Tole, dragi moji, enostavno moram deliti z vami:
Živela je punca, ki je bila slepa. Zaradi tega se je močno sovražila. Sovražila je vse okoli sebe, tudi svojega fanta, ki jo je imel neizmerno rad in jo ljubil, ter ji vedno stal ob strani.
Dejala je, da se bo poročila z njim, vendar le, če bo lahko le za trenutek videla svet okoli sebe.
Nekega dne je dobila možnost. Dobila je par novih oči nekega donatorja. Dobila je možnost videti svet okoli sebe. Tudi svojega fanta. Le ta jo je vprašal: »Sedaj, ko lahko vidiš svet, se boš poročila z mano?« Ob pogledu na njega je bila šokirana, saj je videla, da je tudi on slep. Njegovo snubitev je zavrnila in ga zapustila.
Odšel je ves objokan. Čez nekaj časa ji je poslal pismo, v katerem je pisalo: »ŽELIM LE, DA PAZIŠ NA MOJE OČI«.
…brez besed…za zamislit se mal…
krneki Tudi če bi tole bilo res, bi bilo skrajno patetično.
v očeh biva duša so trdili latinci. po očeh se vidi marsikaj.
tale zgodba marsikaj o tem pove…
poanta tega? nekaj manjka.
Jaz tudi ne razumem popolnoma.
za tiste, ki ne razumejo: zgodba ima zelo pomembno vsebino in še pomembnejše sporočilo….
Ni nujno, da so “oči” le oči, lahko je še kaj drugega…
Vsako razumevanje ima lahko svojo interpretacijo in lahko temelji na drugačnem setu vrednot. Zato bomo popolnoma razumeli neko zgodbo takrat, ko si jo bomo lahko razlagali z vseh vidikov in naborov vrednot. Kar pa zna biti težko…
Zame je sporočilo zgodbe zgolj to, da zna biti narava kruta. In krutost je nekaj, kar žlovek zelo težko sprejema. Tega enostavno ne maramo. Želimo zbrisati iz našega življena. Ampak narava vedno ostaja… Na ta račun je katoliška vera (in še kakšna druga) pomoje vpeljala idejo o hudiču ali kako se mu že reče. Ta nas bojda vedno skuša… Naši naravi in nravi enostavno ne moremo ubežati… vsi grešimo jebiga. In potem nas imajo v pesti… občutimo slabo vest. In plačamo karkoli je že treba, da se te slabe vesti čimprej losamo. Kupujemo odpustke, molimo rožne vence in pometamo cerkve. Karkoli je že treba, da se le bolje počutimo… In kaj je še v tej zgodbi takega? Aja oči. Dobro pazi na njih. Jih bom še rabil, veš! Ko se srečava pri svetem Perotu bomo poračunali. Dobro ti jih bo naložil, da veš! Ampak tega ne smem reči. Bi grešil. Zato bom raje tiho. Dodatna pika pr onem zgoraj.
Posmrtno življenje je res zakon. Ni ga boljšega izuma od tega. Tip je moral biti Da Vinci svojega časa.Danes bi tako idejo ziher patentirali. In bi lepo plačali položnico preden bi dobili karto za nebesa. Ekskluziva za tisk by Cetis. Če pa hočeš sedeti v avli z Bogom moraš kupit VIP karto. Samo vestno plačevanje davkov tukaj ne pomaga.
Saj res. Kaj je že poanta te zgodbe?