“…znane so razne tempeljske orgije, kjer so svečenice morale ponujati spolne usluge kot svečenice boga Erosa, kar ni nič drugega, kot “sveta prostitucija” in ženske ne več ženske, ampak objekt potešitve nebrzdanih nagonov”

Rekel bi, da si razlagaš “sveto prostitucijo” skozi oči krščanstva, kar je napačno, saj je ne moreš razumeti v pravem kontekstu. V nekaterih starodavnih kulturah so bile svečenice nekaterih boginj hkrati tudi prostitutke, a vedi, da ta prostitucija ni imela toliko skupnega z današnjo kot bi sprva mislili. Svečenice so bile utelešenje, recimo boginje Ištar. Z obredom “svete prostitucije”, z globokim verskim in mitološkim priokusom, so privabljale Ištar na zemljo, da jo je oplodila. Mnoge od teh svečenic-prostitutk so bile izredno dobro izobražene in samostojne ženske. Zato me je malo zbodla tista tvoja besedica “morale”.

Prav tako je močno odvisno od posamezne kulture in tradicije, kaj se smatra za razuzdanost in kaj ne. Zato vedno zagovarjam, da ne moremo razlagati drugih kultur skozi oči naše. Če jih želimo res razumeti, se je treba vanje potopiti gol.

Papež JP II je na rednih tedenskih avdiencah med letoma 1979 in 1984 razvil t.i. teologijo telesa (www.theologyofthebody.net). Eden od poudarkov te teologije (ki je meni znan) je, da je telo sredstvo posvečevanja zakoncev. Telesna ljubezen, eros in spolnost je v tej teologiji stvar, ki zakoncem lahko pomaga k svetosti. V teh razmišljanjih papež primerja spolno združitev z liturgičnimi dejanji – v obeh primerih gre za sodelovanje ljudi pri Božjih opravilih. O tej teologiji je govorih p. Matej Nastran v radijskem misijonu 2007. Posnetki oddaj so dostopni tukaj http://audio.ognjisce.si/index.php?p=Misijon_2007
Cerkev po mojem mnenju vse bolj spodbuja pozitiven, ne pa tudi uporabniški pogled na človeško spolnost.