Blog Sebastjana Erlaha

Na svojem predavanju na Blogresu (na katerem nisem bil prisoten), se je urednik siolovega Blogosa, Marko Crnkovič, dotaknil tudi anonimnosti in povedal, kaj ga znotraj tega moti.

Sicer anonimnost tudi mene moti v tej smeri, kot jo nakazuje Crnkovič in pa v komentarju Iztok Gartner, ki pravi:

na kurac mi gre, ko te nekdo napade in suče gobec kot anonimnež. Če ima toliko jajc, da se pizdi, naj jih ima še toliko, da pove kdo je.

Drugače pa naj bo vsak, kar mu paše.

Je pa zanimivo, da so najbolj nesramni in nizki prav anonimneži, ki se očitno skrivajo sami za sabo in na tak način zdravijo svoje frustracije.

A, kakor je bilo rečeno v debati, če pišeš, moraš biti pripravljen, da jih boš fasal - sploh na internetnem mediju, ki dovoljuje anonimnost. Če te npr. hoče kdo “oklofutati” v Sobotni prilogi ali kakšnem drugem klasičnem mediju, mora zraven dopisati svoje ime in priimek - če ne drugega vsaj v uredništvu vedo, kdo to je. Ravno zaradi tega mora vse skupaj bolj zaviti v celofan, med tem ko tukaj lahko pove bolj direktno, bolj vulgarno. Enako je na internetnih forumih (jaz sem administrator forumov RKC), kjer pod anonimnimi nicki različni individuumi izrabljajo oz. zlorabljajo svobodo govora za razna blatenja in kršijo pravila forumskega vedenja, katera imamo. Ko dobi opomin, ali ga izključiš, pa ti meče v obraz, da mu kršiš svobodo do izražanja in da zadevo vodiš totalitarno. Ampak menim, da ni za obupati. Predvsem je treba dati priložnost tistim, ki so dobri pisci, komentatorji (anonimni ali ne), katerim kultura dialoga nekaj pomeni. Sicer se mi osebno zdi, da tisto pravo ime in priimek precej dodata zapisu (je bolj kredibilen), kot anonimnost. Seveda pa to ni pravilo - poglej samo blogerja Jina. Le kdo ne pozna bloga Jinov svet in le kdo se ne bi strinjal, da kljub anonimnosti nima kredibilnosti in da njegov blog ni odličen?

Tako mogočna, tako mi požene kri po žilah in mravljince po hrbtu:

Ura je 1.37, ko začenjam pisati tale zapis. Malce prej sem prišel nazaj in se zgrozil.

Na moji desni strani primopredaja in še en zvezek. Ob zvezku odprta Aristotelova Metafizika na strani 122. Poleg Metafizike muholovec ter plastenka napolnjena z vodo. Namizna lučka gori mirno, nevedoč za vse dogajanje.

Malce pred tem sem šel, ker je tukaj vroče kot pri norcih malce ven, da se shladim, si ogledam okolico in se olajšam za 2 deci. Pred tem sem si na mizo lepo pogrnil prtiček, poleg prtička sem si pripravil žemljice, odprl konzervico ribic ter poleg konzervice pripravil vilico, s katero bom jedel ribice. In grem ven…

Prva stvar zunaj, ki jo naredim je, da za seboj zaprem ograjo in takoj letim na WC. Nato sledi krajši sprehod ob katerem v svežem poletnem nočnem zraku uživam. Ogledujem okolico…Brez kakšnih zlih slutenj pridem nazaj. Odprem ograjo ter jo za seboj zaprem. Počasi stopim pred vratarnico in pod nogami začutim, da se mi nekaj mota. Bil je tukajšnji muc, s katerim sva že precej dobra kolega. Počoham ga. Nato se vrnem na WC, da si umijem roke (ker nikoli ne veš, kje se ta muc valja), ne bi pa rad staknil kakšne bolezni, če bi jedel s takimi rokami.

Vrnem se nazaj. Komaj zaprem za seboj vratarnico, da mi muc ne bi ušel noter (ko jem zna biti zelo zoprn in kar skače name…pri tem je nevarnost, da bi mi strgal hlače pri uniformi s svojimi krempeljci). Nič hudega sluteč se vsedem na stol pred mizo, vzamem vilico in hočem zajeti grižljaj ribic, nakar zgrožen ostrmim. “Ne moreš verjamet,” bi rekel dr. Muc iz nanizanke Naša mala klinika! V mojih ribicah leži mrtva muha! Skremžim se. Mine me apetit, hkrati pa se zavem, da sem ostal brez malice. Samih žemljic nočem jesti, zato sem jih pospravil in jih bom nesel domov.

K sreči imam s seboj še čips, dve mali kokosovi čokoladici in obstgarten. Malce bom grickal, pil in še malo surfal po internetu. Vrgel bom uč tudi v Metafiziko - je zelo zanimiva knjiga, o kateri mogoče kmalu kaj napišem (obljubim pa nič). Še prej pa nesem ribice ven…muc bo zagotovo vesel, da bo prišel do svoje nenadejane večerje…ups…zajtrka.

No, pa je šla domov. Premagani od Špancev. Glede na to, da sem navijač Italijanov in da poznam njihov slog igre, sem bil trdno prepričan, da jim finale ne uide. Pred tekmo sem bil sicer skeptičen, a vseeno sem si upal napovedovati zmago nad Španci. Italijanska igra mi je všeč, ker je taktična in s tega vidika spominja na šahovske partije. Hkrati pa je ta njihova igra kar malce infarktna. Imam občutek, da so Italijani danes stavili ravno na 11 metrovke in s tem na Buffona, ki je trenutno najboljši vratar na svetu (je mogoče kdo opazil, da bi Totti Italijanom prišel precej prav in da bi Del Pierro lahko igral že od sredine drugega polčasa?). Očitno so se tokrat opekli. Vse pohvale Casillasu.

Sicer so me na letošnjem EPju najbolj negativno presenetili Angleži (za katere tudi navijam). Polfinalni pari so torej: Nemčija:Turčija in Španija:Rusija. In kaj zdaj? Zdaj naj bom za Ruse?! Dajte no…To ni fer! There’s no God!

Zaradi tega se počutim kar malo srbsko.

vir fotke: Žurnal.org

V Pamfletu dr. Bernarda Nežmaha pravkar berem, da je na proslavi v spomin žrtvam fašizma v taborišču (podrušnici Matthausna) na Ljubelju, mag. Borut Sajovic (tržiški župan in poslanec LDS v DZ), svoj govor izrabil v politične namene. Temo o koncentracijskih taboriščih naj bi, po besedah Nežmaha, obrnil h kritikam vlade. Nežmah trdi, da je to deplasirano, če ta dan predstavlja dan združenja za slovenske državljane. Vendar je, po njegovih besedah, to le malenkost napram temu, da je v govoru obtožil vlado, da ima denar za prekopavanje kosti, ne pa za obnovo spomenikov. Pri tem naj ne bi bil problem kritika vlade, ampak sramotilni odnos župana do žrtev komunističnega nasilja, torej do ljudi, ki so bili brezpravno pobiti in zagrebeni neznano kot, pravi Nežmah. Očitno Sajovic misli, da teh ljudi ni vredno in dostojno izkopati in položiti v grobove. Nežmah pove, da se ob govoru ni oglasila niti varuhinja človekovih pravic, čeprav naj bi stala poleg govornika, niti se ni oglasil nihče izmed preživelih taboriščnikov, ker naj bi župan izrabljal njihovo trpljenje za smešenje pobitih od drugega totalitarizma. Nežmah zaključuje, da je to žalostno. In res je.

…podana s strani skrajno militantno fundamentalistične sekte Univerzalno življenje (prakristjani), katera upravlja z Društvom za zaščito Ustave in žrtve Cerkve. Namreč gre za Predlog za prepoved delovanja Katoliške Cerkve

Zadeva je precej dolga, ampak tako neumna, da kar ne moreš nehat brat. Ko sem ob branju že pomislil, da Satan udarja s polno paro, pa sem tekom branja ugotovil, da Satan ni tako neumen, da bi deloval preko takih…zapisov in ljudi.

Zanimivo je, da nekateri menijo, da je Društvo za zaščito Ustave in žrtve Cerkve sekularno in tistim, ki trdimo drugače, očitajo, da zavajamo. Seveda ni res. Že če malce uporabite google in vtipkate v iskalnik Janja Škrjanc (predsednica društva) in Vlado Began (zastopnik društva), dobite ven tole:

17. UNIVERZALNO ŽIVLJENJE, od 1991;
Glinškova ploščad 16, Ljubljana,
Univerzalno življenje, Celovška cesta. 87, 1000 Ljubljana, Tel.: 01/568 41 48, 031 724 503; 1996 so izdali knjigo: »Ti, žival – ti, človek. Kdo je vreden več?«
Vlado Began, univ. dipl. pravnik,. član Univerzalnega zivljenja, Šmarje pri Jelšah
Moris Hoblaj, predsednik, proizvajalec vegetarijanske hrane
Janja Škrjanc, predsednica Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve
Maja Fišer, odgovorna urednica pri UL obljublja pomoč diskriminiranim, spolno zlorabljenim ali kakorkoli prikrajšanim za svoje pravice. Pod pokrovstvom Univerzalnega življenja beremo tudi: „Ženske so žrtve cerkve“. Borislav Kosi: „Otroci kot žrtve cerkve in države“
http://www.univerzalno-zivljenje.si/ul/index.html
v Nemčiji: Gabriele Wittek, UL, prej se je imenovalo HHW, imajo svojo bolnišnico
UL – univerzalno življenje je autoritetno organizirano. Obstoja hirarhija vernikov, na konici profetinja Gabriele Wittek, ki naj bi fungirala kot govorilna cev Jezusa in samo ona naj bi imela dovoljenje interpretacij njegovih izjav. UL ima svojo zemljo, na kateri gojijo biološko sadje in zelenjavo, v internetu priporočajo le prodajalce njihovih pripadnikov (od literature, radio postaje, klinike ipd. V njihovih šolah je osnova njihova vera. Vedno močneje se kažejo totaliterne poteze, paralelno k temu se UL vedno bolj distancira od okolja. Otroci od UL-staršev gredo v UL-vrtce, v UL-šole, se učijo pri UL-obrtniku in se poročijo v UL. Čedalje bolj pogosto se najdejo naselja in skupne stanovanjske družbe s pripadniki UL. Nemška sodišča imajo z njimi mnogo dela.

Torej, sekularno društvo - my ass!

Kaj več se s tem zapisom ne bom ukvarjal. Zakaj? Zato, ker je že buljenje v prazen zid pametnejše delo - včasih sproščujoče, ker omogoča kontemplacijo.

Menim pa, da je prav, da se na take zadeve opozori, saj je za civiliziran svet nedopustno, da dovoljuje tovrstne skrajne militantne in nestrpne izpade. (Nekaj podobnega pa, le da bolj zavito v celofan, lahko spremljamo tudi v pismih bralcev v Sobotni prilogi, kjer poteka debata v kateri sodeluje škof g. Stres)

S. Rachmaninov - Bogoroditse Djevo

A. Svešnikov - V tjomnom lese

Ljudska - Šurka je Tisa

A. Bohorič - Jutranja

Chapter 1: The Fallen Heroes

And the light has gone away
And the light has gone away
Who to blame for stealing all of the fairy tales

And the dark night is here
In the winter time

Is it worth to live in fear
If the fairy tales will live
Is it worth to search for the light
In the middle of the dark

The hope still lies forgotten
In this cold winter night

And as I am searching for an answer
Lost in the middle of the lake screaming
As I see the Evil’s face…

The fairy tales are stolen now
I see the child crying out
For the treasure of youth
That he has lost
I can see it in my dreams

Is it true or dream
I am asking myself when I see
Peter Pan slain
And the Wonderland where Alice has been

Now it burns
All hopes are gone
All hopes are in vain

…and so the land is wrapped in mourning silence
Farewell to dying heroes and to fallen kings
Their faces bewildered with no guilt
As they are aware that in children’s imagination they will live on…

Chapter 2: The Final Victory

Evil takes the land
I will not repent
The days are dark once again
Who will bring back the light to make us see again

Am I the chosen one
Am I the hero of the land beyond my imagination
As I say my prayers for the miracle to come
I see the white angels rising in glory

And so they fly up to the sky
To find the light
And bring it back
To save the land from this Evil

Evil defeated by the hand of God
And his angels in glamour sing the song of victory

And so they fly up to the sky
The light is back
The land is saved from this Evil

The Wonderland stopped to burn
And Peter Pan lives again
Returning of the fairy tales
Enlightens the heart of the child
The hope is back and the fear is gone.

Noč je blesava in rama me boli
Da ne morem spat
Gledam utripanje lučke na GSM-u
Darko ima zame še knjigo
Čakam in čakam in čakam
A njega ni
Prej je prišel in vrata so bila zaklenjena
Pa je trkal in trkal in trkal
Trkal je kot nor a ni bil uslišan
In je vse nekam poslal in rekel
Da pride kasneje

Smejimo se
Se zabavamo in razpravljamo
Pridemo ven kot smo seveda
Tudi vstopili
Nasmejani kljub nekaterim
Neuspelim podvigom
In si mislimo kakšen srečnež
Je ta naš Jazbec
In res je bil da se mu je kar smejalo

Ob mizi pride natakarica
In vpraša ošabno če kaj potrebujem
In sem rekel da bi deci juicea in deci vode
Brez ledu in noter malo tople vode
Pa mi prinese krop da komaj pijem
Potem pa sem se zadrl za njo če mi
Lahko prinese še eno mešano solato iz
Njihovega solatnega bifeja
Pa mi prikima in čez par minut prinese in računa
Vse tako ošabno
Vse tako zviška
V njej je odsev nečesa kar sovražim
Hladna je in neotesana pa misli da je nekaj več

Prekleta levinja ki ležiš v stepski vročini in
Prežiš na nič hudega sluteči plen
Ki ga ugonobiš in odvržeš po načelu
PO UPORABI ODVRZI
In govoriš o neki Alojziji
Ki nima pomena
Nima pomena

Utrujen od vsega grem spat

12 princesk s prerezanimi vratovi visi na kavljih za meso
12 princesk nosečih s temačnim pogledom izdolbljenih oči
12 princesk me čaka, da vstopim v sobo kjer njihovo meso gnije
12 princesk obžrtih od svojih lastnih zarodkov
12 jih je, ki čakajo na nekrofilske izprijenosti
12 jih je, ki si želijo moje neizmerne ljubezni
12 jih je, katerih vonj po smrti mi spodbuja orgazme
12 jih je, ki visijo v soju sveč in se svetijo v krvi
12 jih je, ki visijo obešeni na njih drobovju
12 jih je, njih otrok, ki visijo na njih drobovju
12 jih je,….
12 ….
Ni ga večjega dejanja ljubezni kot pa zariti nož v goltanec.