Blog Sebastjana Erlaha

29.12.2007 smo z MePZ Ignacij Hladnik Tržič imeli tradicionalni božični koncert z naslovom “John Rutter - Božič je”. Spremljal nas je komorni orkester.

Zbor ima dve srebrni priznanji, izdal je dve zgoščenki, koncertiral tudi že preko luže in v Avstraliji. V zadnjih letih pa izvajal Dvorakovo mašo v D-duru in Mozartov Requiem. Zbor vodi Tomaž Meglič.

Sam v zboru sodelujem od l. 2006 (bas).

Tukaj pa posnetek z božičnega koncerta, v župnijski cerkvi Marijinega oznanjenja v Tržiču, “John Rutter - Božič je”:

8. februarja je prišla novica, da je pet kardinalov poslalo pismo škofom po svetu in pa seveda tudi papežu, kjer pozivajo, da je sedaj pravi čas, da se razglasi dogma o Mariji soodrešiteljici (coredemptrix). Takole so napisali:

Your Holiness, Benedict XVI,

In an effort to enhance the ecumenical mission of the Church, and to proclaim the Gospel of Jesus Christ in all its fullness, we, the undersigned cardinals and bishops who have convened in the favored Marian Shrine of Fatima (May 3-7, 2005), wish to express to you, Most Holy Father, our united hope and desire for the solemn papal definition of the doctrine of the Church regarding Mary Most Holy as the Spiritual Mother of all humanity, the Co-redemptrix with Jesus the Redeemer, Mediatrix of all graces with Jesus the one Mediator, and Advocate with Jesus Christ on behalf of the human race.

In a time of significant confusion amidst the many diverse ecclesial bodies of Christianity, and as well among non-Christian peoples concerning this Marian doctrine, we believe the time opportune for a solemn definition of clarification regarding the constant teaching of the Church concerning the Mother of the Redeemer and her unique cooperation (cf. Lumen Gentium, n. 61) in the work of Redemption, as well as her subsequent roles in the distribution of grace and intercession for the human family.

It is of great importance, Holy Father, that peoples of other religious traditions receive the clarification on the highest level of authentic doctrinal certainty that we can provide, that the Catholic Church essentially distinguishes between the sole role of Jesus Christ, divine and human Redeemer of the world, and the unique though secondary and dependent human participation of the Mother of Christ in the great work of Redemption.

Therefore, Your Holiness, with filial obedience and respect, we wish to present you with this votum of our solidarity of hope for the papal definition of the Immaculate Virgin Mother of God as the spiritual Mother of all peoples in her three maternal roles as Co-redemptrix, Mediatrix of all graces and Advocate, as the ultimate expression of doctrinal clarity at the service of our Christian and non-Christian brothers and sisters who are not in communion with Rome, and as well as for the greater understanding and appreciation of this revealed doctrine concerning the Mother of the Redeemer by the People of God at the outset of this third millennium of Christianity.

We thereby submit this votum accompanied by one possible formulation of the Marian doctrine which we, please God, pray may be solemnly defined by your Holiness:

Jesus Christ, the Redeemer of man, gave to humanity from the Cross his mother Mary to be the spiritual Mother of all peoples, the Co-redemptrix, who under and with her Son cooperated in the Redemption of all people; the Mediatrix of all graces, who as Mother brings us the gifts of eternal life; and the Advocate, who presents our prayers to her Son

Dogma, katero, pod peticijo, podpisani kardinali želijo spraviti v veljavo, kakor razumem izhaja iz Marijinega prostovoljnega privoljenja ob razglašenju Lk 1,38

, iz prerokbe starčka Simeona Lk 2,35, ko Jožef in Marija darujeta deteta Jezusa v templju ter iz dogodkov izpod križa, kjer je od Jezusa nam izročena za duhovno mater človeštvaJn 19,26. Vse od tod, kar je našteto, naj bi na poseben način “zaznamovalo” Marijo kot soodrešiteljico v celotnem odrešenjskem procesu, pri čemer pa naj se s tem ne bi zmanjšala vloga Jezusa Kristusa kot odrešenika, kar bi bil relevanten pomislek protestantizma. Katoliški odgovor na omenjeni pomislek je, da je v moči Odrešenikove popolnosti Marija soodrešiteljica človeštva, kot nosilka Boga in Njegova najtesnejša “sodelavka” v vlogi Njegove matere. Še več! Sam trdim, da je vsak kristjan soodrešitelj človeštva vkolikor je prinašalec oz. nosilec Boga (theofor, kakor se je odlično izrazil Ignacij Antiohijski). In to kristjan tudi je - in bi moral biti v luči Evharistije!

Apostol Pavel pravi 1 Kor 3,7

in v tem oziru pojem coredemtrix lahko razumem kvečjem v smislu tega, kolikor smo kot ljudje vsi ostali soodrešitelji, če nas kristjane skupaj smem tako imenovati. Naj razložim na kratko zakaj. Namreč jaz osebno bi ta pojem razumel kvečjem v smislu, da mi pomagamo pri odrešenju ljudstva s tem, da jim prinašamo veselo vest evangelija in jim z zgledom kažemo pot, ki vodi do Nebeškega Očeta.

Vemo, da imamo katoličani in protestanti veliko več skupnega, kot pa stvari, ki so nam različne. Te razlike bi nas pa morale bogatiti, ne pa nas spravljati v prepire. Potrebno bi bilo pustiti Duhu, da gradi mostove in se skušati čimbolj razumeti med seboj, saj če bomo enega Duha, uspeh ne more uiti. Katoličani in protestanti smo bratje in v svetu, ki je vse bolj razkristjanjen, bi morali hoditi skupaj z roko v roki. Nismo mi krivi, da so naši predniki zakuhali to, da smo sedaj v tej situaciji. Mislim, da je naša naloga in dolžnost, da si prizadevamo, da bo ena čreda, en pastir!

Torej, osebno vsebino dogme razumem v tem oziru, da je bila ona prvi bogonosec (theofor), kakor je zase rekel sv. Ignacij Antiohijski. Vsak kristjan naj bi bil bogonosec, vkolikor pristopa k zakramentu evharistije in iz njega tudi resnično živi. Pri zakramentu evharistije pa uživamo telo in kri Jezusa Kristusa v podobi kruha in vina. Tudi Marija je nosila v svoji maternici Jezusovo telo in s tem tudi kri. Tako je na nek način prejela obhajilo v najodličnejši obliki. SP jasno govori, da je Marija ob Jezusu kot učenka rasla v svoji veri. Lahko bi rekel, da je resnično živela iz “obhajila”.

Mislim, da v kolikor bi do razglasitve dogme o Mariji soodrešiteljici prišlo, da z vidika zgoraj napisanega, ne bi imelo nikakršnih negativnih posledic na področju ekumenizma, pri čemer zlasti mislim na brate protestante.

Vir fotke Mladina
Rodil se je 19. novembra 1929 na Krki v župniji Krka kot tretji otrok očeta Janeza in matere Jožefe. Osnovno šolo je obiskoval od leta 1936 v domačem kraju in se 1941 vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo. Ker pa je bila omenjena izobraževalna ustanova ukinjena, je šolanje nadaljeval na državni klasični gimnaziji (1945–1949) in ga zaključil z maturo. Jeseni leta 1949 je začel študirati na takrat državni Teološki fakulteti v Ljubljani. Študijski čas je bil zaznamovan z razno raznimi režimskimi podtikanji. V duhovnika ga je posvetil škof Anton Vovk leta 1953. Po novi maši je bil za leto in pol poklican na služenje vojaškega roka v Beograd, ker je bila leta 1952 Teološka fakulteta izključena iz ljubljanske Univerze. Po odsluženi vojaški obveznosti je bil zaradi »neprijateljske propagande« obsojen najprej na 3 leta, zaradi pritožbe pa so mu kazen povišali na 5 let stroge zaporne kazni, ki jo je prestajal v več krajih (Beograd, Požarevac, Ljubljana, Ig in Maribor). Iz zapora je bil izpuščen po skoraj 3 letih. Septembra leta 1958 je bil nastavljen za kaplana v Šenčurju in kljub močni krizi poklica je vzdržal, saj je veliko poučeval verouk.

Leta 1959 je vstopil v Ciril-Metodijsko društvo slovenskih duhovnikov.

 

Prof. dr. Franc Grivec ga je spodbujal, da bi pod njegovim mentorstvom nadaljeval študije. Ker je povabilo sprejel, je tudi zaprosil za premestitev na manj zahtevno mesto in sprva je bil imenovan za kaplana v župniji Trnovo, nato pa je bil čez 6 tednov poslan v Skaručno. Leta 1963 je ubranil svojo doktorsko tezo z naslovom Filozofija in teologija sv. Cirila in Metoda.

Leta 1964 je postal predavatelj na ljubljanski Teološki fakulteti, jeseni leta 1965 pa je odšel na študij v Rim na Vzhodni inštitut in se čez eno leto vrnil v Ljubljano, kjer je eno leto ponovno predaval. Jeseni leta 1967 se je vrnil v Rim in naslednje leto napisal magisterij iz teologije in zgodovine vzhodnih Cerkva. Potem se je obseg njegovih predavanj precej razširil. Pet let je bil tudi dekan Teološke fakultete.

Kot predstavnik duhovniškega društva je bil leta 1970 delegiran za člana Republiške konference Socialistične zveze. Bil je tudi med soustanovitelji revije Znamenje. Zaradi vsebine revije je bil odpoklican iz Konference, sam pa je izstopil iz društva.

Dne 16. decembra leta 1986 ga je papež Janez Pavel II. (1978–2005) imenoval za beograjskega nadškofa in prvega beograjskega metropolita. Čas razpada Jugoslavije je bil v Srbiji zaznamovan z nerazumevanjem stališča Vatikana (Katoliške Cerkve) in Republike Slovenije, zato za katoličane tisti čas nikakor ni bil lahek. Ko Jugoslavije ni bil več, je Sveti sedež na območju Srbije, Kosova, Črne Gore in Makedonije ustanovil Mednarodno škofovsko konferenco sv. Cirila in Metoda in za njenega predsednika je bil imenovan dr. Perko. Službo je opravljal vse do leta 2001. Po vrnitvi v Slovenijo se je nastanil pri sestrah sv. križa na Mali Loki pri Domžalah, kjer je živel že kot profesor. Nadškof Perko je bil tudi član Slovenske škofovske konference (SŠK), znotraj katere je bil odgovoren za področje ekumenizma.

Bil je tudi soorganizator dvoletnih ekumenskih simpozijev, ki so jih prirejale ljubljanska, zagrebška in beograjska teološka fakulteta.

Med leti 1986–1991 je bil član Mednarodne teološke komisije, v obdobju 1988–1998 pa tudi član Mednarodne katoliško-pravoslavne teološke komisije.

Umrl je 20. februarja 2008 v duhovniškem domu na Lepem potu v Ljubljani

V petek, 22. februarja 2008, bodo pokojnika ob 9. uri sprejeli v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani. Sledila bo sv. maša. Do večerne sv. maše, ki jo bo ob 18.30 daroval ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Alojz Uran, se bodo verniki in drugi ljudje dobre volje lahko poslavljali od pokojnega, potem pa bo odpeljan na pokopališče na Žale.

V soboto, 23. februarja 2008, bo nadškof Perko od 8. ure dalje ležal v cerkvi Vseh svetih na Žalah. Tudi tam se bodo ljudje lahko poslavljali ob njega. Ob 12. uri bo pogrebno sv. mašo in pogrebni obred vodil beograjski nadškof in metropolit ter pokojnikov naslednik msgr. Stanislav Hočevar.

Vir: www.rkc.si/

Gospod nadškof Perko je bil velik mož in velik škof. Bil je tudi prijatelj kovorske župnije, kjer smo ga po tolikih gostovanjih med nami imeli že kar za svojega, kovorskega škofa.

Bog mu daj večni pokoj in večna luč naj mu sveti!

Naj počiva v miru!