Po obdobju razsvetljenstva, ko je človek mislil, da bo znanost rešila vse njegove tegobe je prišlo obdobje moderne, ki so jo pretresali trije totalitarni sistemi, dve svetovni vojni, spopad dveh političnih sistemov (komunizma in kapitalizma)…Človek je videl vse preveč smrti in jasno je bilo, da znanost ne bo rešila ničesar. Zadnji sunek temu mišljenju je vsekakor po mnenju mnogih dal tisti uničujoč tsunami pred novim letom 2005. A vse od časa razsvetljenstva in moderne smo ljudje začeli postavljati smrt in bolezen nekam v kot, kot da se nas ta ne tiče, namesto, da bi se soočili z obema. Recimo: zakaj ne bi ljudje, ki umirajo, umirali v domačem okolju obdani z domačimi? Ali ni kruto, da umirajo sami priklopljeni na razne aparate in ko enkrat umre, po telefonu pokličejo svojce, da je njihov dragi umrl?
Ne rečem, da je sedaj, ko nekoga ožigosajo za na smrt bolnega treba kar izvzeti iz zdravstvene nege. Nikakor! Treba je storiti vse, da se omogoči oz. najde minimalna možnost za ozdravljenje, a ko ta odpove, se mi zdi pravilno, da bi le-ta bolnik umrl doma obkrožen z domačimi.
Vse krize se vršijo zaradi nepravilnosti ali pomanjkanja odnosov: 1. odnosa do sebe, 2. odnosa do drugega, 3. odnosa do kulture in nacionalnosti, 4. odnosa do stvarstva in 5. odnosa do Boga!
Vprašanje smrti je povezano z vprašanjem medsebojnih odnosov. Zdravi in pravilni odnosi pa se lahko uresničujejo le v ljubezni.
