5 poti mojega razmišljanja o problematiki OF,Rožmana,KP,itd. (ali odgovor Cr-ju na komentar)

Kolega Cr me je s svojim komentarjem pod zapis “Škof Vovk o medvojnih razmerah” “sprovociral”, da sem spisal kratek povzetek mojega gledanja na medvojne dogodke in pa zraven dodal moje pozicije, s katerih gledam na to problematiko. Zdi se mi primerno, da o tem odprem nov zapis.

Osebno mi gre že kar malo na živce vse tole obremenjevanje okoli kolaboracije in partizanstva. Žalostno je, da nas politika tako razdeljuje, namesto, da bi nas povezovala, kakor je njen prvotni namen.

Mislim, da so moja pisanja v povezavi s problematiko narobe razumljena. Bom šel po točkah in upam, da mi uspe pokazati moje pozicije. Pri tem se ne štejem za zagovornika kolaboracije (vkolikor je res bila, a o tem kasneje)!

1. Pismo škofa Vovka se mi zdi korektno. Lepo izpostavi nevarnost s strani okupatorja in pove, da je okupacija povzročila globoke rane v slovenskem narodu. Izpostavi, da so bili znotraj naroda duhovniki in ljudstvo, ki so za narod naredili več škode kakor koristi. S tem se z lahkoto strinjam in me ne preseneča, saj se skozi zgodovino že od Juda Iškarijota pojavljajo razni čudaški duhovniki, ki niso v ponos (nekateri so bili celo papeži!). In tudi danes je, kot veš, temu tako. Pismo pa nikjer konkretno ne omenja kakšne odgovornosti ljubljanske škofije ali škofa Rožmana za ta posamezna dejanja določenih duhovnikov. Če mene vprašaš, ne vem kaj bi škof sploh lahko naredil, da bi preprečil njih udejstvovanje. Poslal kakšno pismo? Zaenkrat ni dokumentirano, da bi Rožman to storil. Možno je, da je, pa je nekje pospravljeno in čaka, da ga odkrijemo. Lahko ga je, pa ne obstaja več. Lahko ga pa tudi res ni. Ne vemo. Ob raznih srečanjih se pogovoril z duhovniki in ljudstvom? Tudi to je lahko storil, pa ga dotični niso preveč ubogali. Ne vemo. Ampak ok, priznam, da so to špekulacije. Za moje pojme realna možnost.

2. Če se postavim v situacijo, kaj bi jaz naredil, če bi bil v položaju škofa Rožmana takrat, priznam, da bi se želel redno srečevati z vsemi vpletenimi stranmi. Tako bi bil najbolj na tekočem o dogajanju, poleg tega pa bi fural diplomacijo. Pri tem bi se strogo držal načela „Bodite torej preudarni kakor kače in nepokvarjeni kakor golobje.“ (Mt 10,16). Ob tem bi seveda, vkolikor bi hotel vzbuditi v teh odnosih čim več zaupanja in dobrih rezultatov, v skladu z zgoraj omenjenim načelom, tudi kakemu generalu ali komu drugemu, malce lezel v rit. Poleg tega darovanj Svetih maš ne bi odklanjal nikomur, ker Sveta maša ni političen dogodek, ampak je služenje Bogu. S tem se mi namreč ne zdi nič narobe. Če bi bilo tako prizadevanje označeno za kolaboriranje z okupatorjem – hja…zame to ni kolaboracija v smislu, kot se jo izpostavlja.

3. Dokazovanje koloaboracije s slikami se mi zdi malce za lase privlečeno. Na slikah ne vidimo drugega, razen da so akterji zbrani skupaj, se rokujejo, sklepamo, da se pogovarjajo, ipd. Ne moremo pa iz slik videti namena teh srečanj. Slike niso zadosten vir oz. Pokazatelj, da je kolaboracija obstajala. Prav tako mi sodišče, ki je Rožmana obsodilo za izdajo naroda in za sodelovanje z okupatorjem, ne deluje relevantno. Sodilo mu je vojaško sodišče, kar je sporno. Proces je bil montiran. Sodišče je bilo tesno povezano s takratnim totalitarnim sistemom. Na podlagi tega ga po mojem mnenju ne moremo primerjati s takratnimi evropskimi sodišči, kjer so imeli enake procese proti izdajalcem, saj so bila tista sodišča demokratična. Mi smo demokratično sodišče dobili ob osamosvojitvi. Torej takratni proces je bil politično motiviran v nasprotju z ostalimi evropskimi, demokratičnimi sodišči.

4. Moja pozicija gledanja na problematiko izhaja iz študija Marxa, Nietzscheja in ostalih komunističnih in protikomunističnih spisov. Zame sporno in zločinsko v procesu boja proti okupatorju je, da je, kakor pove v knjigi Rojstvo države, France Bučar, da je KP prevzela in zmonopolizirala OF. Zunaj sebe ni dovolila nikakršnega boja proti okupatorju. Kdor bi se zunaj OF, katero je KP imela v popolni oblasti, boril proti okupatorju, mu je grozila obsodba s strani OF, da je kolaborant in izdajalec naroda. Tako je KP izkoristila OF za svoje namene revolucije, kar je zame resnično izdajstvo o katerem po mojem mnenju ne more biti debate, ker je to dejstvo. Torej moja pozicija izhaja iz filozofske predpostavke, v katero so me prepričali Marx in predvsem Nietzsche, da je komunizem kot ideja pokvarjena in skregana s temeljnimi principi človekove narave in kot taka ubijalka življenja (po Nietzscheju). Francis Fukuyama pa v svoji knjigi Konec človeštva pokaže, da sta nacizem in komunizem eno in isto, le da prvi hoče uveljaviti svoje rasistične ideje popolne družbe preko genetike (arijska rasa), drugi sistem pa preko razrednega boja (diktatura proletariata). Druga pozicija na kateri stojim pa je svoboda posameznika in pravica do svobodne izbire. Kakor je videti, KP tega ni nudila.

5. Če hočem biti dosleden in če mi dejanja Cerkve, kadar je vidno pozabila na božji vidik svojega obstoja, niso v ponos in se mi zdijo vredna vsakega obsojanja, pa moram zaradi iste stvari zavračati tudi marksizem. Tudi ta pozicija izhaja iz Nietzscheja, ko pravi, da je pokvarjenost komunizma in socializma enaka krščanski pokvarjenosti. Kadar je Cerkev pozabila na Boga, so se v njej dogajale hude anomalije, kar je iz zgodovine znano. Komunizem pa ni nič drugega kot ateizirano krščanstvo. In v tem prepoznavam, iz zgodovinskih dejstev, enako hude anomalije, kot v Cerkvi, ko je pozabila na Boga.

Upam, da sem pokazal, da mi ne gre za zagovarjanje kolaboracije, ampak prej v, za moje pojme, utemeljen dvom, da je kolaboracija sploh bila in pa upam, da mi je uspelo pokazati, da moje pozicije še zdaleč niso politično motivirane, ampak izhajajo iz gole filozofije – in v tem je moja „nervoza“.

Za konec tega zapisa pa naj navedem še svoj citat s Forumov RKC.si, kjer sem v eni izmed tem, kjer je govora ravno o medvojnih in povojnih razmerah, napisal:

Zakaj mi gredo tovrstne debate že pošteno na jetra? In se mi zgodi še to za povrhu: na veliki petek, med nočno intervencijo prižgem Radio Ognjišče in namesto nečesa duhovnega zaslišim:”Patrulja domobrancev…bla bla bla bla…partizani…bla bla bla bla…” – neke odlomke iz nekega dnevnika.
Mene je preprosto nehalo zanimati kdo je bil kdo in kaj je med vojno počel.

Politika