O Prešernu
Pred časom sem bral pismo škofa Jegliča županu Hribarju, v povezavi s Prešernovim spomenikom v Ljubljani:
Blagorodni gospod! Dne 10. septembra 1905 odkriti prešernov spomenik ima nad pesnikom pohujšljivo, nesramno odgaljeno žensko podobo. Kot poklican varuh krščanske nravnosti z gnjusom obsojam, da se je za pesnika tako pohoten spomenik odobril, še bolj obsojam, da so nesramni kip postavili ravno pred cerkev, posvečeno prečisti devici Mariji in Materi božji v pohujšanje pobožnih vernikov obojega spola. Ta pohujšljivi kip je neprestano razžaljenje Božje. V imenu svojem, v imenu svetne in redovne duhovščine, posebno v imenu rahločutnih gospa in sramežljivih ljubljanskih gospodičen, v imenu nedolžne mladine, pa tudi v imenu vsega vernega ljudstva slovenskega, katero rado v Ljubljano prihaja, prosim vas gospod župan, odstranite pohujšanje, odstranite razžaljenje božje, izvolite za sveto sramežljivost globoko razžaljivi kip nad pesnikovo glavo odstraniti in zameniti ga z drugim spodobno oblečenim.
Anton Bonaventura Jeglič, Ljubljanski škof.
In sem se spomnil vsega lepega, kar so nas v šoli učili o Prešernu. Se spomnite nadaljevanke o Prešernu, kjer ga odlično igra Pavle Ravnohrib? No, nadaljevanka se niti slučajno ni ujemala s tistim, o čemer so nas poučevali v šoli. Čudno! Kmalu za tem mi je v roke prišla knjižica dr. Mirana Hladnika, kjer je zbral Prešernove apokrife in jih naslovil z “Fuk je Kranjcem v kratek čas”. In zopet nekakšen čuden občutek, kako nas v šoli o tem niso nič učili.
In sem šel, ko sem bral pismo škofa Jegliča, ponovno skozi Prešernov življenjepis. Pa si poglejmo (vir citatov: www.preseren.net):
In vendar je virov dovolj, da lahko ugotovimo, da naš največji pesnik nikakor ni bil takšen, kot so o njem pripovedovali zapovedani učni načrti in sfrizirani opisi literarnih zgodovinarjev. Prešeren še zdaleč ni bil vzorna osebnost, prej nasprotno.
Še na smrtni postelji v Kranju je zbranim sorodnikom potožil, “da bi zanj bilo bolje, da bi nikdar v Ribnici ne bil”. Prešernoslovci ozadja teh besed niso povsem natančno dognali, očitno pa je šlo za nekakšno izkušnjo, tako ali drugače povezano s spolnostjo. In res, Prešernov odnos do žensk je bil vselej vsaj nenavaden, če že ne na meji patološkega.
Razmerja, ki jih je imel z ženskami:
-Marija Johan Khlunova (neka premožna Nemka)
-Ana Jelovšek (1823. leta rojena, s Prešernom pade v zvezo l. 1836, torej stara komaj 13 let!!!! - pedofilija!!! Rodi mu tri nezakonske otroke)
- Jerica Podboj, hči gostilničarke Metke, kjer ga je Prešeren veliko “žingal”
No, Macha si je bivanje v Ljubljani najbrž še posebno zapomnil, saj so se Prešeren in drugi ljubljanski boemi potrudili ter ga zelo podrobno uvedli tudi v svet gostiln in huronskih zabav.
Tako je Prešeren ostajal vse bolj osamljen: Andrej Smole je bil daleč od Ljubljane, drugih iskrenih prijateljev pravzaprav ni več imel, zato pa je lahko računal na gostilniške znance, ki jih nikoli ni manjkalo.
Razlogov za pitje je imel ničkoliko: spet so mu zavrnili prošnjo za odvetnika, prijatelji so vsi po vrsti umirali, Ana ni bila prava ženska zanj, Julija je bila srečno poročena, tudi pesniška ustvarjalnost je pešala. Pesnik je vse bolj slovel po gostilniških prigodnicah in kvantaških pesmih. Tudi njegova zunanja podoba je bila mizerna: bil je debel in zanemarjen. Stanje njegovega duha odlično ponazarja opazka v pismu Stanku Vrazu: “Delam sedem ur pri dr. Crobathu, da lahko dve uri pri stari Metki pijem”! Prav v tej gostilni je bila doma Jerica Podboj, hči gostilničarke Metke.
Bil je na zelo slabem glasu; policijska karakteristika mu je očitala neurejeno življenje, pijančevanje, čutnost in nelepe navade, kar so vsekakor slaba priporočila za ugledni odvetniški stan.
No, prešernoslovec Črtomir Zorec, si je na veliko prizadeval, da bi Prešerna opral stoletnih govoric, da je bil pijanec in ženskar, a na koncu moral priznati, da je to nemogoče.
Pa še ena, kar prešernoslovci radi povedo, kar so nas narobe učili v šolah…Namreč dr. Fig je bila zbadljivka za Prešerna, ker je po Kranju hodil okrog ves “posran” od konjskih fig, ker je pozno ponoči zaradi prenapitosti “zalegel” v konjušnici, ki se je nahajala na današnji lokaciji hotela Creina v Kranju. 
No, tudi njegova bolezen, ki ga je “položila” je precej zgovorna - ciroza jeter.
Čudno se mi torej zdi, da škof Jeglič ni protestiral nad kipom kot celoto, saj predstavlja neko “peto slavo” pedofilu, ženskarju in pijancu. Bog si ga vedi, kaj bi šele dejal, ko bi vedel, da je bila Prešernova Zdravljica kasneje “narejena” za slovensko himno!
Vsekakor pa mu gre čestitati za njegovo svobodomiselnost. Njegove pesmi meni osebno pa niso všeč, a če pravijo strokovnjaki, da je imel smisel, ajd, pa naj bo.
Pavle Ravnohrib slabo igra Prešerna, teatralno, recitrano in nekako trdo, pač zgolj gledališki igralec, ki mu filmsko igralstvo ni pisano na roko.
“Fuk je Kranjcem v kratek čas” nima literarne vrednosti, to je verjetno napisal prijateljem v sproščeni gostilniški družbi, ti pa se sedaj dlakocepsko, kot nekakšen purist spuščaš v nepomembne stvari. In jasno je, da se tega ne boš učil v osnovni šoli, ker gre za erotično oz. pornogravsko čtivo, premisli malo, Erlah…
Hehe, “pijanec in ženskar”, kaj ima to spet veze, torej, da se spuščaš v njegovo zasebno življenje z njegovim umetniškim ustvarjanjem, da niti ne govorimo da je bil visoko izobražen? To ne zmanjša pomembnosti njegovih del, ki so izjemen doprinos za slovensko kulturno dediščino, ko ga skušaš diskvalificirati na osebni ravni.
O Jegliču ne bi izgubljal besed, saj to pisanje, ki naj bi bila kritika Prešerna, pove največ le o njem samem, ko vnaša svoje lastne komplekse na področju spolnosti; da je zelo rigiden, čistunski oz. antiseptičen, odljuden, nima smisla za humor, še manj pa za ženske in ljubezen, ki je bila večini pesnikom glavni navdih.
Erlah, upam, da te ne bo prečital kak slavist, ker bi izpadel kot velik Pavliha, če bi se seveda sploh ubadal s tovrstnim branjem, ki je naravnost smešno.
Razlog, da ne mara Prešerna je ta, ker se je Prešeren raje odločil za pravo kot pa za duhovnika.
Je pa članek odraz pisanja na forumu RKC, kjer mu je namenil še večje žaljivke.
”
Bojuje se najmlajši med junaki
za vero staršov, lepo bog’njo Živo[3].
za Črte, za bogóve nad oblaki.
Šest mescev moči tla krvava reka,
Slovenec že morí Slovenca, brata -
kakó strašnà slepota je človeka!
Ko niso meč, sekira in lopata
jih mogle, lakota nepremagljíva
pretí odpreti grada trdna vrata.
Dalj Črtomir jim reve ne zakriva,
besede te tovar’šem reče zbranim:
»Ne meč, pregnala bo nas sreča kriva.
”
Narvéč svetá otrokom sliši Slave,
tje bomo našli pot, kjer nje sinovi
si prosti vól’jo vero in postáve.
Seveda pa pisca članka zanima le njegovo osebno življenje, čisti ad hominem.
Smešen se mi zdi očitek, da z osebnim življenjem diskreditiram pesniško vrednost Prešerna. Mislim, da je samoumevno, da njegov način življenja nima povezave z njegovo pesniško vrednostjo. Moja ocena njegovega pesništva je lahko le subjektivna in, kolikor se vidi iz zgornjega zapisa, priznavam, da če strokovnjaki pravijo, da je odličen pesnik, potem to že mora držati, kljub temu, da mojega okusa ne zadovolji. V osnovni šoli mi je logično, da se o “takem Prešernu” ne uči, mi pa ni logično, da se o tem ne uči npr. v srednjih šolah, ko so dijaki vendarle že bolj odrasli in že lahko poslušajo te stvari. Čeprav, v OŠ smo tudi že brali literaturo, kjer je glavni junak katero žensko tam “pofukal”, kakor je pisalo…No, pa vseeno. Sam sem imel to srečo, da smo imeli odličnega profesorja za slovenščino v srednji šoli, ki nam je povedal tudi marsikaj slabega, kar s tiče Prešerna (večina je tudi zapisana na življenjepisu na spletni strani http://www.preseren.net, od koder sem jemal življenjepis). Moj zapis je zgolj paralaktični premik od mitične podobe Prešerna k njegovi temni strani. Mogoče pa Prešeren v tem zapisu bolj kritizira slovenski narod - za to pa bo potrebno brati med vrsticami.
Ne vem zakaj bi me motilo, da ni šel za duhovnika. Če bi me to motilo, bi najbrž sklepal, da bi šel jaz za duhovnika, pa kot je najbrž jasno, duhovnik ne bom. Trenutno niti nisem prepričan, če je moja želja, da bi bil teolog.