Vera – paragrafi

Osebno izkustvo – V krščanstvu je na začetku vere srečanje in ne neka etična odločitev. Torej gre za osebno izkustvo. Vera izhaja iz osebnega izkustva. Vera kot odgovor na izkustvo. Ne naslanjanje na neke prazne besede, kajti črka ubija, duh pa oživlja. (prim. 2 Kor 3,6

Vera je imeti za res – Heb 11,1

Stati inu obstati – Problem vere pa ni samo razpetost med vidnim in nevidnim, ampak tudi med nekdanjim in sedanjim. Vera se zdi kot nekaj nekdanjega. V tem oziru se je skušalo dogajati nekakšno podanašnjanje ali demitologizacija. V današnjem času, ko je misel tradicije nadomestila misel napredka, je to, da se danes vežemo na nekaj nekdanjega in na to nekdanje prisegamo na nekaj trajnega… Tisti scandalum krščanske vere je ravno krščanski pozitivizem; da ima opraviti z Bogom v zgodovini, z Bogom kot človekom. Moramo si zastaviti drzna vprašanja v povezavi z vero, da jo lahko umestimo tudi v današnji čas. Verovati kot stati in umevati, torej končno, kakor je rekel Trubar – Stati inu obstati.

Credo – Pojem “verovati” pomeni, da človek ne misli, kakor da so z gledanjem, poslušanjem, tipanjem izrabljene vse možnosti, ki mu pripadajo. Ne misli, da sega prostor njegovega sveta samo do tja, do koder lahko vidi in prijemlje. Da pa to človek lahko sprejme, pa je potreben tisti korak, ki mu pravimo spreobrnjenje. To je skok v neko avanturo, v neznano, kjer te na gladini globokega morja drži samo kos lesa, medtem ko te valovi prematavajo sem ter tja. Verovati kot stati in razumeti pa pomeni opreti se na logos, torej ratio. V veri ni nekaj, kar bi bilo iracionalno. To pa je zopet težko predstavljivo in razumljivo v današnji dobi, ki gleda skozi neko tržno-marketinško logiko storilnosti in storljivosti, kjer je pomembna le funkcionalnost in koristnost, kjer pa ni prostora za logos.

Verovati, verjeti – Veruješ lahko le v nekaj, kar si z gotovostjo spoznal kot obstoječe oz. verovanje je gotovost spoznanja bivajočega. Šele ko nekaj spoznaš kot bivajoče, lahko temu bivajočemu verjameš (ali pa tudi ne).

Sokrat – V krščanski veri je tudi videti neki, kakor jaz temu rečem, “sokratizem”, to je neutrudno iskanje resnice. Temelj krščanstva, tako kot Sokratove filozofije, je postavitev človeka v odnos do temelja, do smisla, kar pa je oboje resnica, ker drugače je lahko kvečjemu nesmisel. Prizadevanje za resnico pa pomeni umevanje sveta. Torej gre za soočenje s svetom, kar pomeni, da vera ni neko slepo kopičenje nerazumljivih paradoksov. Misterij torej ne sme biti izgovor za trenutek, ko razum odpove, ampak mora biti tisto, kar omogoča verovanje kot razumevanje.

Skok v avanturo - nujno pomeni tudi prisotnost vprašanja: kaj pa če…? Ali, če se spomnimo na Janeza Krstnika, ko je bil v ječi in je poslal svoje učence k Jezusu vprašati, če je on res tisti pravi. Pred tem “kaj pa če” tako rekoč ni imun nihče. In tako vprašanje je bojda celo dobro, ker varuje pred tem, da bi svojo vero (ali ateist svoj ateizem) jemali kot nekaj samoumevnega.

Krščanstvo