Glede zgodovine: moja učiteljica zgodovine je krasno podala definicijo bistva. In sicer: “Kje, kaj, zakaj, kako in kakšne posledice so bile. Učimo se na napakah preteklosti.” Mislim, da ni potrebe kaj dodati.

Verouk in OŠ ne gresta skupaj. Pika. Zakaj? Zato, ker je današni ustroj prebivalstva več verski in seveda tudi ateistični. Treba se je iti fair play. Seveda, ne zanikam, da je dobro poznati osnove vseh večjih verovanj. Širitev obzorja, recimo. A vendar to ni dovolj dober razlog, da se to uvede v OŠ. Verouk naj bo samo in zgolj del Cerkvene inštance. Torej v navezi krščanska družina-otrok-Cerkev. Zavračam pa pošiljanje otrok k verouku samo zato, da bo babica/teta/… dala mir.

Res je, da je vsako znanje in širjenje obzorij dragoceno, vendar je verouk specifična zadeva, gre za instrument mentalnega podrejanja z namenom, da se obdržijo in vzgojijo kristjani.

Po moje gre za škodljivo zadevo.

Če pa lahko na kratko obdelam še Sebastjanovo doslednost glede zgodovine in verouka bi rekel takole: Zgodovina naj bi v svoji idealni verziji navajala vsa dejstva takšna kot so se zgodila, brez subjektivnih olepšav in moralnih naukov. Pri zgodovini so pomembni vzroki in posledice. Zgodovina odslikava mehanizem delovanja družbe skozi čas. Kdor pozna zgodovino dovolj dobro, mu sprejemanje pravilnih odločitev v sedanjosti ne bo problem. Zato je pomen poučevanja zgodovine izjemen.
Po drugi strani pa verouk zgodovinske zgodbe prireja in jih po svoji volji interpretira. Dodaja jim moralne nauke in vse sestavi tako, da koristi širitvi lastnega imperija. Kljčno sporočilo verouka je naslednje: dokler si živ poslušaj oblast in delaj zanjo, mi pa ti (s figo v žepu) obljubimo, da boš po smrti priletel direkt v nebesa. Amen.

Sicer pa, daj kaj pokomentiraj v povezavi s temo