Blog Sebastjana Erlaha

Malce pred časom, ko tole pišem, sem naletel na vprašanja, ki sicer niso bila namenjena konkretno meni, pa sem vseeno odgovoril nanja. Če ne zaradi drugega, zaradi mene samega. To bi tudi želel deliti z vami.

Naj najprej za začetek, kot se spodobi, navedem vprašanja, ki so me zbodla. Takole gredo: zakaj bi si sploh želel biti “pokoren sin Cerkve”, ki bi tvoja razmišljanja tako ali tako označila za nezaželena in krivoverska? Zakaj bi želel biti del nečesa, kar te zavrača že v tvojem bistvu in zate nikoli ne bo našlo lepe besede? Se ti vera, ki te odkrito črti, če se ne boš preoblikoval po njenih merilih, vseeno zdi lepa in vredna tvoje pozornosti? Zakaj?

Hm…zanimiva vprašanja. Bistvo njih se začrtuje v vprašalnici „zakaj?“ Vera sama po sebi ne more črtiti, črtijo lahko le njeni predstavniki oziroma nosilci. Enako velja za religijo.

Ko sem bil še mlajši in se spopadal z raznimi vprašanji, kot si jih mnogi zastavljajo danes, sem tudi sam obupaval. Po drugi strani pa, glej ga no trmo, vztrajal in se v tistem dvomu še bolj oklepal tega, kar mi je bilo dano skozi krščanstvo in Cerkev. Tekom tega obdobja sem spoznal vrednost tiste znamenite Jezusove spodbude:”Trkajte in se vam bo odprlo. Iščite in boste našli.” (prim. Mt 7,7

)

Po drugi strani pa sem se naučil, da od religije ne pričakujem preveč. Od religije ne pričakujem, da se bo dvignila nad človeško “pokvarjenost”, saj se zavedam, da ima vsaka religija tudi povsem človeško plat, kar je pogoj, da je za ljudi. Pa tudi nosilci religije so ljudje in tako pogojeni ter umeščeni v določeno zgodovinsko situacijo.

In ja, hočem biti del tega. Hočem biti del občestva Cerkve. Hočem biti eden od nosilcev te religije, ki ji pripadam. Hočem biti del Kristusovega skrivnostnega telesa, in vzklikati:”Življenje je meni Kristus in smrt dobiček!” Zakaj? Ker tako zelo ljubim Kristusa in Cerkev, ki je njegovo skrivnostno telo. Tako zelo, da ob njenih napakah sorazmerno z mojo ljubeznijo trpim. Vsako njeno napako občutim kot tisti bič, ki je udarjal pred dva tisoč leti po Jezusovem telesu. Ampak vem, da to ni končna postaja. Končna postaja je drugje, onkraj vsega tega človeškega…Onkraj dobrega in zlega. Cilj je tam, kakor je rekel preprok Izaija, kjer „se bosta volk in jagnje pasla skupaj“. (Iz 65,25

)