Politizacija neurja

Ko sem preko neke debate izvedel vest, da je ob nedavnih neurjih šla bolnica Franja “rakom žvižgat”, sem podal komentar, da taka neurja pač terjajo svoje in da se meni osebno zdi večja tragedija to, da so Železniki odrezani od sveta zaradi plazov in da je na tolminskem odneslo hišo, kot pa, da je “odplaknilo” nek nič več uporaben objekt, ki služi zgolj kot spomenik.

Takoj sem od nekega nadobudnega kolega, ki je celo univerzitetni profesor, dobil zaušnico, češ, da ga zanima, če bi enako govoril, če bi neurje uničilo kakšno cerkev. Ni potrebno imeti pretirano dobrega nosu, da ugotoviš kako podlo je bila podtaknjena ta zlobna pripomba. Seveda se je k temu vsulo še kup zlobnih pripomb v stilu, da ker gre za komunističen oz. partizanski objekt, da tako govorim, če bi šlo pa za kateri koli sakralni objekt pa tega ne bi govoril.

Moj odgovor na te očitke je bil, da se zaradi mene lahko zruši cela bazilika Sv. Petra v Vatikanu, pa da nihče ni poškodovan. V primerjavi s temi življenji in domovi, ki so bila izgubljena v neurju, ni to nič!

Kar mi je pa najbolj žalostno, je pa da se iz tega dela neka politizacija.

Človek je človek in ni važno, kdo in kakšne politične opredelitve je (to mi že tako v normalnem življenjskem okolju brez stiske ni jasno, kako lahko gledamo na take delitve), če je v stiski, mu je treba pomagati, če le lahko. Mislim, da je to naša moralna dolžnost, če smo količkaj altruistični.

Ob tem mi prihaja na misel prizor iz filma Evan Almighty, kjer je senator Evan imel za svoje politično geslo “Spremeniti svet!” in mu je nato, ko se mu je prikazal Bog, le-ta rekel, da bo svet spremenil le z majhnimi, skoraj nevidnimi altruističnimi dejanji, kot je npr. dati piti ubogemu psičku, ki je bil tam poleg njiju (Evan je dan prej psa nagnal z dvorišča, češ da je vreča bolh in da mu uničuje travo).

Hja, najbrž obstajajo ljudje, ki so zaslepljeni s sovraštvom do vsega komunističnega in bi najraje vse podrli in izbrisali vsak najmanjši spomin na te čase. Poleg tega pa je treba priznati, da niso zaradi tega nič drugačni od tistih jurišnikov, ki z vsem sovraštvom bruhajo in pljuvajo po Cerkvi. Ama, nič niso drugačni.

Potem se pa pojdimo tisto, kar je zapisal papež Pavel VI. v encikliki Ecclesiam suam, da Cerkev nima nikogar za tujega svojemu materinskemu srcu, da ni nikogar, ki bi se zanj ne zmenila v svojem poslanstvu in da nima nikogar za sovražnika.

Seveda govorim o občestvenem značaju Cerkve, ki je najbrž še kar daleč od zgornjih papeževih besed.

Filozofija, Krščanstvo, Politika