemo”, bom rekel:”Veš, ti nisi v zmoti!” Ko bo naslednjič nekdo rekel, da ni kradel, ampak je samo malo iz kupa vzel, saj se itak nič ne pozna, mu bom rekel:”Ja, priden, nič se nisi zmotil. Prav imaš!” - tako očitno mislijo tisti, ki zagovarjajo mnenje, da drugim v imenu ljubezni ne smemo govoriti, da so v zmoti! Izkazovanje ljubezni do drugih je torej po njihovo zgolj in samo prijazno kimanje in sprejemanje vsega, kar pride nasproti – kako velika je človeška neumnost! Menim, in tudi Sveto Pismo je jasno, da ljubezen pomeni včasih tudi trdo in jasno besedo in odločno ravnanje.
Druga neumnost, ki jo zagovarjajo nasprotniki Kristusovega evangelija je, da bi morali vsako stvar najprej sami izkusiti in se prepričati o stvari sami. Pričevanja drugih, ki so stvari že izkusili očitno niso dovolj in so za njih prazne marnje. Tako dajejo za zgled otroke, ki kljub svarilu staršev hočejo vse poizkusiti. To primerjanje otrok z vedenjem kristjana pa seveda ni v skladu z naukom Svetega Pisma in Cerkve, saj jasno trdijo, da kljub svarilu staršev hočejo vse poizkusiti, kar pomeni neposlušnost - iz tega sledi, da kljub temu, kar reče Jezus, ga ni treba poslušati, saj je pomembno, da najprej sami izkusimo in se tako prepričamo, da nam določena stvar škodi. Po tej logiki naj torej pridno jemljimo mamila, da bomo, kljub svarilom, res prepričani, da to škoduje. Mislim, da ni treba posebej poudariti, da smo pokazali v kakšen absurd nas lahko vodi tako zgrešeno mišljenje.
Torej joga za kristjana – ne hvala!
