Bog
Bog je predvsem čisti realizem. Ob Njem je človek čisto prizemljen, ob njem ve kaj je in kakšen je njegov smoter bivanja, za katerega izpolnjevanje pa se mora odločiti sam svobodno. Sv. Avguštin je rekel:”Ne bi te iskal, če me ne bi ti že prej našel,” in “nemirno je naše srce, dokler se v tebi ne spočije”.
V veri so nihanja. Živeti vero (zame) pomeni živeti sinusno krivuljo. Obstajajo nekateri, ki pravijo, da so izgubili vero. Mogoče niso izgubili vere, mogoče so le v fazi t.i. verske teme, ki so jo dali skozi vsi svetniki (prerok Elija, Mati Terezija,…), ko imajo občutek, da jih je Bog zapustil in v občutku take močne osamljenosti, kot zveličar na križu kriči njihova duša:”Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?!”
Zgodbica, ki jo je napisal filozof Friedrich Nietzsche (v premislek):
Nek fantič je na ulici sredi belega dne hodil s petrolejsko svetilko in kričal:”Iščem Boga!” Ljudstvo se mu je smejalo in mu odgovorilo:”Še nisi slišal? Bog je mrtev! Mi smo ga ubili!”
(seveda v precej skrajšani obliki)
Torej, človek se mora sam svobodno odločiti, ali bo šel tja z Bogom, kamor noče in mu je dejansko neprijetno in ga bremenijo okovi bolečin in spominov, ali pa bo bežal od Boga tja, kamor sam hoče, potlačil bolečine in se v stanju nerealnosti tolažil, da okovi sploh ne obstajajo, čeprav bo v njih še naprej globoko ujet, namesto osvobojen skozi Boga.
