Monthly Archives: April 2008

Pred časom sem na blogu interpretiral besedilo skupine Autumn, kar si lahko preberete tukaj

Sedaj pa še dajem v posluh ta čudoviti komad.

Iz Forumov RKC.si – poglejte si odebeljen stavek!!!:

Romero začasno izključen/a Pridružen/-a: 5.3.2007 Prispevkov: 966

Objavljeno: Torek, 22.04.2008 11:41 Naslov sporočila: tertulči je napisal/a: Citiram: Lugo že nekaj časa ni več zaželen v RKC To pa ni res. Vsak je v RKC zaželen. Kako je lahko zaželen nekdo, ki ga suspendirajo? Ruth je napisal/a: Tako je – vsak je zaželjen – tudi Romero ! Če s tem misliš mene, ti lahko povem, da še nisem tako resno mentalno zbolel, da bi sprejel krščansko vero. Če pa misliš pravega Romera – no, tega so najprej ubili, da so ga sprejeli nazaj medse. Ker mrtvi ne morejo vplivati na politični vpliv in tuzemsko veleposest RKC niti ne delajo hrupa, kadar unebesijo kakšnega Indijančka in mu vzamejo zemljo da bi povečali obseg božje posesti.

Film govori o splavu.

Papež Benedikt XVI. začenja obisk v ZDA. V srečanju z Georgem Bushem naj bi nadaljevala lanski pogovor o veri in razumu. Papež na splošno daje velik pomen na vlogo razuma znotraj vere. O tem je predaval na univerzi v Regensburgu. ZDA, ki je tudi leglo različnih fundamentalističnih sekt, še posebej v znamenitem “bible beltu”, je očitno še ena priložnost, da se papež loti vprašanja razuma in vere.

Je pa tudi sicer Katoliška Cerkev v ZDA na družbeno-socialnem področju zelo aktivna, kar se kaže v katoliških bolnišnicah, šolah, univerzah, humanitarnih organizacijah, ipd. Katoliška vera v ZDA je zelo živa.

Več o tem tukaj

No, nad blues glasbo sem precej navdušen (še posebej nad akustičnimi verzijami). Tale komad je tudi zelo super. Izvaja ga Booker White.

Kolega Cr me je s svojim komentarjem pod zapis “Škof Vovk o medvojnih razmerah” “sprovociral”, da sem spisal kratek povzetek mojega gledanja na medvojne dogodke in pa zraven dodal moje pozicije, s katerih gledam na to problematiko. Zdi se mi primerno, da o tem odprem nov zapis.

Osebno mi gre že kar malo na živce vse tole obremenjevanje okoli kolaboracije in partizanstva. Žalostno je, da nas politika tako razdeljuje, namesto, da bi nas povezovala, kakor je njen prvotni namen.

Mislim, da so moja pisanja v povezavi s problematiko narobe razumljena. Bom šel po točkah in upam, da mi uspe pokazati moje pozicije. Pri tem se ne štejem za zagovornika kolaboracije (vkolikor je res bila, a o tem kasneje)!

1. Pismo škofa Vovka se mi zdi korektno. Lepo izpostavi nevarnost s strani okupatorja in pove, da je okupacija povzročila globoke rane v slovenskem narodu. Izpostavi, da so bili znotraj naroda duhovniki in ljudstvo, ki so za narod naredili več škode kakor koristi. S tem se z lahkoto strinjam in me ne preseneča, saj se skozi zgodovino že od Juda Iškarijota pojavljajo razni čudaški duhovniki, ki niso v ponos (nekateri so bili celo papeži!). In tudi danes je, kot veš, temu tako. Pismo pa nikjer konkretno ne omenja kakšne odgovornosti ljubljanske škofije ali škofa Rožmana za ta posamezna dejanja določenih duhovnikov. Če mene vprašaš, ne vem kaj bi škof sploh lahko naredil, da bi preprečil njih udejstvovanje. Poslal kakšno pismo? Zaenkrat ni dokumentirano, da bi Rožman to storil. Možno je, da je, pa je nekje pospravljeno in čaka, da ga odkrijemo. Lahko ga je, pa ne obstaja več. Lahko ga pa tudi res ni. Ne vemo. Ob raznih srečanjih se pogovoril z duhovniki in ljudstvom? Tudi to je lahko storil, pa ga dotični niso preveč ubogali. Ne vemo. Ampak ok, priznam, da so to špekulacije. Za moje pojme realna možnost.

2. Če se postavim v situacijo, kaj bi jaz naredil, če bi bil v položaju škofa Rožmana takrat, priznam, da bi se želel redno srečevati z vsemi vpletenimi stranmi. Tako bi bil najbolj na tekočem o dogajanju, poleg tega pa bi fural diplomacijo. Pri tem bi se strogo držal načela „Bodite torej preudarni kakor kače in nepokvarjeni kakor golobje.“ (Mt 10,16). Ob tem bi seveda, vkolikor bi hotel vzbuditi v teh odnosih čim več zaupanja in dobrih rezultatov, v skladu z zgoraj omenjenim načelom, tudi kakemu generalu ali komu drugemu, malce lezel v rit. Poleg tega darovanj Svetih maš ne bi odklanjal nikomur, ker Sveta maša ni političen dogodek, ampak je služenje Bogu. S tem se mi namreč ne zdi nič narobe. Če bi bilo tako prizadevanje označeno za kolaboriranje z okupatorjem – hja…zame to ni kolaboracija v smislu, kot se jo izpostavlja.

3. Dokazovanje koloaboracije s slikami se mi zdi malce za lase privlečeno. Na slikah ne vidimo drugega, razen da so akterji zbrani skupaj, se rokujejo, sklepamo, da se pogovarjajo, ipd. Ne moremo pa iz slik videti namena teh srečanj. Slike niso zadosten vir oz. Pokazatelj, da je kolaboracija obstajala. Prav tako mi sodišče, ki je Rožmana obsodilo za izdajo naroda in za sodelovanje z okupatorjem, ne deluje relevantno. Sodilo mu je vojaško sodišče, kar je sporno. Proces je bil montiran. Sodišče je bilo tesno povezano s takratnim totalitarnim sistemom. Na podlagi tega ga po mojem mnenju ne moremo primerjati s takratnimi evropskimi sodišči, kjer so imeli enake procese proti izdajalcem, saj so bila tista sodišča demokratična. Mi smo demokratično sodišče dobili ob osamosvojitvi. Torej takratni proces je bil politično motiviran v nasprotju z ostalimi evropskimi, demokratičnimi sodišči.

4. Moja pozicija gledanja na problematiko izhaja iz študija Marxa, Nietzscheja in ostalih komunističnih in protikomunističnih spisov. Zame sporno in zločinsko v procesu boja proti okupatorju je, da je, kakor pove v knjigi Rojstvo države, France Bučar, da je KP prevzela in zmonopolizirala OF. Zunaj sebe ni dovolila nikakršnega boja proti okupatorju. Kdor bi se zunaj OF, katero je KP imela v popolni oblasti, boril proti okupatorju, mu je grozila obsodba s strani OF, da je kolaborant in izdajalec naroda. Tako je KP izkoristila OF za svoje namene revolucije, kar je zame resnično izdajstvo o katerem po mojem mnenju ne more biti debate, ker je to dejstvo. Torej moja pozicija izhaja iz filozofske predpostavke, v katero so me prepričali Marx in predvsem Nietzsche, da je komunizem kot ideja pokvarjena in skregana s temeljnimi principi človekove narave in kot taka ubijalka življenja (po Nietzscheju). Francis Fukuyama pa v svoji knjigi Konec človeštva pokaže, da sta nacizem in komunizem eno in isto, le da prvi hoče uveljaviti svoje rasistične ideje popolne družbe preko genetike (arijska rasa), drugi sistem pa preko razrednega boja (diktatura proletariata). Druga pozicija na kateri stojim pa je svoboda posameznika in pravica do svobodne izbire. Kakor je videti, KP tega ni nudila.

5. Če hočem biti dosleden in če mi dejanja Cerkve, kadar je vidno pozabila na božji vidik svojega obstoja, niso v ponos in se mi zdijo vredna vsakega obsojanja, pa moram zaradi iste stvari zavračati tudi marksizem. Tudi ta pozicija izhaja iz Nietzscheja, ko pravi, da je pokvarjenost komunizma in socializma enaka krščanski pokvarjenosti. Kadar je Cerkev pozabila na Boga, so se v njej dogajale hude anomalije, kar je iz zgodovine znano. Komunizem pa ni nič drugega kot ateizirano krščanstvo. In v tem prepoznavam, iz zgodovinskih dejstev, enako hude anomalije, kot v Cerkvi, ko je pozabila na Boga.

Upam, da sem pokazal, da mi ne gre za zagovarjanje kolaboracije, ampak prej v, za moje pojme, utemeljen dvom, da je kolaboracija sploh bila in pa upam, da mi je uspelo pokazati, da moje pozicije še zdaleč niso politično motivirane, ampak izhajajo iz gole filozofije – in v tem je moja „nervoza“.

Za konec tega zapisa pa naj navedem še svoj citat s Forumov RKC.si, kjer sem v eni izmed tem, kjer je govora ravno o medvojnih in povojnih razmerah, napisal:

Zakaj mi gredo tovrstne debate že pošteno na jetra? In se mi zgodi še to za povrhu: na veliki petek, med nočno intervencijo prižgem Radio Ognjišče in namesto nečesa duhovnega zaslišim:”Patrulja domobrancev…bla bla bla bla…partizani…bla bla bla bla…” – neke odlomke iz nekega dnevnika.
Mene je preprosto nehalo zanimati kdo je bil kdo in kaj je med vojno počel.

Na 4. forumu za dialog med vero in kulturo je bilo možno brati pismo pooblaščenega generalnega vikarja Antona Vovka, poznejšega ljubljanskega nadškofa, kjer je v pismu duhovnikom za novo leto 1946 zapisal:

»Strašne so rane, ki jih je zadajal sovražnik med štiriletno okupacijo našemu narodu in naši domovini. Njegov najhujši zločin pa je ta, da se mu je posrečilo razdvojiti naš narod in nahujskati brata zoper brata. Nedvomno je, da je tudi ta del naroda, izvzemši redke posameznike, mrzil fašističnega zavojevalca in se mu nameraval ob ugodnem trenutku upreti s silo, a dejansko se je le dal zapeljati v boj proti onemu delu, ki je takoj v začetku prešel v oboroženo akcijo. Z izrabljanjem verskega prepričanja, ki je bilo v naši preteklosti preveč povezano s politično-strankarsko opredelitvijo, je pritegnil okupator en del naroda s precejšnjim številom duhovnikov tako, da ga je vodil v boj proti drugemu delu, ki si je takoj v začetku okupacije zastavil nalogo boriti se do kraja proti okupatorju, osvoboditi našo domovino in prispevati znaten delež k velikanskemu naporu zaveznikov, da se stre fašistično nasilje med narodi Evrope in vsega sveta. Kakor je pokazalo ravnanje katoličanov in njihov z nekatoličani združen odpor proti fašističnemu zavojevalcu v drugih deželah, je bila v tem primeru neosnovana razlaga papeževih besed, na katere so se pri nas sklicevali zagovorniki tega početja. Nepopisno gorje in strašno sovraštvo je rodilo tudi ovajanje svojih nasprotnikov okupatorju, ki je s posmehom in zlobnim veseljem pošiljal naše rojake v ječe in taborišča in na morišča. Ostro obsodbo zasluži – da nekrščansko postopanje, da so nazadnje tudi naši rojaki v imenu obrambe vere morili brez sodnega postopka in brez zadnje verske tolažbe kar vprek tiste, ki so jim bili ovadeni kot pripadniki osvobodilnega gibanja. Kristjani ne smejo tako ravnati niti v času najhujšega preganjanja vere. Žal so tudi nekateri duhovniki v neki napačni, slepi gorečnosti izgubili pravi krščanski čut in so – ne le da niso nastopili proti takemu postopanju in svarili pred njim – celo opravičevali, če ne še bodrili k takemu delu in se ga udeleževali. Ni jih vodilo potrpežljivo in vztrajno zaupanje v Božjo previdnost, ampak bolj predrzna misel, kakor da je predvsem od njihovega lastnega posvetnega in s strankarskim mišljenjem prepojenega prizadevanja odvisna ohranitev in rast Božjega kraljestva med našim ljudstvom. Ljubezen, prva krščanska krepost, ki ne pozna mej (proximorum caritas limitum ignara – Pij XII.) se je sprevrgla v sovraštvo in posnemanje metod nevernikov.

Nismo sodniki nad subjektivno vestjo posameznika in voditeljev tega početja – Bog je sodnik; lahko pa danes vsakdo vidi, kako je bilo vse to početje usodno zgrešeno in kako kruto se je ta nenaravna, protinarodna, neiskrena in nemoralna zveza maščevala in koliko nepreglednega gorja je prizadejala tudi premnogim nedolžnim udom našega naroda.

Ko se tega sedaj ob koncu leta z bridkostjo spominjamo in obžalujemo, ne bomo nehali prositi Kneza miru, naj z močjo svoje milosti razsvetljuje in usmerja naše misli in naša srca, da bodo pripravljena s ponižnim priznanjem svojih napak in z vsem naporom svojih misli, nesebično in požrtvovalno služiti svojemu narodu in svoji domovini. Ne bomo nehali prositi, naj On, ki ima človeška srca v svoji oblasti in pomirja njegove viharje, kakor je pomiril vihar na morju, umiri in ublaži strastno hlepenje po maščevanju ter navdahne misli velikodušnosti, kar je posebna odlika zmagovalca in znak v trpljenju preizkušenega in očiščenega plemenitega človeka«

Nekateri razumejo to pismo kot korak k spravi slovenskega naroda, saj naj bi Vovk jasno obsodil domnevno kolaboracijo s strani takratnega ljubljanskega nadškofa dr. Gregorija Rožmana. Ampak tega v pismu, kakor vidimo, nikjer ni možno razbrati.

Zame osebno bi bila edina beseda sprave, da današnja Zveza Borcev prizna, da je bilo prvotno partizanstvo in OF organizirano z namenom boja proti okupatorju, katerega pa je prevzela Komunistična Partija, preuredila OF iz boja proti okupatorju za svojo zločinsko namero, širjenja komunistično-socialistične revolucije in s tem izrabila boj proti okupatorju za uresničitev svojih zločinov. Zveza Borcev mora priznati, da sta bili OF in partizanstvo po dejanju prevzema s strani KP, teroristično-gverilska drhal, ki je za svoje zločinske ideje izdala slovenski narod v najbolj podli obliki.

In sedaj naj bi se opravičevali tisti, ki so bili pod napadom komunističnega terorja? To svet ni videl!

Po drugi strani pa ne razumem v čem naj bi točno bila izdaja, četudi bi se kdo boril na strani “okupatorja” (besedo okupator namensko dajem v oklepaje, ker zame osebno je bil resnični okupator slovenske zemlje KP pod okriljem OF in partizanstva)?

Če sem zaradi tega klerofašistična svinja in če se me zaradi tega prišteva k domnevnim veleizdajalcem, pa naj se me. Jaz bom to eno in isto ponavljal v nedogled.

Zdi se mi sramota za Slovenijo, da tega, kar sem zgoraj opisal še ni obsodila. Sramota se mi zdi, da so slike engega najhujših vojnih zločincev vseh časov, maršala Tita še vedno dovoljene, da visijo na raznih stenah, sramota je, da sta srp in kladivo še vedno dovoljena znamenja, pa čeprav simbolizirata filozofijo zločina. Med tem pa je nekdo, ki ima svastiko, Hitlerja ali kak drug nacističen simbol, celo kazensko preganjan. Za isto ideologijo, ki je imela le drugačno metodo!

Ne vem, a se norca delamo? Že Slomšek je, eno leto po izzidu Komunističnega manifesta, svaril pred brezbožnim komunizmom, kasneje pa ga je imel za sovražnika tudi Nietzsche, ki ga je označil za bolezen, sanjaštvo, uničevalca življenja, pokvarjenost.

Menim, da je treba biti filozofski boj proti kakršnem koli zametku marksističnega strupa. In to za vsako ceno!

Res so mi za crknit smešni. Eno bolj smešnih epizod pridajam zapisu

V ta zapis podajam eno mojih seminarskih nalog z naslovom Pokopališče. Mogoče koga zanima in mu bo branje v veselje.

UVOD

Ko se je bilo potrebno odločiti za temo seminarske naloge iz predmeta Cerkvena umetnost, sem ob pregledu tem imel nemalo težav, saj moram priznati, da me likovna umetnost v vseh njenih razsežnostih nikoli ni preveč zanimala. Kamor koli smo šli na ekskurzijo, mi je bila vedno največja muka gledati kakšne arhitekturne, slikarske in druge znamenitosti. Nekako drugače pa je, ko gre za grobove ali grobnice. Ne vem, ali je to povezano z mojim navdušenjem nad različnimi filmskimi grozljivkami, še posebno vampirskimi filmi, katerih pokopališča so integralni del…Vsekakor že od nekdaj čutim neko ljubezen do pokopališč. Kadar jih obiščem, na njih občutim mir, ki me sprosti in pomiri.

Najbrž pa je ta moja ljubezen s pokopališči povezana tudi s tem, da sem že od majhnega ministrant in sem bil v svojem času navzoč že sigurno na vsaj tisoč pogrebih, če ne že kar več. Na pogrebih moj župnik velikokrat poudari, da so naši rajni najboljša kateheza, s čimer bi se v polnosti strinjal, bi pa dodal, da je vsak grob dodatek k tej katehezi oz. pokazatelj te kateheze.

V pričujoči seminarski nalogi bom poskusil kar se da dobro za tako malo prostora pokazati pomen grobov in pokopališča. Najprej bom poskusil teološko opredeliti pokopališče, kjer se bom naslonil na pomen smrti in vstajenja v krščanstvu. V razvojnem vidiku, bom poskušal na kratko pokazati, kako je potekal razvoj pokopališč skozi zgodovino. V ikonografskem delu pa bom poskusil prikazati posamezne dele groba kot osnovne celice pokopališča. Sem spadajo: nagrobni kamen, nagrobni simboli, nagrobni napis, obrobe in urejanje grobov. S seminarsko bi predvsem rad pokazal, da so naša pokopališča velik del evropske in seveda tudi slovenske kulturne dediščine.

Temeljni pojmi, ki jih bom v seminarski nalogi uporabljal, bodo, zaradi preglednosti, razloženi sproti v tekstu.

Seminarska naloga temelji na iskanju literature, katere moram reči zelo primanjkuje tako na internetu kot tudi v naših knjižnicah, saj sem komajda našel, s pomočjo knjižničarjev, kakšno knjigo, ki bi bila kolikor toliko zadovoljiva, da bi jo uporabil kot literaturo za seminarsko nalogo. Del seminarske pa temelji tudi na terenskem delu in opazovanju pokopališč. Obiskal sem pokopališča v dekaniji Tržič iz katere tudi sam izhajam. Seveda pa sem lahko prištejem tudi dolgoletno prakso kot ministranta in cerkovnika, ki se redno srečuje s pogrebi in pokopališči.

1. Teološki vidik

Da bi lahko prišli do teološkega vidika pokopališča, se bomo morali opreti na to, kar je s pokopališčem oz. grobom tesno povezano, namreč na pojem smrt. Ker je Evropa in s tem seveda tudi naša slovenska dežela rasla na krščanskih koreninah, čeprav tega noče priznati, kakor smo priča v zadnjih dneh¹, se bomo opirali na krščanski koncept pojmovanja smrti.

a) Smrt v krščanstvu:

Za kristjane je značilno, da gledamo na vse dogajanje v luči osebe Jezusa Kristusa in v tej perspektivi tudi vsako stvar vrednotimo. Smrt je del človekovega bivanja, a vpričo nje postane uganka človeškega bivanja največja,² ali kakor je dejal kardinal dr. Franc Rode, da človek v svojem življenju nima cel kup problemov, ampak ima samo enega, in ta je smrt.³ Kakor lahko beremo v Genezi, je smrt posledica greha (prim. 1Mz 2,1-17). Čeprav je človek imel umrljivo naravo, je Bog določil, da ne bo umrl. Smrt je bila torej v nasprotju z načrti Boga Stvarnika in je prišla na svet kot posledica greha. (KKC 1008). Po Kristusu pa je smrt preoblikovana, zaradi njegove pokorščine, iz prekletstva smrti v blagoslov (prim. KKC 1009). Smrt je tako konec, kakor verujemo kristjani, konec zemeljskega življenja, zaradi Kristusa pa ima smrt za kristjane pozitiven smisel ali, kot pravi apostol Pavel: »Življenje je meni Kristus in smrt dobiček« (Flp 1,21

). Biološki vidik smrti nam daje v življenju pečat resnobnosti, saj nam spominjanje na našo umrljivost pomaga klicati v spomin, da nam je dan na voljo le omejen čas za uresničenje svojega življenja (prim. KKC 1007). Bistvena novost krščanske smrti pa je v tem, da je kristjan s krstom že zakramentalno umrl s Kristusom, da bi živel novo življenje, kar je na poseben način izraženo v bogoslužju in sicer v hvalospevu pri mašah za rajne.⁴ Tako telesna smrt spopolni to umiranje s Kristusom in dovrši to našo včlenitev v Kristusa v njegovem odrešenjskem dejanju (prim. KKC 1010). Cerkev nas tako spodbuja, da se pripravimo na uro svoje smrti, naj se obračamo k božji Materi, da bi prosila za nas ob naši smrtni uri in naj se izročamo svetemu Jožefu, zavetniku za srečno smrt (prim. KKC 1014). Le tako pripravljen na smrt, v vedenju, da »v nebesih smo doma«, bo človek zmogel ob zadnji uri iz srca zapeti »k tebi želim moj Bog« in izraziti tisto hrepenenje, ki ga izrazi že apostol Pavel: »Hrepenim, da bi odšel s sveta in bil s Kristusom« (Flp 1,23).

b) Vstajenje:

»Verujem, da moj Odrešenik živi, in poslednji dan bom vstal iz zemlje; v svojem telesu bom videl Boga, mojega Odrešenika. Jaz sam ga bom videl in ne kdo drug, moje oči ga bodo gledale; v svojem telesu bom videl Boga, mojega Odrešenika. To upanje živi v mojem srcu; v svojem telesu bom videl Boga, mojega Odrešenika.«⁵

Smrt v krščanstvu je zaradi Kristusa močno povezana z vstajenjem. Vstajenje samo pa nam bo poleg smrti pomagalo pri razumevanju teološkega vprašanja ali vidika pokopališč oziroma grobov. Kot sem že zgoraj omenil, je smrt zaradi Kristusa v krščanstvu dobila pozitivni prizvok oziroma je postala iz prekletstva blagoslov. Kristjani verujemo, da bomo, kakor po enem človeku (Adamu) umrli, po enem človeku (Kristusu) tudi vstali (prim. Rim 5,12-21

). To verovanje kristjanov najdemo zapisano v apostolski in nicejsko-carigrajski veroizpovedi. Prva to vero izraža z besedami »Verujem…v naše vstajenje in večno življenje. Amen,« druga pa »in pričakujem vstajenje mrtvih in večno življenje. Amen.« Odlično pa upanje in vero v vstajenje ponazarja Odlok Kongregacije za bogoslužje z dne 15. avgusta leta 1969, kardinala Benna Guta, ki ga beremo v Rimskem obredniku Krščanski pogreb. Odlok v prvih dveh odstavkih pove, da je navada Cerkve, da z obredi ob pogrebu, poleg tega, da rajne priporoča Bogu, tudi krepi upanje svojih otrok in spričuje vero v prihodnje vstajenje vseh krščenih v Kristusu. Zato je drugi vatikanski cerkveni zbor v konstituciji o svetem bogoslužju naročil, da je treba pogrebne obrede tako prenoviti, da bodo jasneje izražali velikonočni značaj krščanske smrti.⁶ Da pa ima spričo te vere, ki jo izražajo pogrebni obredi, tudi grob pomen, ki nas spominja na velikonočno skrivnost vstajenja Jezusa Kristusa in upanje, da bomo po njem tudi mi nekoč vstali, nam priča tudi molitev pri grobu, ki se glasi: »Gospod Jezus Kristus, ti si tri dni počival v grobu in s tem posvetil grobove vseh, ki vate verujejo. Prosimo te, naj (upepeljeno) telo pokojnega brata I. v zemlji mirno počiva. Ti sam, ki si vstal in živiš, ga obudi, da bo gledal večno luč v nebesih, kjer živiš in kraljuješ vekomaj.«⁷ Torej preko kratke analize pojmovanja smrti in vstajenja v krščanstvu, smo prišli do ugotovitve, da grob ali pokopališče nima značaja neke končnosti, ampak ima eshatološki značaj. Pokopavanje tako izraža eshatološko upanje na vstajenje in večno življenje. Telo, ki ga polagamo v grob, je položeno k počitku, kateri se bo dovršil v vstajenju ob ponovnem Gospodovem prihodu.

2. Razvojni vidik

Nismo pa šele kristjani tisti, ki tako ali drugače verujemo v življenje v kakršni koli obliki po smrti. V to, da se s telesno smrtjo bivanje človeka (ponekod tudi živali) ne konča, so verjela tudi prva primitivna ljudstva. O tem pričajo razna arheološka izkopavanja grobov, kjer so poleg kosti v grob položeni tudi razni osebni predmeti pokojnega, kot so orožje, nakit, ipd. Iz tega je očitno mogoče sklepati, da je imelo pokopavanje in s tem grob že od nekdaj nekakšen religiozni značaj oziroma, da je grob pokazatelj na človekovo religiozno zavest, pa najsi bo ta kakršna koli že.

V eni svojih pesmi, pesnik Ivan Minatti piše:

Smrt

Vselej pride sama

In ko si najbolj sam

Takrat vzdrgetaš

Kot ko se prvič zaljubiš

Ko se ti rodi prvi otrok

Ko ti je umrla mati –

Takrat te spreleti praspomin

Potem sta skupaj sama

In postajaš zrak in prst

Bilka in mesečina

Klic ptice

Večen

Končna usoda vsakega človeka, ki umre je ista. Postane prah in pepel, kakor lahko beremo v 1 Mz 3,19

»Zares, prah si in v prah se povrneš.« Za človeški prah in pepel so vedno obstajala določena zemljišča, ki jih imenujemo pokopališča. Ta so se v večini nahajala ob cerkvi in so bila ponavadi obdana z obzidjem.

Beseda pokopališče pomeni prostor, kamor pokopavamo pokojne. V latinščini coemeterium ali cimiterium (gr. koimeterion), pa je bil pojem uporabljen izključno za oznako mest, kjer so pokopavali Jude ali kristjane.⁸ Beseda, ki etimološko pomeni »mesto spanja«, se prvič pojavi pri Tertulijanu, a je bila najbrž starejša in ni njegova pogruntavščina.⁹ Največkrat pokopališču rečemo »britof«, kar je izposojena beseda iz stare nemščine »vride«, kar pomeni plot, »einfrieden« pomeni s plotom obdati, »friedhof« pa je zagrajen, ograjen prostor. ¹⁰ Danes se pokopališča širijo zunaj obzidja in tako izgubljajo prvotno obliko. Nekdanje mrtvašnice, »totenkamre«, v katerih so na skromnih »parah« ležali le brezdomci in vaški reveži, so le še shrambe za pokopališko orodje. Ob vhodih na pokopališča pa rastejo nove, moderne mrliške vežice, zaradi česar stare šege ob smrti tonejo v pozabo. ¹¹

Na Slovenskem poznamo prva večja pokopališča šele iz obdobja zatona bronaste dobe, ko so naše ozemlje preplavili nosilci kulture žarnih grobišč. Takratni prebivalci so mrliče sežigali in pepel pokopali v zemljo v lončenih posodah, ki jih imenujemo žare. V starejši železni dobi se je način pokopavanja spremenil. Umrle so pokopavali pod velikimi kopami zemlje.¹²

V rimski državi so se pokopališča razprostirala ob glavnih cestah, ki so vodile v mesta ali iz njih. Tudi Rimljani so mrliče sežigali, njihov pepel pa pokopavali v različnih žarah. Prevladujoča oblika takratnega nagrobnika se imenuje stela. To je visoka, vitka plošča. Na njej je ponavadi vklesan napis in je pojasnjeval stan, domovino pokojnika in podatke o njegovem življenju. ¹³

V poznoantičnem času pa je bil značilen preprost pokop trupla v navadno grobno jamo. Podatkov je bilo malo, večinoma čaša in vrč kot daritvena simbola. Ne glede na nov način religioznega pristopa pa se je ohranila navada, da so umrlemu dali v usta kovanec, da je lahko brodniku plačal za prevoz čez reko smrti. ¹⁴

V 4. stoletju prevzame glavno vlogo krščanstvo. Zrasle so nove cerkve, okrog njih pa pokopališča. Mrliče so pokopavali v skromnih grobovih v vrstah, in kot je značilno za srednji vek, so bili z obrazom obrnjeni proti vzhodu. Marija Terezija je leta 1751 prepovedala pokope v cerkvi ali okrog nje. Do 18. stoletja je za pokope skrbela cerkev, nato pa je vedno več pristojnosti prevzela država. ¹⁵

Težko verjetno je, da so bili prvi kristjani zadovoljni s tem, da bi jih pokopavali skupaj z Judi, namreč za Jude je bilo truplo nečisto, kristjani pa v truplu niso videli nič, kar bi bilo kontaminiranega, ampak so v njem videli polno upanje v nesmrtnost. ¹⁶ Prvi kristjani so torej bili pokopani ločeno od Judov, kar najbrž izhaja od že zelo zgodaj, v Rimu in povsod, kjer so bile večje krščanske skupnosti. Zelo znan način pokopavanja kristjanov so, če se sprehodimo po Rimu, katakombe.¹⁷ Te se nahajajo vzdolž Vie Appie, kjer naj bi, pripeljali v Rim apostola Pavla. V njih so pokopavali predvsem kristjane, ki so bili žrtve preganjanj. Njihova trupla so zavili v rjuhe in jih položili v skalo vklesan grob, ter ga zapečatili s ploščo, na kateri je bil ponavadi še kakšen napis in simbol ribe, križa ali ptice.

Danes pokopališča urejajo občine, preko komunalnih podjetij ali drugih privatnih podjetij, katera imajo koncesijo. V skladu z Zakonom o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč, so občinski sveti sprejeli Odloke o pokopališki in pogrebni dejavnosti, ter urejanju pokopališč v občinah. ¹⁸

3. Ikonografski vidik

Ko se srečujemo s katerimi koli umetniškimi deli, se nam hote ali nehote postavljajo različna vprašanja, kot so na primer: kdo je umetnik, kaj nam umetnina sporoča, ipd. Odgovore na ta vprašanja nam ponuja smer znotraj umetnostne zgodovine, ki jo imenujemo ikonografija. To je tista veja umetnostne zgodovine, ki se ukvarja z upodobljenimi temami v likovni umetnosti in njihovimi globljimi pomeni ali vsebinami. Ne ukvarja pa se samo s celotno upodobitvijo, temveč tudi z detajli na njej. ¹⁹ Beseda ikonografija je izpeljana iz grških besed eikon in graphein, torej slika in pisati, kar bi dobesedno prevedli opisovanje slik. ²⁰

Pokopališče je kompleksna celota, ki je sestavljena iz posameznih delov – grobov. Vsak grob pa je zgodba zase. K ikonografiji pokopališča spada ogromno stvari. Že vsak grob se od drugega groba povsem razlikujejo. Tako je npr. grob, ki je namenjen otroku, drugačen od groba, kjer leži npr. duhovnik ali kak drug odrasel človek. Tako k ikonografiji lahko prištejemo tudi različne barve, ki krasijo nagrobne kamne, spet ti nagrobni kamni so narejeni iz različnih materialov, vsebujejo različne napise, ki jih imenujemo epitafi. Pomembno simbolno govorico imajo tudi lege grobov in pa k ikonografiji pokopališča bi lahko tudi šteli samo rastlinsko okrasitev grobov.

Večina pokopališč je danes okrog cerkva. Lega grobov je ponavadi urejena tako, da so grobovi osredinjeni proti cerkvi, ali če te ni, proti znamenju ali kapeli na pokopališču, kar pomeni osredinjenost in prepričanje v Božjo milost, vero v srečanje in zrenje poslednje Resnice.

1. Nagrobnik:

Nagrobnemu kamnu pravimo tudi spomenik. Ta je glavna priča človekove simbolne narave.²¹ Na nagrobnikih so lahko označena imena in priimki ter drugi osebni podatki pokopanih oseb. Črke so vklesane v kamen ali pa so kovinske in pritrjene na spomenik. Potreba po zlatenju in barvanju črk pa se je pojavila kmalu po iznajdbi graviranih napisov.²² Seveda pa imajo nagrobniki poleg teh osnovnih podatkov tudi razne druge simbole ali napise.

Prvi nagrobniki so bili narejeni iz kamna. Lahko so izdelani iz trdih ali mehkih kamenin. Na naših pokopališčih je veliko nagrobnikov narejenih iz marmorja.

Litoželezni križi na nagrobnikih so se začeli pojavljati v naših krajih v 19. stoletju. Po teh križih je posegal predvsem revnejši sloj prebivalstva, litoželezne nagrobnike v obliki stebrov pa ali piramid pa so naročali premožnejši sloji. ²³

Kovani križi so izdelki umetnega kovaštva. Predstavljajo prave rokodelske bisere. V naših krajih jih je zelo malo, največ jih je v Kropi, ki je zibelka kovaštva.²⁴

Poznamo pa tudi bronaste odlitke, ki so ponavadi pritrjeni na kamnito podlago in je izredno vzdržljiv material. Zvarine pa morajo biti narejene iz nerjavečega jekla in so običajno pritrjeni na kamnito podlago.

Na pokopališčih pa lahko zasledimo tudi lesene nagrobnike. Les ni tako trpežen kot kamen, a vseeno lahko zadosti za par desetletij, če je le pravilno pripravljen. Sam ob obisku meni bližnjih pokopališč v Kovorju, Tržiču, Križah in Lešah, nisem zasledil nobenega primerka lesenega nagrobnika, razen lesenih križev, ki jih namestijo ob svež grob, dokler svojci ne naredijo kak bolj primeren spomenik, ki je ponavadi iz kake kamenine.

1. Nagrobni simboli:

Težko je razbirati simbole na pokopališčih, še posebej, ker o tem ni najti kakšne pametne literature. Vsekakor je vsak pogled na pokopališče zanimiv in pove lahko marsikaj. S tega vidika je tudi večerni sprehod po pokopališču lahko zelo sproščujoč, ganljiv in pa navdihujoč za različna življenjska razmišljanja, ki ob močni simboliki kar sama silijo človeku v glavo v obliki takšnih in drugačnih vprašanj.

Nagrobni simboli morajo biti enostavni in razumljivi, lahko pa je simbol že sama oblika nagrobnika. ²⁵ Poznamo različne simbole, ki so vzeti iz živalskega, rastlinskega ali geometrijskega sveta. Vidimo pa lahko tudi nebesna znamenja in simbole novejšega časa. In pa seveda razne podobe angelov, korpusov, ipd.

Najpogostejši simbol na nagrobnikih je križ, ki ni le pomemben simbol krščanstva, ampak tudi najslavnejši od geometrijskih simbolov. Poleg osnovnega krščanskega simbolnega pomena pa ima, kot starodavni simbol, pomen vladanja starodavnih bogov vsem štirim stranem vesolja.²⁶

Na veliko nagrobnikih zasledimo tudi simbole klasja, snopov ali vinske trte, kar predstavlja rodovitnost, žetev, obilje.²⁷ To naj bi bil očitno simbol, da je pokojni prešel v polnost bivanja, čaka na obračun s Stvarnikom. Lilija simbolizira čistost in nedolžnost in jo ponavadi najdemo na nagrobnikih otroških grobov ali redovnic, lovor pa je simbol zmage in poštenja.

Na krščanskih grobovih so grozdi simbol odrešitve in zveličanja. Simbolična povezava med grozdjem in božanskim blagoslovom je zelo stara.²⁸

Palma, palmina vejica ali vejica pušpana veljajo povsod za simbol zmage, vzpona, preporoda in nesmrtnosti. Pušpanova vejica pomeni pri nas prepričanje, da je duša nesmrtna in da bodo mrtvi oživeli.²⁹

Oljčna vejica simbolizira podobno kot palmina veja, mir. Oljka je drevo z velikim simbolnim bogastvom; je simbol miru, plodnosti, očiščenja, moči, zmage in nagrade.³⁰

Iz živalskega sveta poznamo simbole metulja, ki pomeni metamorfozo, prehod v novo življenje, kačo, zavito v krog, ki pomeni simbol neskončnosti. Prav tako zvezda pomeni neskončnost in večnost.³¹

Dva sklenjena kroga predstavljata posmrtnost, sklenjeni roki pomenita slovo in povezanost. Tehtnica je simbolj pravičnosti, sedeča ptica pa za modrost in prepričanje v odrešenje. Srce in vrtnica sta večna simbola za ljubezen.³²

Kot pa je videti, če se sprehodimo po naših pokopališčih, so ti, zgoraj našteti simboli, velikokrat tudi združeni.

1. Nagrobni napisi in obrobe

Nagrobnemu napisu pravimo epitaf. Epitaf (izraz v stari grščini pomeni “na nagrobnem kamnu (spomeniku)“) je nagrobnik, nagrobno besedilo, navadno napisano v spomin oz. počastitev umrlega. Največkrat je epitaf napisan v verzih, obstajajo pa tudi izjeme. Najstarejše znane epitafe najdemo na egipčanskih sarkofagih in japonskih grobnicah. Epitafi so pogostiv starogrški kulturi, kjer je epitaf predstavljal globoko osebno pesem. Težko je ločevati med epitafom in epigramom; nekateri menijo, da je epitaf oblika epigrama, ki jedrnato označuje mrtvo osebo.³³

Boris A. Novak pa pravi, da je epitaf kitica besed, položenih na grob.³⁴ Napise na nagrobnikih lahko razdelimo v tri skupine:

1. izražanje živih mrtvim,

2. mrtvi sporočajo živim,

3. drugačna besedila.³⁵

Pozornost nagrobnim napisom pa smo v Sloveniji začeli posvečati sredi 19. stoletja, najstarejši napisi pa so ohranjeni na nagrobnikih, ki so vzidani na zunanjo stran cerkvenih sten.³⁶ Zelo lepe primere tovrstnih epitafov lahko najdemo v Tržiču, kjer so v zunanje zidove župnijske cerkve Marijinega oznanjenja vzidani nagrobni kamni nekdanjih tržiških župnikov, kaplanov in pa več članov premožne družine Mally. Včasih so bili epitafi lahko zelo dolgi, danes pa so povečini kratki. Nekateri, znani, pa so celo smešni. Kot tak deluje npr. epitaf Ludolpha van Ceulena, ki je bil tako ponosen na svoj izračun števila pi na 35 decimalk, da si ga je dal vklesati na svoj nagrobnik in pa nagrobnik animatorja risanih likov, Mela Blanca, kjer piše That’s all folks!³⁷ Najpogostejši napis na naših pokopališčih, ki ga je moč videti pa je Naj počiva v miru, najdemo pa tudi razne svetopisemske citate. Na grobu mojega pokojnega župnika je npr. napis: Glej, tvoj sin! (Jn 19,26

)

V zadnjem času se pojavljajo grobovi, ki nimajo obrob oz. robnikov. V sosednji župniji Križe sem se s takimi grobovi srečal že pred časom. V Tržiču takega groba nisem zasledil, ker pa je pokopališče veliko, dopuščam možnost, da ga nisem opazil. V župniji, kjer stanujem, pa se taki grobovi pojavljajo v zadnjem času, predvsem na novem delu pokopališča. Za naša pokopališča je značilno, da so urejena z obrobami, ki so ponavadi iz enake kamenine kot nagrobni kamen. Večkrat pa zasledimo, da so obrobe polirane. Obrobe še dodatno poudarjajo posameznost grobov, ki so vsak zase samostojna celica pokopališča. Res pa je, to je treba priznati, da trend grobov, ki so brez obrob, izgleda precej lepše, kot pa grobovi z obrobami.

1. Urejanje grobov

Urejanje grobov mogoče kdo ne bi več štel pod ikonografijo ampak bolj pod botaniko in aranžerstvo. Sam menim, da ima tudi to svojo sporočilnost in še kako spada pod definicijo ikonografije, da se ne ukvarja samo s celotno upodobitvijo, ampak tudi s podrobnostmi, kakor sem jo povzel zgoraj.

Včasih so pokojniku dali v grob različne predmete, ki bi jih lahko potreboval za posmrtno življenje, danes pa tega ne počnemo več, ampak primerno uredimo zunanjost groba. K taki okrasitvi spadajo razne sveče, laterne ali celo slike pokojnih. K taki okrasitvi pa spada tudi okrasitev s cvetjem.

Ko se srečamo z grobom, kar je ponavadi takrat, ko nam umre kdo od svojcev, moramo najprej začasno urediti grob. Najprej je grob takoj po pokopu potrebno »očistiti« vencev in suhega cvetja, ter ga začasno urediti. Ponavadi se ga začasno uredi s kakšno preprosto ikebano ali pa preprostim cvetjem. Če gre za skeletni pokop, je potrebno najprej urediti grob tako, da zaradi posedanja gomile, naša ureditev ne bo utrpela škode. Zato grob s trajnim rastlinjem okrasimo šele takrat, ko se gomila dodobra posede. Drugače je pri žarnih pokopih, kjer lahko grob okrasimo s trajnim cvetjem takoj po pokopu. Najlepša je okrasitev s sezonskim cvetjem, žal pa danes vse preveč grobov vidimo okrašenih z umetnim cvetjem, kar je velika škoda. Seveda je potrebno razlikovati kako okrasiti posamezen grob. Tako drugače okrasimo npr. enojni grob od družinskega, otroškega, grob, kjer gre za skeletni pokop ali grob, kjer so žare. Ker pa to ni priročnik za urejanje grobov, se v te razlike v okraševanju ne bom spuščal. Naj omenim samo, da naša pokopališča največkrat krasijo različni iglavci, kot so cipresa, tisa in cedra.

Povzetek

V seminarski nalogi sem poskusil predstaviti pokopališče. Svoj predmet raziskovanja sem poskusil osvetliti s teološkega, razvojnega in ikonografskega vidika. Pri tem sem si pomagal z dokaj skromno dobavljivo literaturo ter terenskim delom. Da je pokopališče močno povezano s človekovo religioznostjo, smrtjo in vero v posmrtno življenje, sem skušal pokazati v prvi točki seminarske naloge. Kako se je pokopavanje in s tem pokopališče razvijalo skozi zgodovino, sem skušal pokazati v drugi točki, v tretji točki, pa sem se lotil tudi krajše analize groba kot osnovne celice pokopališča, in sicer z ikonografskega vidika

Literatura

Naša pokopališča, Ruth Podgornik Reš, Družina, 2005.

Uvod v ikonografijo, Roelof Van Straten, ZRC, 2006.

Katekizem Katoliške Cerkve, Ljubljana, 1993.

Sveto Pismo (SSP), Svetopisemska družba Slovenije, 1997.

New Advent, spletna katoliška enciklopedija.

Wikipedija, spletna enciklopedija