Blog Sebastjana Erlaha

Še en spot, zame osebno najboljšega metal benda - Cradle of filth. IMHO je vse, kar pride izpod njihovih inštrumentov naravnost mojstrovina!

Slovenstvo - “Poglej skozi okno in videl boš SLOVENSTVO,” mi pravijo. Ozrem se skozi okno in vidim betonsko škarfo in živo mejo. Pojem “slovenstvo” se mi zdi nekaj abstraktnega. Bolj kot fizično bivajoče, se mi zdi ontološko bivajoče. Slovenstva ne moreš videti, ga pa lahko živiš - če ga hočeš in imaš to voljo. Osebno menim, da je slovenski človek še svetlobna leta od tega, da bi lahko živel “slovenstvo”. Žalostno bo, ko bo pripravljen za živeti “slovenstvo”, med tem ko bo ves “civilizirani” svet že živel “svetovljanstvo”. Še enkrat mi pravijo:”Poglej skozi okno in videl boš SLOVENSTVO!” - Oprostite, balkanci, jaz vidim le neandertalce!

Osebno izkustvo - V krščanstvu je na začetku vere srečanje in ne neka etična odločitev. Torej gre za osebno izkustvo. Vera izhaja iz osebnega izkustva. Vera kot odgovor na izkustvo. Ne naslanjanje na neke prazne besede, kajti črka ubija, duh pa oživlja. (prim. 2 Kor 3,6

Vera je imeti za res - Heb 11,1

Stati inu obstati - Problem vere pa ni samo razpetost med vidnim in nevidnim, ampak tudi med nekdanjim in sedanjim. Vera se zdi kot nekaj nekdanjega. V tem oziru se je skušalo dogajati nekakšno podanašnjanje ali demitologizacija. V današnjem času, ko je misel tradicije nadomestila misel napredka, je to, da se danes vežemo na nekaj nekdanjega in na to nekdanje prisegamo na nekaj trajnega… Tisti scandalum krščanske vere je ravno krščanski pozitivizem; da ima opraviti z Bogom v zgodovini, z Bogom kot človekom. Moramo si zastaviti drzna vprašanja v povezavi z vero, da jo lahko umestimo tudi v današnji čas. Verovati kot stati in umevati, torej končno, kakor je rekel Trubar - Stati inu obstati.

Credo - Pojem “verovati” pomeni, da človek ne misli, kakor da so z gledanjem, poslušanjem, tipanjem izrabljene vse možnosti, ki mu pripadajo. Ne misli, da sega prostor njegovega sveta samo do tja, do koder lahko vidi in prijemlje. Da pa to človek lahko sprejme, pa je potreben tisti korak, ki mu pravimo spreobrnjenje. To je skok v neko avanturo, v neznano, kjer te na gladini globokega morja drži samo kos lesa, medtem ko te valovi prematavajo sem ter tja. Verovati kot stati in razumeti pa pomeni opreti se na logos, torej ratio. V veri ni nekaj, kar bi bilo iracionalno. To pa je zopet težko predstavljivo in razumljivo v današnji dobi, ki gleda skozi neko tržno-marketinško logiko storilnosti in storljivosti, kjer je pomembna le funkcionalnost in koristnost, kjer pa ni prostora za logos.

Verovati, verjeti - Veruješ lahko le v nekaj, kar si z gotovostjo spoznal kot obstoječe oz. verovanje je gotovost spoznanja bivajočega. Šele ko nekaj spoznaš kot bivajoče, lahko temu bivajočemu verjameš (ali pa tudi ne).

Sokrat - V krščanski veri je tudi videti neki, kakor jaz temu rečem, “sokratizem”, to je neutrudno iskanje resnice. Temelj krščanstva, tako kot Sokratove filozofije, je postavitev človeka v odnos do temelja, do smisla, kar pa je oboje resnica, ker drugače je lahko kvečjemu nesmisel. Prizadevanje za resnico pa pomeni umevanje sveta. Torej gre za soočenje s svetom, kar pomeni, da vera ni neko slepo kopičenje nerazumljivih paradoksov. Misterij torej ne sme biti izgovor za trenutek, ko razum odpove, ampak mora biti tisto, kar omogoča verovanje kot razumevanje.

Skok v avanturo - nujno pomeni tudi prisotnost vprašanja: kaj pa če…? Ali, če se spomnimo na Janeza Krstnika, ko je bil v ječi in je poslal svoje učence k Jezusu vprašati, če je on res tisti pravi. Pred tem “kaj pa če” tako rekoč ni imun nihče. In tako vprašanje je bojda celo dobro, ker varuje pred tem, da bi svojo vero (ali ateist svoj ateizem) jemali kot nekaj samoumevnega.

Pred časom sem bral pismo škofa Jegliča županu Hribarju, v povezavi s Prešernovim spomenikom v Ljubljani:

Blagorodni gospod! Dne 10. septembra 1905 odkriti prešernov spomenik ima nad pesnikom pohujšljivo, nesramno odgaljeno žensko podobo. Kot poklican varuh krščanske nravnosti z gnjusom obsojam, da se je za pesnika tako pohoten spomenik odobril, še bolj obsojam, da so nesramni kip postavili ravno pred cerkev, posvečeno prečisti devici Mariji in Materi božji v pohujšanje pobožnih vernikov obojega spola. Ta pohujšljivi kip je neprestano razžaljenje Božje. V imenu svojem, v imenu svetne in redovne duhovščine, posebno v imenu rahločutnih gospa in sramežljivih ljubljanskih gospodičen, v imenu nedolžne mladine, pa tudi v imenu vsega vernega ljudstva slovenskega, katero rado v Ljubljano prihaja, prosim vas gospod župan, odstranite pohujšanje, odstranite razžaljenje božje, izvolite za sveto sramežljivost globoko razžaljivi kip nad pesnikovo glavo odstraniti in zameniti ga z drugim spodobno oblečenim.

Anton Bonaventura Jeglič, Ljubljanski škof.

In sem se spomnil vsega lepega, kar so nas v šoli učili o Prešernu. Se spomnite nadaljevanke o Prešernu, kjer ga odlično igra Pavle Ravnohrib? No, nadaljevanka se niti slučajno ni ujemala s tistim, o čemer so nas poučevali v šoli. Čudno! Kmalu za tem mi je v roke prišla knjižica dr. Mirana Hladnika, kjer je zbral Prešernove apokrife in jih naslovil z “Fuk je Kranjcem v kratek čas”. In zopet nekakšen čuden občutek, kako nas v šoli o tem niso nič učili.

In sem šel, ko sem bral pismo škofa Jegliča, ponovno skozi Prešernov življenjepis. Pa si poglejmo (vir citatov: www.preseren.net):

In vendar je virov dovolj, da lahko ugotovimo, da naš največji pesnik nikakor ni bil takšen, kot so o njem pripovedovali zapovedani učni načrti in sfrizirani opisi literarnih zgodovinarjev. Prešeren še zdaleč ni bil vzorna osebnost, prej nasprotno.

Še na smrtni postelji v Kranju je zbranim sorodnikom potožil, “da bi zanj bilo bolje, da bi nikdar v Ribnici ne bil”. Prešernoslovci ozadja teh besed niso povsem natančno dognali, očitno pa je šlo za nekakšno izkušnjo, tako ali drugače povezano s spolnostjo. In res, Prešernov odnos do žensk je bil vselej vsaj nenavaden, če že ne na meji patološkega.

Razmerja, ki jih je imel z ženskami:
-Marija Johan Khlunova (neka premožna Nemka)
-Ana Jelovšek (1823. leta rojena, s Prešernom pade v zvezo l. 1836, torej stara komaj 13 let!!!! - pedofilija!!! Rodi mu tri nezakonske otroke)
- Jerica Podboj, hči gostilničarke Metke, kjer ga je Prešeren veliko “žingal”

No, Macha si je bivanje v Ljubljani najbrž še posebno zapomnil, saj so se Prešeren in drugi ljubljanski boemi potrudili ter ga zelo podrobno uvedli tudi v svet gostiln in huronskih zabav.

Tako je Prešeren ostajal vse bolj osamljen: Andrej Smole je bil daleč od Ljubljane, drugih iskrenih prijateljev pravzaprav ni več imel, zato pa je lahko računal na gostilniške znance, ki jih nikoli ni manjkalo.

Razlogov za pitje je imel ničkoliko: spet so mu zavrnili prošnjo za odvetnika, prijatelji so vsi po vrsti umirali, Ana ni bila prava ženska zanj, Julija je bila srečno poročena, tudi pesniška ustvarjalnost je pešala. Pesnik je vse bolj slovel po gostilniških prigodnicah in kvantaških pesmih. Tudi njegova zunanja podoba je bila mizerna: bil je debel in zanemarjen. Stanje njegovega duha odlično ponazarja opazka v pismu Stanku Vrazu: “Delam sedem ur pri dr. Crobathu, da lahko dve uri pri stari Metki pijem”! Prav v tej gostilni je bila doma Jerica Podboj, hči gostilničarke Metke.

Bil je na zelo slabem glasu; policijska karakteristika mu je očitala neurejeno življenje, pijančevanje, čutnost in nelepe navade, kar so vsekakor slaba priporočila za ugledni odvetniški stan.

No, prešernoslovec Črtomir Zorec, si je na veliko prizadeval, da bi Prešerna opral stoletnih govoric, da je bil pijanec in ženskar, a na koncu moral priznati, da je to nemogoče.

Pa še ena, kar prešernoslovci radi povedo, kar so nas narobe učili v šolah…Namreč dr. Fig je bila zbadljivka za Prešerna, ker je po Kranju hodil okrog ves “posran” od konjskih fig, ker je pozno ponoči zaradi prenapitosti “zalegel” v konjušnici, ki se je nahajala na današnji lokaciji hotela Creina v Kranju. No, tudi njegova bolezen, ki ga je “položila” je precej zgovorna - ciroza jeter.

Čudno se mi torej zdi, da škof Jeglič ni protestiral nad kipom kot celoto, saj predstavlja neko “peto slavo” pedofilu, ženskarju in pijancu. Bog si ga vedi, kaj bi šele dejal, ko bi vedel, da je bila Prešernova Zdravljica kasneje “narejena” za slovensko himno!

Vsekakor pa mu gre čestitati za njegovo svobodomiselnost. Njegove pesmi meni osebno pa niso všeč, a če pravijo strokovnjaki, da je imel smisel, ajd, pa naj bo.

No, sedaj dajem en “štiklc”, ki sem ga spisal tudi že nekaj časa nazaj, govori pa o tem, kako sva z Ano začela hodit ipd. Tole pesem ji pa še posebej posvečam, ker je imela včeraj rojstni dan - ta okroglih 20.

Sebastjan Erlah - Od Ane zadet

Vir fotke: RTVSlo

Danes…pravzaprav že včeraj, sem bil po dolgem času (od Velike Noči) pri maši v Kovorju. Imeli smo najprej sv. mašo in nato procesijo s Svetim Rešnjim Telesom.

Opažanja:

1. Ministranti ne prihajajo dovolj zgodaj v zakristijo, zato se je do časa, ko bi se maša že morala začeti, nemogoče zmeniti glede naših opravil.

2. Nekateri pijani osebki pri maši so zelo moteč dejavnik.

3. Zaradi hitenja (ker ministranti ne pridejo pravočasno), je v zakristiji “šunder”, kar za zakristijo ni primerno (tudi sicer je klepetanja in hihitanja preveč).

4. Vedno imam občutek, da smo pri pripravah kaj pozabili.

5. Maša poteka tekoče.

6. Ljudstvo, ko poje, ne posluša kako igrajo orgle in zgodi se, da gredo orgle po svoje, ljudje pa po svoje.

7. Kljub temu, da je vrstni red za procesijo narekovan vsako leto sproti, ljudje še vedno ne vedo kako in kdaj morajo iti v procesijo (pa čeprav je bil vrstni red zopet ponovljen pred minuto).

8. Iz zgornje točke ministranti niso izvzeti, pa tudi sicer, kljub temu, da ministrirajo že nekaj let, človek dobi občutek, kot da še nikoli niso bili pri nobeni procesiji.

9. Kljub temu, da je rečeno, da naj se v procesiji poje in moli, ne pa klepeta, večina ne poje, ampak klepeta (še goveda gredo, ko se jih žene s planin v večji tišini eden za drugim!).

10. Kljub vsemu je bilo, kot vedno, lepo.

V 21. številki Družine v rubriki Naš komentar, škof dr. Peter Štumpf razglablja o etični drži medijev. V poslanici za nedeljo družbenega obveščanja je papež poudaril pomen informacij pri širjenju dobrega, ki so pomoč pri razvoju demokracije in odločilno prispevajo k širjenju pismenosti ter utrjevanju dialoga med posamezniki in narodi.

Štumpf ugotavlja, da stanje medijev v Sloveniji ni brilijantno. Mediji so napram Cerkvi precej negativno razpoloženi, saj se redkokdaj sliši s strani medijev kaj dobrega o Cerkvi. Poudarja, da obstoj Cerkve ni odvisen od nobenih sredstev ali medijev in da ima zaradi tega lahko do njih distanco. Pove, da Cerkev lahko vsakršno kritiko na svoj račun mirno sprejema (če je seveda korektna), saj ji le-ta lahko pomaga pri njenem očiščevanju. Dobronamerna kritika je vedno dobrodošla, saj nas “zbudi” iz nekega “spanca” samoumevnosti.

S nekorektno kritiko pa mediji pripomorejo predvsem k dezinformaciji. Ljudje zelo nekritično sprejemajo vse, kar berejo, vidijo in slišijo preko medijev. Za večino je to, kar so brali, videli in slišali sveta resnica.

Internet se mi zdi še posebej “čuden” medij, kar se tiče take etične drže tistih, ki preko njega širijo informacije. Ker je zelo obširen, je nek nadzor nad tem, kaj je dobro in kaj slabo, nemogoč. V Slovenskem internetnem prostoru je bila z namenom preprečevanja sovražnega govora in širjenja nestrpnosti, ustanovljena spletna stran “Spletno oko”, kjer lahko prijaviš različne sporne vsebine, katere naj bi odgovorni raziskali. Ko pride do prijave, pa dejansko nihče nič ne ukrepa. Človek dobi občutek, da bi moralo “spletno oko” iti na kak center za slepe in slabovidne!

Razni forumi, spletne strani, blogi ipd. širijo različne nestrpnosti in sovraštvo do drugače mislečih, do ljudi drugih ras, vere, ipd. Zanimivo pri tem je, da se tovrstne nestrpnosti in sovraštva “prodajajo” pod znamko svobode govora, kot da bi svoboda govora pomenila, da kjer koli, kadar koli in komur koli lahko rečeš kar koli.

Še en super komad…

Čeprav tudi sam menim, da je prioriteta Cerkve vse kaj drugega, kot pa versko izobraževanje znotraj šolskega sistema, pa ne morem mimo nekaterih nedoslednosti, ki jih pišejo uporabniki bloga “Razmišljanje Prakristjanov”. Vkolikor trdijo, da:

Verouk izhaja iz biblije, ta pa v mnogih delih vsebuje izjemno negativne vsebine. Biblija vsekakor vsebuje nekatera zelo pozitivna in etična načela, npr. Deset zapovedi, vendar pa je v njej veliko hude nemorale. Vsebuje namreč sovraštvo do drugače mislečih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. Gre za vsebine, ki hujskajo k hudodelstvu, rasnemu in drugemu sovraštvu in k vojni. Vse te vsebine lahko škodujejo zdravemu moralnemu razvoju ljudi do 18. leta, vzbujajo surove instinkte, brezčutno, do usode in trpljenja drugih otopelo mišljenje ali ga intenzivirajo. Mladina je lahko zaradi sprejemanja negativnih biblijskih sporočil, zapeljana k nasilju ali zločinom, ker se ji zdi takšno ravnanje sprejemljivo, čudovito in vredno posnemanja. Negativni deli lahko spodbujajo tudi rasno in drugo sovraštvo, saj z vplivanjem na strasti zbujajo sovražen odnos do oseb, ki pripadajo drugim rasam, delom prebivalstva ali narodom in so tako primerni, da pripravijo ugodna tla za sovraštvo, kampanje ali celo konkretne izgrede proti drugačnim, torej tistim, ki niso na „liniji“ cerkve. Seveda te vsebine poveličujejo tudi vojne, saj gre tudi za prikaze množičnih umorov, ki so privlačni za mnoge, predvsem mladino, ki mnogokrat meni, da je to nesporno in po volji boga. Gre za socialno etične dezorientacije, gre za situacije, kjer je človek postavljen v položaj objekta, saj je na nivoju, ki nima povezave s človekom in njegovim dostojanstvom. Tukaj gre za razna pohabljenja, grozote, scene mučenja in drugo. Pri vsem tem gre za kriminalna, okrutna, življenjsko nevarna ravnanja, ki so v nasprotju s človekovim dostojanstvom. V celotni svetovni zgodovini ni dela, ki bi bolj zaničevalo živa bitja.

Ali lahko takšen nauk, ki bo prežemal verouk, spodbuja skladen čustven, moralen in duhovni razvoj posameznika, vzgaja za kulturne in civilizacijske vrednote ali za spoštovanje, za sprejemanje drugačnosti in medsebojno strpnost, za spoštovanje človekovih pravic? To so namreč cilji izobraževanja po Zakonu o osnovni šoli. Po našem mnenju ne!

Potem, če se gremo neko doslednost, moramo iz izobraževalnega kurikuluma iztrgati tudi pouk zgodovine in pa pouk književnosti (pa najbrž še marsikaj), ker pri (vsaj) teh dveh predmetih, otrok pridobiva poleg pozitivnih stvari tudi zelo zelo negativne.