Blog Sebastjana Erlaha

Hja, bend mi razen komada Death in fire ni bil nikoli preveč všeč, a dogaja se, da kaka stvar postaja počasi všečna. Eden izmed komadov, ki mi gredo zadnje čase v uho je tudi spodnji:

Gledam fotko iz zaroke “mariborskega slavčka” in se ne morem znebiti občutka, da ko bolj in bolj gledam v njegovo zaročenko Majo, da se mi dozdeva, da gre tukaj (beri: pri zaročenki) za evolucijski “feller”. Ali po domače: po teh slikah spodaj sodeč, je Maja bolj kot Maja - Maj!

Vir fotk: 24ur.com

…potrdilo o opravljeni NPK za varnostnika. Nope, ni bilo tako lahko, kot se zdi pa tudi ne tako težko, kot so rekli tisti, ki niso naredili.

Danes sem opravil zdravniški pregled, čez dve uri grem po uniformo, jutri pa na delo.

Yeeey!

Tale predstavitev se mi zdi naravnost fantastična (poleg odlične glasbene podlage):

Nagovorjen sem bil, da povem nekaj o tem, kako gledam na Dawkinsa.

Napisal sem že, da se napaja na anglosaksonskemu logičnemu pozitivizmu ali skrajšano, na analitični filozofiji, ki je resen filozof oz. intelektualec ne more jemati resno, saj je to filozofija, ki je kot škorpijon - pičila je samo sebe. V kakšnem smislu?

Temeljna ideja analitične filozofije je, da o metafiziki ne moremo govoriti oz. je odveč govoriti in je škoda časa. Nedosledna, kot ta filozofija je, pa na veliko govori o Bogu, metafiziki, ipd. Ko bi vsaj upoštevala svojega začetnika Ludwiga Wittgensteina!

In Dawkins se napaja iz tega miselnega ozadja. Štango mu drži Daniel Danett, filozof, ki je dejansko v promet spravil Dawkinsovo idejo o memih, ki pa niso stvar akademske razprave - zato se mi o njih ne zdi vredno razpravljati.

Kolega Krakrarjev na forumih Mislec.net zelo dobro ugotavlja:

“Njegova teorija memov je skrajno vulgarna; je v bistvu sodoben ekvivalent socialnemu darvinizmu, le da je raso zamenjal z “idejami”. Osnovni problem memetike kot teorije pa je po mojem mnenju v tem, da zamenja ontološki z deskriptivnim vidikom. To, da lahko razvijanje idej opišemo v terminih tekmovanja, še ne pomeni, da dejansko tekmujejo, da obstaja v vsaki izmed idej nek skrit možicelj, ki se bori za svoj obstoj (ali, če sem bolj resen, idejam notranja smotrnost ali težnja po “preživetju”).

Če pa pristanemo na zgolj deskriptivni pogled na memetiko, potem pa dobimo tavtologijo: ideje preživijo zato … ker preživijo! Prav v tem se skriva navidezna univerzalnost evolucionizma (z razlko od darvinizma), v njegovi konceptualni izpraznjenosti.

Glede njegovega pogleda na religijo: je naravnost otročje. Takšne fore si izmišljajo hipiji, resnega prostora v preučevanju religije pa si ne zaslušijo.”

in nadaljuje:

“Če nek angleški/ameriški bedak reče, da so religije slabe za človeštvo, in se hkrati predstavlja kot znanstvenik/preučevalec religij, je to pač vulgarno. To ni stvar konceptualnega nasprotovanja, temveč preprosto dobrega okusa. Imam dober okus; ne berem Dawkinsa.”

Na PKC forumih pa pravi uporabnik Gallus Maximus, ki trdi, da ga osebno pozna:

“Kup dobre retorike in večvrednostnega kompleksa pod katero skrije dokaj plitek um. Bi se on moral držati strogo svoje stroke in ne uhajati v filozofske diskurze. ZDA ateizem, ki je dokaj zatiran, ga ima za svojega “Mojzesa”, pa še to preko Daniela Denetta.”

Sam pa dodajam še, da me je ob branju njegovih del preveval nekak občutek njegove hipokrizije, ki se kaže v tem, da svoj ateizem gradi na enaki stopnji dogmatične osnove, kot jo oporeka religijam.

Očitno danes lahko vsi govorijo vsem, kar se jim zazdi. Še posebej najbrž to velja za uperjenost, ki jo nekateri usmerjajo proti kristjanom - in znotraj teh še posebej proti nam katoličanom. Včasih za tem stojijo kar cele organizirane skupine, kot je npr. militantna in nestrpna sekta Univerzalno življenje oz. kakor se sami imenujejo - prakristjani (izraz jim vsekakor ne pristoji).

Sam pa sem danes naletel na dva citata, ki sta stvar posameznika, in sicer neke uporabnice, ki za svojo manifestacijo na Forumih RKC uporablja vzdevek Zwicky, po znanem astronomu Fritzu Zwickyju in se pumpa na anglosaksonskem pozitivizmu, še posebej pa na kvazi intelektualni miselnosti, ki jo proizvaja Richard Dawkins, sicer sijajen evolucijski biolog, a nič več od tega.

Uporabnica Zwicky se strinja z Billom Maherjem, da je religija neurološka motnja in na Forumu “kur”, ki je po svojem bistvu naravnan nestrpno do Katoliške Cerkve, citira:

“We are a nation that is unenlightened because of religion. I think religion stops people from thinking. I think it justified crazies. I think flying planes into a building was a faith-based initiative. I think religion is a neurological disorder.”
–Bill Maher

Na Forumih RKC pa si celo dovoli imenovati kristjane (pa tudi muslimane) za psihopate:

krščanstvo in islam, ki imata največji vpliv na današnji svet, gojita sovražen, nedemokratičen odnos do homoseksualcev, krščanstvo, ki sicer pridiga nenasilje, pa konstantno producira psihopate, ki so v imenu ohranjanja svetosti življenja, pripravljeni prav tako kot islamski fundamentalisti celo ubijati

Upam, da je v predlog gospe poslanke Majde Širce, glede sovražnega govora vštet tudi sovražni govor zoper katoličane, tako s strani organizacij, kot so razne nestrpne sekte tipa Univerzalno življenje (sprašujem se, zakaj so take organizacije, ki širijo nestrpnost in sovraštvo, sploh dovoljene?!), kot tudi posameznikov, ipd.

1. Sebastjan, za uvod najprej pohvala katoliškemu forumu RKC v Sloveniji, ki je izjemno atraktivno mesto, ki ima to edinstveno moč, da se na njemu spontano srečujejo katoliki, nekatoliki, pripadniki drugih religij, ateisti… Zanima me, kako si prevzel oz. ti je bila zaupana ta funkcija administratorja katoliških forumov?

Naj se najprej zahvalim za pohvalo, katera zadeva naš forum. Ta spontanost sigurno deluje privlačno in kot taka seveda pritegne. Statistike kažejo, da so forumi RKC izredno popularni. Veliko ljudi jih samo bere. Tudi sam kot administrator dobivam ogromno elektronske pošte „od zunaj“, kjer me sprašujejo take ali drugačne stvari, ali pa se name obrnejo zaradi osebne stiske, ipd.

Sam sem se prvič s forumi RKC srečal l. 2001, in sicer, ko sem v katoliškem tedniku Družina naletel na citat p. Branka Cestnika, ki je bil takrat moderator forumov, ki so se imenovali Forumi plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem. Citati mi je bil všeč, zato sem želel prebrati celoten sestavek in sem šel na internet pogledati. Takrat je bil forum še precej bolj enostavnejše oblike. Obliko, kot jo ima danes je dobil septembra l. 2003. Posodobil ga je br. Matej. Forumi so dobili ime Forumi Katoliške Cerkve na Slovenskem. Ker status forumov s strani Slovenske škofovske konference (v nadaljevanju SŠK) ni bil (in še vedno ni) urejen, se je p. Branko Cestnik, ki je bil do tega vprašanja zelo kritičen (o tem je tekla beseda celo v oddaji Obzorja Duha), kmalu poslovil od forumov. Tako je br. Matej ostal sam kot administrator. Z odhodom p. Cestnika je nastala potreba po moderatorjih in tako sem bil izbran kot edini moderator. Nekaj časa kasneje je br. Matej bil dolgo časa odsoten in kot moderator sem preživel kar naporne čase. Br. Mateja sem prosil, naj kaj ukrene. V to prošnjo je bila vključena pobuda o večji moderatorski ekipi in o pravilniku forumskega obnašanja, kot ga imajo tudi ostali forumi, kot so mladi.net in iskreni.net. Kmalu sem bil seznanjen z novico, da sem bil predlagan za drugega administratorja in da bodo o tem odločali, kakor se spodobi, v društvu VRNET, ki upravlja z internetnimi storitvami znotraj Cerkve na Slovenskem.

27.8.2005 pa se spomnim, da se je poročil moj sošolec v župnijski cerkvi v Hočah pri Mariboru. Tamkajšnji župnik je takrat tudi sodeloval na forumih RKC. Ko sem prišel tja, me je nagovoril: „Bog daj, administrator!“ Sam takrat o potrditvi te funkcije nisem vedel še nič, zato sem ga najbrž bolj neumno pogledal. In tako se je začelo moje administratorsko udejstvovanje na forumih RKC. Tako sem tudi izpeljal ideje, ki sem jih takrat predlagal br. Mateju, kateremu se zahvaljujem za vso podporo pri tem svojem delu. Skupaj sem zbral ekipo moderatorjev in spisal prvi pravilnik, ki je začel delovati malce pred novim letom 2006. Kmalu nato smo iz VRNETa dobili popolnejša pravila, ki veljajo še sedaj.

2. Nadalje, ali se zavedaš, kot upravljalec foruma, skupaj z bratom Matejnom, da je to edina, recimo ji virtualna Cerkev v Sloveniji, ki ima magično moč privabljanja ljudi raznih prepričanj, ki na drugačen način ne bi nikoli slišali Božje besede, kot jo predstavlja katoliški nauk?

Nikoli nisem gledal na forum kot na virtualno Cerkev v Sloveniji, ampak kot na del internetne ponudbe društva VRNET. Tudi ne vem če ima ravno magično moč, je pa vsekakor „znamka“ RKC izredno privlačna, tako za kristjane same, kot tudi tiste, ki o Cerkvi kot taki nimajo ravno dobrega mnenja. Najbrž pa drži tvoja ocena, da marsikdo, ki se prijavi na naš forum, drugje najbrž ne bi nikoli slišal Božje besede in se imel možnosti soočiti s katoliškim naukom. No, ravno posredovanje Božje besede in nauka Katoliške Cerkve, se mi zdi bistveno pri poslanstvu foruma RKC.

3.Ali imaš kakšno idejo, kako narediti katoliško Cerkev v resničnem svetu enako vabljivo kot virtualno?

Meni se zdi, da je Katoliška Cerkev v resničnem svetu kar vabljiva. Sicer pa ni naloga Cerkve, da bi vabila k sebi, ampak je njena naloga posredovati apostolsko izročilo, ki ji je bilo zaupano in pa nauk Jezusa Kristusa. Mogoče bi bilo tukaj bolj na mestu vprašanje, zakaj Jezus Kristus ni tako vabljiv. Ampak na to vprašanje mora najti odgovor vsak posameznik zase.

4.Kaj ti pomeni vera v osebnem življenju, kako doživljaš osebni odnos z Bogom, ali se ljubezen do Boga pri tebi razvija spontano ali je pogojena z vzgojo in okoljem, kjer prebivaš?

Spominjam se, da sem že od malega rad hodil v cerkev in o zadevah, ki se tičejo krščanstva kot predšolski otrok vedel nadpovprečno veliko. Spomnim se, ko je bila nekoč birma in je škof spraševal birmance in sem vedel vse odgovore. Takrat sem bil najbrž star okoli štiri leta. In ko nihče ni vedel odgovora, sem se iztrgal iz rok stare mame in tekel po sredini cerkve in zavpil, da jaz pa vem. In škof me je pogledal in rekel, da naj povem pravilni odgovor. Za pravilni odgovor sem tako dobil bombonček od škofa. Najbrž je bila takrat za tiste birmance to velika sramota.

Vzgoje okoli vere, kar sem jo dobival, sem jo od stare mame. Mami in oče nista bila takrat nič kaj preveč človeka, ki bi ju vera tako ali drugače zanimala, čeprav sta vztrajala, da hodim k verouku do konca osemletke. K birmi sem šel v šestem razredu osnovne šole in takrat se spomnim, da sem hotel prenehati z veroukom in tudi kot ministrant. No, k verouku nisem prenehal, ker kot sem že povedal, sta starša vztrajala, da do konca osemletke moram hoditi. Kot ministrant pa sem prenehal za kakšne pol leta. Po pol leta pa sem se odločil, da stopim nazaj, saj sem začel pogrešati bližino oltarja in s tem Jezusa.

Seveda sem nato živel naprej kot vsak povprečen najstnik. Šele z vstopom na Teološko fakulteto sem začel o svoji veri razmišljati na bolj zahteven način. Ugotovil sem, da moja prejšnja vera, z izjemo nekaterih „prebliskov“ ni bila to, kar bi Bog od mene pričakoval. Zato sem se začel bolj poglabljati v teologijo samo. Preprosta vernost „starih ženic“ mi enostavno ni več zadostovala. Še posebej sem razmišljal na moj odnos z Bogom in Cerkvijo za časa, ko sta se ločevala in ločila moja starša. Takrat sem najbolj težke stvari iz tega obdobja lahko zaupal le Bogu v cerkvi in na oltar poleg mašne daritve dodal tudi moje osebne stiske. Ja, edini, ki me je takrat tolažil, je bil Jezus Kristus v moji domači župnijski cerkvi. Osebni odnos z Bogom doživljam včasih tudi precej konfliktno, a vedno se izkaže, da je imel On prav. Sam bi ocenil, da je vera v mojem osebnem življenju pogojena tako z vzgojo in okoljem kot tudi spontano.

5. Kaj meniš o konkurenčnih religijah, popularno poimenovanih newage, ali so dejansko lahko tiste, ki izpodrinejo iz prostora tradicionalno katoliško Cerkev?

Nova doba (ND) oz. „new age“ je zelo kompleksen in trdoživ pojav, ki ga je v tako malo besedah nemogoče opisati. Mnogi avtorji nastanek ND datirajo v čas protestantizma. Utemeljujejo, da naj bi ND nastala ravno na protestantski ideji decentralizacije, s tem opredelitve človeka kot posameznika znotraj kozmosa, ki ga urejujejo kozmične sile, ki se ravnajo po zodiaških znamenjih. Ker ND teži k individualizaciji, mnogi v njej vidijo resno nevarnost družbi, saj naj bi odtujila človeka, ga zaprla samega vase, v svojo absolutno samozadostnost. Menim, da se ravno v utopiji ND, namreč absolutno samozadostnem in individualnem človeku v polnosti izpolnjuje Marxova trditev o religiji kot opiju ljudstva, ali šibkosti človeka, ki ga po Nietzscheju, do katerega imam najgloblje spoštovanje, mora nadomestiti nadčlovek. Človek kot popolni individuum namreč ne more preživeti, ker je šibek. Tako ND predstavlja nevarnost družbi kot taki.

Individualizacijo nekateri vidijo tudi kot resno grožnjo propadu institucije. Sam nisem tega mnenja. Najprej naj definiram, kako jaz dojemam institucijo.

Institucija je točno določeno okolje, ki ima točno določena pravila obnašanja (moralno-etična in pravna).Temeljna institucija je torej družba v katero je človek vpet že ob spočetju oz. rojstvu. Od družbe se uči in sprejema norme, iz nje ne moremo izstopiti, saj vedno naleti na nove družbe, ki so drugače organizirane. Človek znotraj družbe ureja tudi druge institucije, ki so narejene po potrebah dotičnih članov te institucije (Cerkev). Institucije kažejo na potrebo ljudi k združevanju, ND pa to potrebo človeka zanika, zato je nevarna, menijo nekateri strokovnjaki.

Ta nevarnost je po mojem mnenju zgolj navidezna, saj vsak subjekt slej ko prej spozna na poti odtujevanja in osamitve, da tako ne more preživeti. Ravno zaradi tega, sem mnenja, da institucije ne morejo in ne bodo propadle, saj je človek kot »zoon politikon« bitje, ki se mora družiti, ker ga k temu žene njegova narava. Institucije se le spreminjajo glede na potrebe ljudi. Cerkev kot institucija pa je sploh na drugem nivoju, v temelju jo namreč vodi Sv.Duh in jo kot tako tudi prenavlja. Seveda ne smemo ob tem pozabiti, da je Cerkev sestavljena oz. da jo tvorimo tudi ljudje in je zaradi tega v njej tudi ogromno napak, kot so nam dobro znane iz zadnjih let in smo jim bili priča. Vendar v vsej svoji svetosti, ki jo že od samega začetka kaže, ima zagotovilo, da bo obstala. To ji je zagotovil sam Jezus Kristus.

Cerkev kot grešna pa se mora stalno prenavljati. Ob izzivih ND bi Cerkev potrebovala korenito prenovo. Predvsem bi bilo treba močno razmisliti o zakramentih, njihovemu podeljevanju, še posebej, kar se tiče birme, za katero ne vemo več, ali postaja to, kar bi morala biti, namreč potrditev v Sv. Duhu, ali pa postaja bolj sramota za Cerkev, saj po njej večina mladih od vere odpade.

Moj osebni predlog je, da bi birmo prestavili na kasnejšo, t.j. odraslo dobo. Po mnenju nekaterih, bi bilo pametno, da bi se tudi krst prestavil na odraslo dobo, vendar zaenkrat sam pri tem ne vidim težav, saj krst poteka v veri staršev, v nasprotju z birmo, ki poteka v veri dotičnega birmanca. S tem, ko bi birmo prestavili na odraslo dobo, bi naredili veliko čistko, saj bi prečistili pšenico od plevela in tako naredili manj škode, kakor jo delamo sedaj. Po mojem mnenju se zakrament deli malo neodgovorno, saj ga mnogi mladi zavržejo.

Osebno sem mnenja, da zakrament sam po sebi brez človekove privolitve ne more delovati, ker bi bilo to kršenje človekove svobodne volje. Delivec zakramenta je v bistvu Sv. Duh, greh proti Sv. Duhu pa ne bo oproščen. Imam občutek, da s tem, ko gredo mladi nepripravljeni k birmi in pri tem dobivajo vso podporo staršev, delajo greh proti Sv. Duhu. Zagovarjam stališče, da se dela na kvaliteti ne na kvantiteti, ker malo kvasa vedno prekvasi celo testo. Treba bi bilo opustiti vse težnje po uvedbi verouka v šole, vse tisto, kar ima veze s politiko in vse moči usmeriti v katehezo in pastoralo. Danes so ljudje o krščanstvu popolnoma nepoučeni, zato menim, da bi jih z delom izključno na pastorali in katehezi lahko ustrezno poučili o bistvenih poudarkih krščanstva in tako preko tega dosegli tudi druge želene rezultate, kot so verouk v šoli, itd.

Cerkev kot taka pa temelji na duhu občestva. Ta pojem ljudje preslabo poznajo in ga skladno s tem ne dojemajo pravilno takega kot je. Premnogokrat se zdi, da občestvo enačijo z gasilskim društvom ali ekipo nogometnega kluba. Zaradi takega pojmovanja torej verniki niti pravilno ne cenijo in skladno s tem tudi ne izpovedujejo ustrezno vere vanj.

Občestvo smo vedno, v vsakdanjem življenju smo občestvo, še bolj pa smo to pri Sv. maši, ko nas duhovnik povabi v najožji krog s povabilom: »Gospod z vami!« Tako smo kot občestvo povezani na višji ravni, t.j. duhovni ravni. To pomeni, da smo med seboj enega duha. Izpovedovati vero v občestvo, ki se te povezanosti zaveda, je nekaj najlepšega. Samo izpovedovanje vere v občestvo pa pomeni brezpogojno izpolnjevati pravila, ki jih občestvo ima in tudi vzajemno skrbeti, da jih izpolnjujejo drugi. Izpovedovati vero v občestvo pomeni služiti Bogu.

Občestvo kot tako ima lahko odločilen pomen v boju proti ND individualizaciji, saj je v povezanosti močno in zmožno v duhovni moči povoziti individualizacijo.

6.Kakšne imaš načrte za bodočnost, kakšni so tvoji hobiji, kaj je tisto, kar bi dal v svojem življenju na prvo mesto?

Čimprej pripraviti vse pogoje za poroko in s tem tudi za to, da si ustvarim družino. To je trenutno moja prioriteta. Poleg tega upam, da mi uspe priti čimprej do diplome, čeprav to ni moj zadnji cilj v izobraževanju. Moja želja je tudi o opravljenem solo petju, saj zelo rad pojem. Sem član dveh zborov, pri čemer se v enem lotevamo kar zahtevnih projektov, kot so božične pesmi Johna Rutterja, Mozartov Requiem, Dvorakova maša, ipd.

Slavim te Gospod nebes in zemlje,
ker si nam dal tako velikega papeža
kot je bil papež Janez Pavel II.
Že za časa življenja si nam dal
spoznati sadove tvojega zasajenega drevesa
na prestolu apostola Petra, čigar naslednik je bil.

Slavim te Gospod nebes in zemlje,
ker si dal svoji Sveti Cerkvi po razsvetljenju
Svetega Duha spoznati dobre sadove,
ki jih je obrodilo življenje in pontifikat papeža
Janeza Pavla II.

Po svojem edinorojenem Sinu, Jezusu Kristusu,
nas učiš, da kdor je in pije telo in kri našega Gospoda
Jezusa Kristusa, živi vekomaj četudi umrje.

Kakor apostol Peter, je tudi papež Janez Pavel II.
udejanjal besede:”Gospod, k komu naj gremo, besede večnega
življenja imaš!” in občestvo tvoje Svete Cerkve vedno učil,
da naj se ne bojimo Kristusa in naj živimo kot
dobri kristjani.

Gospod, podeli mu tudi čast oltarja, da
nam bo še bolj vidno znamenje in svetilnik,
ki nas bo vodil k tebi.

Po Kristusu našem Gospodu. Amen.

Velikokrat, ko takole kje zapadem v kakšen pogovor, opazim, da je glede papeške nezmotljivosti prisoten nek popačen pogled. Mnogi mislijo, da nas katolike vsaka papeževa beseda nujno zavezuje k poslušnost, češ da je nezmotljiv. To pa sploh ni res!

Papeška nezmotljivost se udejanja takrat, ko papež govori “ex-chatedra” glede učenja moralnih vprašanj, pri razglašanju dogem in svetnikov (sem noter ne spada beatifikacija!).

Papeška nezmotljivost pomeni naslednje:

1. To ne pomeni, da papež ni grešen.

2. Papeževa nezmotljivost ne sme biti v nasprotju s Svetim Pismom.

3. Papeška nezmotljivost ne sme biti v nasprotju s tradicijo Cerkve in

4. Papeška nezmotljivost ne sme biti v nasprotju s Cerkvenim učiteljstvom.

Kje v Svetem pismu je govora o nezmotljivosti?

Znotraj teh citatov je najbolj pomemben zadnji.

Dodajam pa še dokument Pastor Aeternus s 1. Vatikanskega koncila (1870), ki govori o papeški nezmotljivosti. (dokument je v angleščini)

Kot prvi je napadel papeževo nezmotljivost Bismarck, ki je z palamentarno okrožnico trdil, da so škofje z razglasitvijo papeške nezmotljivosti postali le orodje v rokah papeža in da jurisdikcija škofov sedaj spada pod papeško jurisdikcijo. Po Bismarckovem naj bi s tem papež postal tudi najbolj absolutni monarh od vseh monarhov.

No, škofovska konferenca nemških škofov je Bismarckovo okrožnico zavrnila kot neutemeljeno in očitala, nepoznavanje koncilskih dokumentov, ker ti jasno govorijo, da se papeška nezmotljivost nanaša na verske resnice in nravne “zapovedi” in da se s tem jurisdikcija Rimskega škofa ni nič spremenila. Papež Pij IX je pismo nemških škofov slovesno potrdil l. 1875.

Torej, papež je toliko zmotljiv in toliko nezmotljiv kot jaz in ti. Vkolikor je papež odprt za delovanje Sv. Duha, ki bo po njem resnično deloval, takrat je nezmotljiv, ker Bog ne more biti zmotljiv. Tako, če sem jaz odprt za delovanje Sv. Duha, ki bo po meni ali po tebi resnično deloval, potem bom tudi jaz nezmotljiv, ker Bog ne more biti zmotljiv.

Edina razlika je, da papež takrat govori Ex-chatedra, jaz in ti pa ne! Med dojetjem verske resnice pa ni bistvene razlike, ker jo tako jaz in ti kot papež, ko govori Ex-chatedra (pri čemer so omejitve, kakor sem že napisal - in celo dal v prebiranje dokument -, zelo stroge!) dojameva enako, saj preko oba deluje isti Božji Duh!

Slaba vest in aroganca

Zasute in zamolčane jame pobitih političnih nasprotnikov, vojakov in civilistov, ki jih je bilo treba po vojni po partijskih navodilih, kot piše v nekem dokumentu, »preorati in posejati s travo«, so zdaj znova odprte. Odkritja na Teznem in Pohorju nas znova soočajo z resnico o grozljivih povojnih pobojih na slovenskih tleh. Skupaj s kostmi nesrečnih, brez sodbe krivih in pobitih ljudi, prihaja na dan tudi resnica o krutih in ledeno hladnih političnih odločitvah, ki so imele za posledico sistematične množične pokole, ne dosti drugačne od pobojev v Srebrenici, nad katerimi je danes zgrožen ves svet. Del slovenske javnosti in politikov se do te resnice obnaša ignorantsko in prezirljivo. Spet ponavljajo dobro znano floskulo o »prekopavanju kosti«, ki jo poslušamo že od odkritij morišč v Kočevskem rogu in na Teharjah, ki so jih, kakor vse druge, skušali prikriti, na Teharjah celo tako, da so na grobove pobitih namenoma nanesli veliko smetišče in tja usmerili odpadne vode iz kemijske tovarne.

Kakor so bili povojni poboji dejanja nezaslišane okrutnosti in zločinske preračunljivosti, tako so bila prikrivanja morišč in resnice o njih dejanja slabe vesti ukazovalcev in storilcev. Aroganca, ki smo ji danes priča, pa je znamenje barbarstva. Z nobeno drugo besedo ni mogoče označiti ciničnega zavračanja vseh poskusov, da bi pobitim ljudem namenili vsaj dostojanstvo smrti, se pravi, pravico do groba in na njem napisa, ki bo povedal resnico namesto zvijačne polresnice, ki je enaka laži.

Sedanja in prihodnje generacije imajo pravico do vednosti o tem, kaj se je na slovenskih tleh zgodilo ob koncu druge svetovne vojne. Kakor so del naše zgodovine okrutna dejanja okupatorjev v Frankolovem, v mariborskih in celjskih zaporih, v Dražgošah, Begunjah in drugod, tako so del naše zgodovinske resnice Rog, Goli otok, Teharje, Sterntal, Tezno in Areh na Pohorju. Dokler ta dejstva ne bodo v naši zavesti, se bodo širile manipulacije s trditvami, da nekdo hoče novim generacijam slovenskih državljanov naprtiti kolektivno krivdo za grozljiva povojna dejanja samo zato, ker so se zgodila na slovenskih tleh. Nihče od zgodovinarjev in publicistov, ki so te stvari odkrili in o njih pisali, ni trdil česa podobnega. Pa vendar bi naj bili prav oni krivi za »nesmiselno prekopavanje kosti«. S takim stališčem slovenska družba ne more postati odprta, demokratična, tolerantna in kulturna skupnost državljanov. Nobenega totalitarizma ni mogoče vrednotiti iz ideološkega in totalitarnega mišljenja in prakse, kakor se pogosto dogaja v današnji Sloveniji, pač pa ga je treba, četudi ob razumevanju zgodovinskih okoliščin, meriti z merili demokratične Evrope, z merili, ki spoštujejo človekovo življenje in njegovo dostojanstvo. V najvišjem slovenskem demokratičnem predstavništvu, v državnem zboru, je pred desetimi leti z glasovanjem padel poskus, da bi obsodili represivna in zločinska dejanja nekdanje komunistične diktature. To se je zgodilo, neverjetno, 10. decembra 1997, na svetovni dan človekovih pravic.

Zato je skrajni čas, da celotna slovenska javnost, ne glede na politične razlike, z razumom in človeško ter zgodovinsko občutljivostjo sprejme resnico o teh dogodkih. To je edino jamstvo, da se kaj takega nikoli več ne bo ponovilo in da s povojnimi dogodki ne bodo obremenjene zmeraj nove generacije.

Za Zbor za republiko – člani predsedstva:

VIKTOR BLAŽIČ, DRAGO DEMŠAR, NIKO GRAFENUAER, PETER JAMBREK, TONE, JEROVŠEK, ROMANA, JORDAN CIZELJ, DEAN KOMEL, JANKO KOS, MATEJ MAKAROVIČ, LJUDMILA NOVAK, PRIMOŽ SIMONITI, LJUBO SIRC, SAŠA SLAVEC, IVAN ŠTUHEC, IVAN URBANČIČ, TOMAŽ ZALAZNIK, JURE ZUPAN

Izjavo lahko podpišete na sedežu uredništva Nove revije na Cankarjevi 10b v Ljubljani, po pošti, po faks-u: 01/ 244 45 86 ali po e-pošti na naslov:
info@ZborzaRepubliko.si.