Blog Sebastjana Erlaha

Pred časom sem na blogu interpretiral besedilo skupine Autumn, kar si lahko preberete tukaj

Sedaj pa še dajem v posluh ta čudoviti komad.

Mrtev sem, a vseeno živ.
Utesnjen pod mrzlo zemljo.
Sam sem svoj grob.
Sam sem svoja smrt.
Sam sebi pijem kri.
Drugim pijem kri.
Ta kri je moje življenje.

Skoz’ grobove poigrava in podi se veter,
tuli skoz’ noči, prinaša sneg in mraz,
plameni sveč plešejo in od utrujenosti ugašajo,
temačen je ta ples - ples grobov.

Zbirajo se strast, erotika in pohota -
primarni elementi narave, ki žeja jih sla po krvi,
iz grobov vstajajo nekoč zaspali,
da plesali bi ples - ples grobov.

Srh noči se sprehodi skoz’ moje kosti,
me strese, ko vidim, da se mi bliža ona
v vsej svoji veličini, v pogrebno-poročni obleki.

Hipnotiziran padem v njen smrtonostni objem,
ostra bolečina na vratu me omami, da ne čutim več - lebdim,
lebdiva v zraku in pleševa brezkrvno, pleševa ples - ples grobov.

Iz Forumov RKC.si - poglejte si odebeljen stavek!!!:

Romero začasno izključen/a Pridružen/-a: 5.3.2007 Prispevkov: 966

Objavljeno: Torek, 22.04.2008 11:41 Naslov sporočila: tertulči je napisal/a: Citiram: Lugo že nekaj časa ni več zaželen v RKC To pa ni res. Vsak je v RKC zaželen. Kako je lahko zaželen nekdo, ki ga suspendirajo? Ruth je napisal/a: Tako je - vsak je zaželjen - tudi Romero ! Če s tem misliš mene, ti lahko povem, da še nisem tako resno mentalno zbolel, da bi sprejel krščansko vero. Če pa misliš pravega Romera - no, tega so najprej ubili, da so ga sprejeli nazaj medse. Ker mrtvi ne morejo vplivati na politični vpliv in tuzemsko veleposest RKC niti ne delajo hrupa, kadar unebesijo kakšnega Indijančka in mu vzamejo zemljo da bi povečali obseg božje posesti.

Film govori o splavu.

Papež Benedikt XVI. začenja obisk v ZDA. V srečanju z Georgem Bushem naj bi nadaljevala lanski pogovor o veri in razumu. Papež na splošno daje velik pomen na vlogo razuma znotraj vere. O tem je predaval na univerzi v Regensburgu. ZDA, ki je tudi leglo različnih fundamentalističnih sekt, še posebej v znamenitem “bible beltu”, je očitno še ena priložnost, da se papež loti vprašanja razuma in vere.

Je pa tudi sicer Katoliška Cerkev v ZDA na družbeno-socialnem področju zelo aktivna, kar se kaže v katoliških bolnišnicah, šolah, univerzah, humanitarnih organizacijah, ipd. Katoliška vera v ZDA je zelo živa.

Več o tem tukaj

No, nad blues glasbo sem precej navdušen (še posebej nad akustičnimi verzijami). Tale komad je tudi zelo super. Izvaja ga Booker White.

Kolega Cr me je s svojim komentarjem pod zapis “Škof Vovk o medvojnih razmerah” “sprovociral”, da sem spisal kratek povzetek mojega gledanja na medvojne dogodke in pa zraven dodal moje pozicije, s katerih gledam na to problematiko. Zdi se mi primerno, da o tem odprem nov zapis.

Osebno mi gre že kar malo na živce vse tole obremenjevanje okoli kolaboracije in partizanstva. Žalostno je, da nas politika tako razdeljuje, namesto, da bi nas povezovala, kakor je njen prvotni namen.

Mislim, da so moja pisanja v povezavi s problematiko narobe razumljena. Bom šel po točkah in upam, da mi uspe pokazati moje pozicije. Pri tem se ne štejem za zagovornika kolaboracije (vkolikor je res bila, a o tem kasneje)!

1. Pismo škofa Vovka se mi zdi korektno. Lepo izpostavi nevarnost s strani okupatorja in pove, da je okupacija povzročila globoke rane v slovenskem narodu. Izpostavi, da so bili znotraj naroda duhovniki in ljudstvo, ki so za narod naredili več škode kakor koristi. S tem se z lahkoto strinjam in me ne preseneča, saj se skozi zgodovino že od Juda Iškarijota pojavljajo razni čudaški duhovniki, ki niso v ponos (nekateri so bili celo papeži!). In tudi danes je, kot veš, temu tako. Pismo pa nikjer konkretno ne omenja kakšne odgovornosti ljubljanske škofije ali škofa Rožmana za ta posamezna dejanja določenih duhovnikov. Če mene vprašaš, ne vem kaj bi škof sploh lahko naredil, da bi preprečil njih udejstvovanje. Poslal kakšno pismo? Zaenkrat ni dokumentirano, da bi Rožman to storil. Možno je, da je, pa je nekje pospravljeno in čaka, da ga odkrijemo. Lahko ga je, pa ne obstaja več. Lahko ga pa tudi res ni. Ne vemo. Ob raznih srečanjih se pogovoril z duhovniki in ljudstvom? Tudi to je lahko storil, pa ga dotični niso preveč ubogali. Ne vemo. Ampak ok, priznam, da so to špekulacije. Za moje pojme realna možnost.

2. Če se postavim v situacijo, kaj bi jaz naredil, če bi bil v položaju škofa Rožmana takrat, priznam, da bi se želel redno srečevati z vsemi vpletenimi stranmi. Tako bi bil najbolj na tekočem o dogajanju, poleg tega pa bi fural diplomacijo. Pri tem bi se strogo držal načela „Bodite torej preudarni kakor kače in nepokvarjeni kakor golobje.“ (Mt 10,16). Ob tem bi seveda, vkolikor bi hotel vzbuditi v teh odnosih čim več zaupanja in dobrih rezultatov, v skladu z zgoraj omenjenim načelom, tudi kakemu generalu ali komu drugemu, malce lezel v rit. Poleg tega darovanj Svetih maš ne bi odklanjal nikomur, ker Sveta maša ni političen dogodek, ampak je služenje Bogu. S tem se mi namreč ne zdi nič narobe. Če bi bilo tako prizadevanje označeno za kolaboriranje z okupatorjem – hja…zame to ni kolaboracija v smislu, kot se jo izpostavlja.

3. Dokazovanje koloaboracije s slikami se mi zdi malce za lase privlečeno. Na slikah ne vidimo drugega, razen da so akterji zbrani skupaj, se rokujejo, sklepamo, da se pogovarjajo, ipd. Ne moremo pa iz slik videti namena teh srečanj. Slike niso zadosten vir oz. Pokazatelj, da je kolaboracija obstajala. Prav tako mi sodišče, ki je Rožmana obsodilo za izdajo naroda in za sodelovanje z okupatorjem, ne deluje relevantno. Sodilo mu je vojaško sodišče, kar je sporno. Proces je bil montiran. Sodišče je bilo tesno povezano s takratnim totalitarnim sistemom. Na podlagi tega ga po mojem mnenju ne moremo primerjati s takratnimi evropskimi sodišči, kjer so imeli enake procese proti izdajalcem, saj so bila tista sodišča demokratična. Mi smo demokratično sodišče dobili ob osamosvojitvi. Torej takratni proces je bil politično motiviran v nasprotju z ostalimi evropskimi, demokratičnimi sodišči.

4. Moja pozicija gledanja na problematiko izhaja iz študija Marxa, Nietzscheja in ostalih komunističnih in protikomunističnih spisov. Zame sporno in zločinsko v procesu boja proti okupatorju je, da je, kakor pove v knjigi Rojstvo države, France Bučar, da je KP prevzela in zmonopolizirala OF. Zunaj sebe ni dovolila nikakršnega boja proti okupatorju. Kdor bi se zunaj OF, katero je KP imela v popolni oblasti, boril proti okupatorju, mu je grozila obsodba s strani OF, da je kolaborant in izdajalec naroda. Tako je KP izkoristila OF za svoje namene revolucije, kar je zame resnično izdajstvo o katerem po mojem mnenju ne more biti debate, ker je to dejstvo. Torej moja pozicija izhaja iz filozofske predpostavke, v katero so me prepričali Marx in predvsem Nietzsche, da je komunizem kot ideja pokvarjena in skregana s temeljnimi principi človekove narave in kot taka ubijalka življenja (po Nietzscheju). Francis Fukuyama pa v svoji knjigi Konec človeštva pokaže, da sta nacizem in komunizem eno in isto, le da prvi hoče uveljaviti svoje rasistične ideje popolne družbe preko genetike (arijska rasa), drugi sistem pa preko razrednega boja (diktatura proletariata). Druga pozicija na kateri stojim pa je svoboda posameznika in pravica do svobodne izbire. Kakor je videti, KP tega ni nudila.

5. Če hočem biti dosleden in če mi dejanja Cerkve, kadar je vidno pozabila na božji vidik svojega obstoja, niso v ponos in se mi zdijo vredna vsakega obsojanja, pa moram zaradi iste stvari zavračati tudi marksizem. Tudi ta pozicija izhaja iz Nietzscheja, ko pravi, da je pokvarjenost komunizma in socializma enaka krščanski pokvarjenosti. Kadar je Cerkev pozabila na Boga, so se v njej dogajale hude anomalije, kar je iz zgodovine znano. Komunizem pa ni nič drugega kot ateizirano krščanstvo. In v tem prepoznavam, iz zgodovinskih dejstev, enako hude anomalije, kot v Cerkvi, ko je pozabila na Boga.

Upam, da sem pokazal, da mi ne gre za zagovarjanje kolaboracije, ampak prej v, za moje pojme, utemeljen dvom, da je kolaboracija sploh bila in pa upam, da mi je uspelo pokazati, da moje pozicije še zdaleč niso politično motivirane, ampak izhajajo iz gole filozofije – in v tem je moja „nervoza“.

Za konec tega zapisa pa naj navedem še svoj citat s Forumov RKC.si, kjer sem v eni izmed tem, kjer je govora ravno o medvojnih in povojnih razmerah, napisal:

Zakaj mi gredo tovrstne debate že pošteno na jetra? In se mi zgodi še to za povrhu: na veliki petek, med nočno intervencijo prižgem Radio Ognjišče in namesto nečesa duhovnega zaslišim:”Patrulja domobrancev…bla bla bla bla…partizani…bla bla bla bla…” - neke odlomke iz nekega dnevnika.
Mene je preprosto nehalo zanimati kdo je bil kdo in kaj je med vojno počel.

Na 4. forumu za dialog med vero in kulturo je bilo možno brati pismo pooblaščenega generalnega vikarja Antona Vovka, poznejšega ljubljanskega nadškofa, kjer je v pismu duhovnikom za novo leto 1946 zapisal:

»Strašne so rane, ki jih je zadajal sovražnik med štiriletno okupacijo našemu narodu in naši domovini. Njegov najhujši zločin pa je ta, da se mu je posrečilo razdvojiti naš narod in nahujskati brata zoper brata. Nedvomno je, da je tudi ta del naroda, izvzemši redke posameznike, mrzil fašističnega zavojevalca in se mu nameraval ob ugodnem trenutku upreti s silo, a dejansko se je le dal zapeljati v boj proti onemu delu, ki je takoj v začetku prešel v oboroženo akcijo. Z izrabljanjem verskega prepričanja, ki je bilo v naši preteklosti preveč povezano s politično-strankarsko opredelitvijo, je pritegnil okupator en del naroda s precejšnjim številom duhovnikov tako, da ga je vodil v boj proti drugemu delu, ki si je takoj v začetku okupacije zastavil nalogo boriti se do kraja proti okupatorju, osvoboditi našo domovino in prispevati znaten delež k velikanskemu naporu zaveznikov, da se stre fašistično nasilje med narodi Evrope in vsega sveta. Kakor je pokazalo ravnanje katoličanov in njihov z nekatoličani združen odpor proti fašističnemu zavojevalcu v drugih deželah, je bila v tem primeru neosnovana razlaga papeževih besed, na katere so se pri nas sklicevali zagovorniki tega početja. Nepopisno gorje in strašno sovraštvo je rodilo tudi ovajanje svojih nasprotnikov okupatorju, ki je s posmehom in zlobnim veseljem pošiljal naše rojake v ječe in taborišča in na morišča. Ostro obsodbo zasluži – da nekrščansko postopanje, da so nazadnje tudi naši rojaki v imenu obrambe vere morili brez sodnega postopka in brez zadnje verske tolažbe kar vprek tiste, ki so jim bili ovadeni kot pripadniki osvobodilnega gibanja. Kristjani ne smejo tako ravnati niti v času najhujšega preganjanja vere. Žal so tudi nekateri duhovniki v neki napačni, slepi gorečnosti izgubili pravi krščanski čut in so – ne le da niso nastopili proti takemu postopanju in svarili pred njim – celo opravičevali, če ne še bodrili k takemu delu in se ga udeleževali. Ni jih vodilo potrpežljivo in vztrajno zaupanje v Božjo previdnost, ampak bolj predrzna misel, kakor da je predvsem od njihovega lastnega posvetnega in s strankarskim mišljenjem prepojenega prizadevanja odvisna ohranitev in rast Božjega kraljestva med našim ljudstvom. Ljubezen, prva krščanska krepost, ki ne pozna mej (proximorum caritas limitum ignara – Pij XII.) se je sprevrgla v sovraštvo in posnemanje metod nevernikov.

Nismo sodniki nad subjektivno vestjo posameznika in voditeljev tega početja – Bog je sodnik; lahko pa danes vsakdo vidi, kako je bilo vse to početje usodno zgrešeno in kako kruto se je ta nenaravna, protinarodna, neiskrena in nemoralna zveza maščevala in koliko nepreglednega gorja je prizadejala tudi premnogim nedolžnim udom našega naroda.

Ko se tega sedaj ob koncu leta z bridkostjo spominjamo in obžalujemo, ne bomo nehali prositi Kneza miru, naj z močjo svoje milosti razsvetljuje in usmerja naše misli in naša srca, da bodo pripravljena s ponižnim priznanjem svojih napak in z vsem naporom svojih misli, nesebično in požrtvovalno služiti svojemu narodu in svoji domovini. Ne bomo nehali prositi, naj On, ki ima človeška srca v svoji oblasti in pomirja njegove viharje, kakor je pomiril vihar na morju, umiri in ublaži strastno hlepenje po maščevanju ter navdahne misli velikodušnosti, kar je posebna odlika zmagovalca in znak v trpljenju preizkušenega in očiščenega plemenitega človeka«

Nekateri razumejo to pismo kot korak k spravi slovenskega naroda, saj naj bi Vovk jasno obsodil domnevno kolaboracijo s strani takratnega ljubljanskega nadškofa dr. Gregorija Rožmana. Ampak tega v pismu, kakor vidimo, nikjer ni možno razbrati.

Zame osebno bi bila edina beseda sprave, da današnja Zveza Borcev prizna, da je bilo prvotno partizanstvo in OF organizirano z namenom boja proti okupatorju, katerega pa je prevzela Komunistična Partija, preuredila OF iz boja proti okupatorju za svojo zločinsko namero, širjenja komunistično-socialistične revolucije in s tem izrabila boj proti okupatorju za uresničitev svojih zločinov. Zveza Borcev mora priznati, da sta bili OF in partizanstvo po dejanju prevzema s strani KP, teroristično-gverilska drhal, ki je za svoje zločinske ideje izdala slovenski narod v najbolj podli obliki.

In sedaj naj bi se opravičevali tisti, ki so bili pod napadom komunističnega terorja? To svet ni videl!

Po drugi strani pa ne razumem v čem naj bi točno bila izdaja, četudi bi se kdo boril na strani “okupatorja” (besedo okupator namensko dajem v oklepaje, ker zame osebno je bil resnični okupator slovenske zemlje KP pod okriljem OF in partizanstva)?

Če sem zaradi tega klerofašistična svinja in če se me zaradi tega prišteva k domnevnim veleizdajalcem, pa naj se me. Jaz bom to eno in isto ponavljal v nedogled.

Zdi se mi sramota za Slovenijo, da tega, kar sem zgoraj opisal še ni obsodila. Sramota se mi zdi, da so slike engega najhujših vojnih zločincev vseh časov, maršala Tita še vedno dovoljene, da visijo na raznih stenah, sramota je, da sta srp in kladivo še vedno dovoljena znamenja, pa čeprav simbolizirata filozofijo zločina. Med tem pa je nekdo, ki ima svastiko, Hitlerja ali kak drug nacističen simbol, celo kazensko preganjan. Za isto ideologijo, ki je imela le drugačno metodo!

Ne vem, a se norca delamo? Že Slomšek je, eno leto po izzidu Komunističnega manifesta, svaril pred brezbožnim komunizmom, kasneje pa ga je imel za sovražnika tudi Nietzsche, ki ga je označil za bolezen, sanjaštvo, uničevalca življenja, pokvarjenost.

Menim, da je treba biti filozofski boj proti kakršnem koli zametku marksističnega strupa. In to za vsako ceno!

Res so mi za crknit smešni. Eno bolj smešnih epizod pridajam zapisu