Umrl upokojeni beograjski nadškof dr. Franc Perko
Vir fotke Mladina
Rodil se je 19. novembra 1929 na Krki v župniji Krka kot tretji otrok očeta Janeza in matere Jožefe. Osnovno šolo je obiskoval od leta 1936 v domačem kraju in se 1941 vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo. Ker pa je bila omenjena izobraževalna ustanova ukinjena, je šolanje nadaljeval na državni klasični gimnaziji (1945–1949) in ga zaključil z maturo. Jeseni leta 1949 je začel študirati na takrat državni Teološki fakulteti v Ljubljani. Študijski čas je bil zaznamovan z razno raznimi režimskimi podtikanji. V duhovnika ga je posvetil škof Anton Vovk leta 1953. Po novi maši je bil za leto in pol poklican na služenje vojaškega roka v Beograd, ker je bila leta 1952 Teološka fakulteta izključena iz ljubljanske Univerze. Po odsluženi vojaški obveznosti je bil zaradi »neprijateljske propagande« obsojen najprej na 3 leta, zaradi pritožbe pa so mu kazen povišali na 5 let stroge zaporne kazni, ki jo je prestajal v več krajih (Beograd, Požarevac, Ljubljana, Ig in Maribor). Iz zapora je bil izpuščen po skoraj 3 letih. Septembra leta 1958 je bil nastavljen za kaplana v Šenčurju in kljub močni krizi poklica je vzdržal, saj je veliko poučeval verouk.
Prof. dr. Franc Grivec ga je spodbujal, da bi pod njegovim mentorstvom nadaljeval študije. Ker je povabilo sprejel, je tudi zaprosil za premestitev na manj zahtevno mesto in sprva je bil imenovan za kaplana v župniji Trnovo, nato pa je bil čez 6 tednov poslan v Skaručno. Leta 1963 je ubranil svojo doktorsko tezo z naslovom Filozofija in teologija sv. Cirila in Metoda.
Leta 1964 je postal predavatelj na ljubljanski Teološki fakulteti, jeseni leta 1965 pa je odšel na študij v Rim na Vzhodni inštitut in se čez eno leto vrnil v Ljubljano, kjer je eno leto ponovno predaval. Jeseni leta 1967 se je vrnil v Rim in naslednje leto napisal magisterij iz teologije in zgodovine vzhodnih Cerkva. Potem se je obseg njegovih predavanj precej razširil. Pet let je bil tudi dekan Teološke fakultete.
Kot predstavnik duhovniškega društva je bil leta 1970 delegiran za člana Republiške konference Socialistične zveze. Bil je tudi med soustanovitelji revije Znamenje. Zaradi vsebine revije je bil odpoklican iz Konference, sam pa je izstopil iz društva.
Dne 16. decembra leta 1986 ga je papež Janez Pavel II. (1978–2005) imenoval za beograjskega nadškofa in prvega beograjskega metropolita. Čas razpada Jugoslavije je bil v Srbiji zaznamovan z nerazumevanjem stališča Vatikana (Katoliške Cerkve) in Republike Slovenije, zato za katoličane tisti čas nikakor ni bil lahek. Ko Jugoslavije ni bil več, je Sveti sedež na območju Srbije, Kosova, Črne Gore in Makedonije ustanovil Mednarodno škofovsko konferenco sv. Cirila in Metoda in za njenega predsednika je bil imenovan dr. Perko. Službo je opravljal vse do leta 2001. Po vrnitvi v Slovenijo se je nastanil pri sestrah sv. križa na Mali Loki pri Domžalah, kjer je živel že kot profesor. Nadškof Perko je bil tudi član Slovenske škofovske konference (SŠK), znotraj katere je bil odgovoren za področje ekumenizma.
Bil je tudi soorganizator dvoletnih ekumenskih simpozijev, ki so jih prirejale ljubljanska, zagrebška in beograjska teološka fakulteta.
Med leti 1986–1991 je bil član Mednarodne teološke komisije, v obdobju 1988–1998 pa tudi član Mednarodne katoliško-pravoslavne teološke komisije.
Umrl je 20. februarja 2008 v duhovniškem domu na Lepem potu v Ljubljani
V petek, 22. februarja 2008, bodo pokojnika ob 9. uri sprejeli v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani. Sledila bo sv. maša. Do večerne sv. maše, ki jo bo ob 18.30 daroval ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Alojz Uran, se bodo verniki in drugi ljudje dobre volje lahko poslavljali od pokojnega, potem pa bo odpeljan na pokopališče na Žale.
V soboto, 23. februarja 2008, bo nadškof Perko od 8. ure dalje ležal v cerkvi Vseh svetih na Žalah. Tudi tam se bodo ljudje lahko poslavljali ob njega. Ob 12. uri bo pogrebno sv. mašo in pogrebni obred vodil beograjski nadškof in metropolit ter pokojnikov naslednik msgr. Stanislav Hočevar.
Vir: www.rkc.si/
Gospod nadškof Perko je bil velik mož in velik škof. Bil je tudi prijatelj kovorske župnije, kjer smo ga po tolikih gostovanjih med nami imeli že kar za svojega, kovorskega škofa.
Bog mu daj večni pokoj in večna luč naj mu sveti!
Naj počiva v miru!
