Bog
Bog je predvsem čisti realizem. Ob Njem je človek čisto prizemljen, ob njem ve kaj je in kakšen je njegov smoter bivanja, za katerega izpolnjevanje pa se mora odločiti sam svobodno. Sv. Avguštin je rekel:”Ne bi te iskal, če me ne bi ti že prej našel,” in “nemirno je naše srce, dokler se v tebi ne spočije”.
V veri so nihanja. Živeti vero (zame) pomeni živeti sinusno krivuljo. Obstajajo nekateri, ki pravijo, da so izgubili vero. Mogoče niso izgubili vere, mogoče so le v fazi t.i. verske teme, ki so jo dali skozi vsi svetniki (prerok Elija, Mati Terezija,…), ko imajo občutek, da jih je Bog zapustil in v občutku take močne osamljenosti, kot zveličar na križu kriči njihova duša:”Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?!”
Zgodbica, ki jo je napisal filozof Friedrich Nietzsche (v premislek):
Nek fantič je na ulici sredi belega dne hodil s petrolejsko svetilko in kričal:”Iščem Boga!” Ljudstvo se mu je smejalo in mu odgovorilo:”Še nisi slišal? Bog je mrtev! Mi smo ga ubili!”
(seveda v precej skrajšani obliki)
Torej, človek se mora sam svobodno odločiti, ali bo šel tja z Bogom, kamor noče in mu je dejansko neprijetno in ga bremenijo okovi bolečin in spominov, ali pa bo bežal od Boga tja, kamor sam hoče, potlačil bolečine in se v stanju nerealnosti tolažil, da okovi sploh ne obstajajo, čeprav bo v njih še naprej globoko ujet, namesto osvobojen skozi Boga.
Sebastjan, predlagam, da si na blog montiraš spamfilter. Kar pa se Boga tiče, pa verjamem, da vsakega vernika vsake toliko časa sreča tudi razum in takrat podvomi o veri v neko nadnaravno bitje. Enostavno v našem vsakodnevnem življenju ni več toliko čudežev, kot včasih. Včasih so imeli vulkane, pa hurinake, pa izbruhe lave… in to so bili močni pokazatelji, da obstaja neka nadnaravna sila. Danes vse to razložimo z prav dolgočasno logično znanostjo. Seveda znanost še ni prišla do ultimativnega odgovora – oziroma ultimativnega vprašanja (kakor ti je ljubše). In dokler nima tega vprašanja/odgovora, do takrat bodo ljudje iskali bistvo v nekem nadnaravnem Bogu, ki nam obljublja večno življenje… Logično gledano nam ekonomsko razmišljanje daje namig da je bolj smiselno verovati, kot ne. Če verjuem in se motim, ne izgubim nič. Če pa ne verujem in se motim, potem baje pridem direkt v pekel. Logična izbira bi torej bila, da verjuem in konec debate. Ampak ketera vera pa je prava? Če se že odločim, da bom veroval se želim pravilno odločiti. Vsaka vera zase trdi, da je “edina zveličavna”. Kaj pa če zajebem, in izberem napačno??? Spet pekel jebiga. Kaj pa če enostavno nima smisla verovati, ker če subjektivno gledam nas vsi ti hočejo nategniti. Zakaj pa enostavno ne verjamemo v naravo, od katere se tako bliskovito oddaljujemo? Zakaj ne verjamemo, da če bomo pokurili vso nafto, segreli ozračje, potopili planet zastrupili pitno vodo in se postrelili v svetih vojnah… ja… najebali ga bomo. To je v tem trenutku že kristalno jasno. Ne rabimo vere Boga. Ne rabimo upanja na posmrtno življenje. Rabimo ljudi, ki bodo prisluhnili naravi in znali globalno javnost obračati v smer preživetja, Ljudje moramo ponovno vzpostaviti kontakt z naravo. Govoril sem. Howgh!
Vidim, da si opravil s spamom. kul
Ja, upam, da bo držalo, kar se spamov tiče.
Pascalova stava, ki jo uporabljaš, je IMHO zastarela (nekateri bodo rekli, da v smislu RKC teologije, jaz pa kar rečem, da že v smislu samega krščanskega jedra, ki je Jezus Kristus). Ni nujno, da če veruješ, da boš šel v nebesa in da če ne veruješ, da boš šel v pekel. Kaj pa če je nekdo, ki se tako vztrano deklarira za ateista, Bogu bližje, kot pa nekdo, ki non-stop tuli, da je kristjan? Vernik pomeni predvsem biti iskalec, in vsaka vera (religija) nosi v sebi neko pot. Menim, da mora vsak v svoji veri vztrajno in iskreno iskati Boga in ga bo našel. Jezus pravi “iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo”. Ne, še zdaleč nisem (skupaj s Cerkvijo) mnenja, da če verjameš, da so nebesa zagotovljena in da če ne verjameš ali pa si pripadnik druge religije, da ti je pa zagotovljen pekel. Kje pa!
To okoli narave in njenega odnosa do nje, pa se mi zdi bistveno povezano z vero. Če iskreno veruješ in se zavedaš, da je Bog Stvarnik vsega in če ljubiš Boga, potem boš ljubil tudi tisto vse, kar je njegovo.
Aja, kar se dvoma tiče: se mi zdi znamenje, da človek razmišlja. Šele ko tezo soočimo z antitezo, dobimo sintezo. Ali drugače povedano: subjekt se šele preko objekta lahko zave svoje subjektivitete.
Imam občutek, da je tvoj način razmišljanja precej podoben mojemu. Všeč mi je tudi ideja, da je potrebno odpirati pogled (npr. da ni nujno da si katolik, lahko si tudi budist, pa boš prišel v nebesa). In če vse skupaj pripeljem do nekega smisla, se upam, vsi lahko strinjamo, da je smisel se spet povezati z naravo. Postati člen, ki ne uničuje narave, temveč jo pomaga ohranjati. Tako znanost, kot vse religije, bi morali imeti ta cilj. Če ga dosežemo, bomo iemli še dovolj časa za debate o posmrtnem življenju
Trick: “Imam občutek, da je tvoj način razmišljanja precej podoben mojemu.”
Mogoče v določenih segmentih
“Všeč mi je tudi ideja, da je potrebno odpirati pogled (npr. da ni nujno da si katolik, lahko si tudi budist, pa boš prišel v nebesa).”
To idejo (oz. zavest) je izrecno poudaril tudi 2. Vatikanski koncil v dokumentu Nostrae Aetate in sprožil kar nekaj hude krvi, a se je izkazalo, da je pravilno.
“vsi lahko strinjamo, da je smisel se spet povezati z naravo. Postati člen, ki ne uničuje narave, temveč jo pomaga ohranjati. Tako znanost, kot vse religije, bi morali imeti ta cilj.”
Bi morale imeti…saj v temelju ga imajo, samo kaj, ko vmes prihaja toliko drugih motečih dejavnikov v obliki raznih (ekonomskih, političnih, gospodarskih,itd.)interesov, ki tisti plemeniti cilj zameglijo do nerazpoznavnosti. Nato nas včasih narava sama na to opozori (cunamiji, potresi, hudourja,itd.), pa se zdramimo, pa čez par dni zopet zaspimo. Škoda!
Mogoče bi morala proučiti Descartesov obstoj Boga…
Med vajinim razmišljanjem o Bogu, verovanju in o nebesih, se sprašujem, v kašnega Boga, pa vidva drugače sploh verujeta. Kako se je mogoče sploh spraševati o tem, katera vera je prava in katera nam zagotavlja vstop v nebesa. Jaz osebno si tega vprašanja ne postavljam, saj nam mora biti povsem logično, da v večini primerov vero podedujemo po svojih starših. Trick celo dvomi, da je sploh katera vera prava in se naslanja na naravo, ki pa se v končni fazi zopet znajde v objemu Boga, pa četudi ga imenujemo mati narava ali kaj podobnega. Moj predlog Tricku bi bil, da vero v Boga ne iščeš v embalaži ampak v vsebini. Takrat, ko spoznavaš smisel verovanja v Boga, boš tudi do narave imel v sebi neko moralno in čustveno zavedaneje za pravilen odnos do nje.To ne pomeni, da te je strah življenja v okrnjeni naravi, ampak, da to čutiš v svojem srcu.
oSTANEk
S tem, da vero podedujemo, se ne strinjam. Vsak se namreč sam odloči v kaj bo veroval in kakšna je njegova pot odrešitve. Dana nam je možnost, da prevzamemo vero svojih staršev, a odločitev je naša. In če jo prevzamemo, ker mislimo da je to prava pot, potem je to prav. Le v tem primeru bi torej lahko govorili o veri, ki je podedovana, pa še to ne bi bil pravi izraz. Če pa nam je ta vera dana/vsiljena s strani staršev al koga drugega, in če je to plod naše lenobe in strahopetnosti, kar izključuje pomanjkanje razuma, potem ta vera ni prava – “nobena vera, za katero jaz ne verjamem, da je resnična, zame ne more biti resnična ali koristna.” (je rekel J.Locke)
@oSTANEk – če mene mene kdo vpraša, potem lahko povem, da ne verujem v nobenega boga. Ne trdim, da boga zagotovo ni, vendar menim, da je možnost, da le ta obstaja zelo majhna. In boga ne iščem ne v embalaži, ne v vsebini. Prepričan sem, da so vsa verovanja nastala iz nerazumevanja narave, kasneje pa so se sprevrgla v orodja za manipulacijo z množicami.
@dedl Praviš, da si vero izbiramo sami? Načeloma je to res. Tako kot je res, da so ZDA demokratična država. Vprašaj pa se, zakaj je evropa večinoma krščanska, bližnji vzhod pa praktično povsem muslimanski? Mogoče zato, ker imajo ljudje prosto izbiro?