Blog Sebastjana Erlaha

Ko sem preko neke debate izvedel vest, da je ob nedavnih neurjih šla bolnica Franja “rakom žvižgat”, sem podal komentar, da taka neurja pač terjajo svoje in da se meni osebno zdi večja tragedija to, da so Železniki odrezani od sveta zaradi plazov in da je na tolminskem odneslo hišo, kot pa, da je “odplaknilo” nek nič več uporaben objekt, ki služi zgolj kot spomenik.

Takoj sem od nekega nadobudnega kolega, ki je celo univerzitetni profesor, dobil zaušnico, češ, da ga zanima, če bi enako govoril, če bi neurje uničilo kakšno cerkev. Ni potrebno imeti pretirano dobrega nosu, da ugotoviš kako podlo je bila podtaknjena ta zlobna pripomba. Seveda se je k temu vsulo še kup zlobnih pripomb v stilu, da ker gre za komunističen oz. partizanski objekt, da tako govorim, če bi šlo pa za kateri koli sakralni objekt pa tega ne bi govoril.

Moj odgovor na te očitke je bil, da se zaradi mene lahko zruši cela bazilika Sv. Petra v Vatikanu, pa da nihče ni poškodovan. V primerjavi s temi življenji in domovi, ki so bila izgubljena v neurju, ni to nič!

Kar mi je pa najbolj žalostno, je pa da se iz tega dela neka politizacija.

Človek je človek in ni važno, kdo in kakšne politične opredelitve je (to mi že tako v normalnem življenjskem okolju brez stiske ni jasno, kako lahko gledamo na take delitve), če je v stiski, mu je treba pomagati, če le lahko. Mislim, da je to naša moralna dolžnost, če smo količkaj altruistični.

Ob tem mi prihaja na misel prizor iz filma Evan Almighty, kjer je senator Evan imel za svoje politično geslo “Spremeniti svet!” in mu je nato, ko se mu je prikazal Bog, le-ta rekel, da bo svet spremenil le z majhnimi, skoraj nevidnimi altruističnimi dejanji, kot je npr. dati piti ubogemu psičku, ki je bil tam poleg njiju (Evan je dan prej psa nagnal z dvorišča, češ da je vreča bolh in da mu uničuje travo).

Hja, najbrž obstajajo ljudje, ki so zaslepljeni s sovraštvom do vsega komunističnega in bi najraje vse podrli in izbrisali vsak najmanjši spomin na te čase. Poleg tega pa je treba priznati, da niso zaradi tega nič drugačni od tistih jurišnikov, ki z vsem sovraštvom bruhajo in pljuvajo po Cerkvi. Ama, nič niso drugačni.

Potem se pa pojdimo tisto, kar je zapisal papež Pavel VI. v encikliki Ecclesiam suam, da Cerkev nima nikogar za tujega svojemu materinskemu srcu, da ni nikogar, ki bi se zanj ne zmenila v svojem poslanstvu in da nima nikogar za sovražnika.

Seveda govorim o občestvenem značaju Cerkve, ki je najbrž še kar daleč od zgornjih papeževih besed.

Kolega Španski Borec na svojem blogu poda znanstvene ugotovitve, da so končno našli vodo na Marsu. Svoje, kot je razvidno iz povezave, dokaže celo s slikovnim gradivom.

Vsekakor pa moram dokaz izpodbijati, namreč znanstveniki so očitno spregledali, da je na Marsu kozarec in da je v kozarcu voda. Torej voda ni na Marsu, amapk v kozarcu. Znanstveniki so potemtakem prišli kvečjem do ugotovitve, da je na Marsu kozarec, v katerem je voda, kar pa ne pomeni, da je posledično in neposredno voda na Marsu.

Po obdobju razsvetljenstva, ko je človek mislil, da bo znanost rešila vse njegove tegobe je prišlo obdobje moderne, ki so jo pretresali trije totalitarni sistemi, dve svetovni vojni, spopad dveh političnih sistemov (komunizma in kapitalizma)…Človek je videl vse preveč smrti in jasno je bilo, da znanost ne bo rešila ničesar. Zadnji sunek temu mišljenju je vsekakor po mnenju mnogih dal tisti uničujoč tsunami pred novim letom 2005. A vse od časa razsvetljenstva in moderne smo ljudje začeli postavljati smrt in bolezen nekam v kot, kot da se nas ta ne tiče, namesto, da bi se soočili z obema. Recimo: zakaj ne bi ljudje, ki umirajo, umirali v domačem okolju obdani z domačimi? Ali ni kruto, da umirajo sami priklopljeni na razne aparate in ko enkrat umre, po telefonu pokličejo svojce, da je njihov dragi umrl?

Ne rečem, da je sedaj, ko nekoga ožigosajo za na smrt bolnega treba kar izvzeti iz zdravstvene nege. Nikakor! Treba je storiti vse, da se omogoči oz. najde minimalna možnost za ozdravljenje, a ko ta odpove, se mi zdi pravilno, da bi le-ta bolnik umrl doma obkrožen z domačimi.

Vse krize se vršijo zaradi nepravilnosti ali pomanjkanja odnosov: 1. odnosa do sebe, 2. odnosa do drugega, 3. odnosa do kulture in nacionalnosti, 4. odnosa do stvarstva in 5. odnosa do Boga!

Vprašanje smrti je povezano z vprašanjem medsebojnih odnosov. Zdravi in pravilni odnosi pa se lahko uresničujejo le v ljubezni.

Tole, dragi moji, enostavno moram deliti z vami:

Živela je punca, ki je bila slepa. Zaradi tega se je močno sovražila. Sovražila je vse okoli sebe, tudi svojega fanta, ki jo je imel neizmerno rad in jo ljubil, ter ji vedno stal ob strani.

Dejala je, da se bo poročila z njim, vendar le, če bo lahko le za trenutek videla svet okoli sebe.

Nekega dne je dobila možnost. Dobila je par novih oči nekega donatorja. Dobila je možnost videti svet okoli sebe. Tudi svojega fanta. Le ta jo je vprašal: »Sedaj, ko lahko vidiš svet, se boš poročila z mano?« Ob pogledu na njega je bila šokirana, saj je videla, da je tudi on slep. Njegovo snubitev je zavrnila in ga zapustila.

Odšel je ves objokan. Čez nekaj časa ji je poslal pismo, v katerem je pisalo: »ŽELIM LE, DA PAZIŠ NA MOJE OČI«.

V neki debati v zadnjih dneh, sem naletel na očitke, češ, da je krščanstvo s svojim pogledom na spolnost in goloto naredilo človeštvu veliko škodo. Sam se s tem ne bi mogel strinjati.

Poglejmo si najprej, kaj nam Sveto Pismo, bolj natančno 1. pismo apostola Pavla Korinčanom, pove o človekovem telesu sploh:

2 »Vse mi je dovoljeno,« vendar ni vse koristno! »Vse mi je dovoljeno,« toda jaz se ne bom dal ničemur podvreči! 13 Jedi so za trebuh in trebuh je za jedi. Bog pa bo oboje odpravil. Telo ni za nečistovanje, ampak za Gospoda, in Gospod je za telo. 14 Bog je obudil Gospoda in bo s svojo močjo obudil tudi nas. 15 Ali ne veste, da so vaša telesa deli Kristusovega telesa? Mar bom vzel dele Kristusovega telesa in iz njih napravil dele vlačuginega telesa? Nikakor! 16 Mar ne veste, da tisti, ki se druži z vlačugo, postane z njo eno telo? Saj je rečeno: Dva bosta eno meso. 17 Kdor pa se druži z Gospodom, je z njim en duh. 18 Bežite pred nečistovanjem. Vsak greh, ki ga stori človek, je zunaj telesa; kdor pa nečistuje, greši proti lastnemu telesu. 19 Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, 20 saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu.

Celo neki katoliški duhovnik v neki oddaji na National Geographic, kjer so govorili o Mariji Magdaleni in Jezusu, je izjavil, kakor Nietzsche v svoji “Onkraj dobrega in zlega”, da je krščanstvo dalo erosu piti strup, zaradi česar eros še ni umrl, se je pa izpridil.

Meni se zdi ravno obratno, namreč, da je krščanstvo oz. že prej judovstvo v SZ erosu dalo ravno tisto pravo mesto, ki mu gre. Namreč kot tak eros je bil že v takratnih kultih ponižan zgolj v seks (znane so razne tempeljske orgije, kjer so svečenice morale ponujati spolne usluge kot svečenice boga Erosa, kar ni nič drugega, kot “sveta prostitucija” in ženske ne več ženske, ampak objekt potešitve nebrzdanih nagonov, kar pa je že Machiavellizem), nič drugače se mi ne zdi danes, kar se tiče erosa.

Niti se ne strinjam, da je nagota nečistovanje. Je pa res, da lahko le-ta sproži v človeku nečiste misli. Konec koncev je človekovo telo lepo, in tudi v raznih cerkvah po svetu imamo nemalo fresk, kipov in slik, kjer so upodobljeni liki popolnoma goli in če bi bila golota nečistovanje, po mojem ne bi imeli tiste znamenite Michalangelove freske v Sikstinski kapeli.

Ko smo šli z župnikom na Rab in smo se šli kopat, pa smo kmalu ugotovili, da smo na FKK, ker smo bili edini oblečeni, pa smo ostali tam cel dan, ne bi šli kopat, če bi bila golota nečista. In ko je župnik videl našo zadrego ob tem, ko je šel mimo nas nek nagec, nam je rekel, naj se usedemo in nam je pripovedoval o lepoti človeškega telesa.

Zanimive so tudi misli papeža Janeza Pavla II. iz ene njegovih knjig, ki jih je napisal še kot kardinal (Love and responsability):

Citiram:

“Nakedness itself is not immodest… Immodesty is present only when nakedness plays a negative role with regard to the value of the person, when its aim is to arouse concupiscence, as a result of which the person is put in the position of an object for enjoyment.”

in pa:

Citiram:

“Even knowing that nudity is not identical to impurity of the body, a real interior effort must be made to avoid assuming an impure attitude before a nude body. We should also add that impurity of action is not identical to the spontaneous reaction of sensuality that considers the body and sex as possible objects of joy. The human body per se is not impure, nor is the reaction of sensuality, nor sensuality itself. Impurity begins when the will appropriates the reaction of sensuality and reduces the other person - because of his or her body and sex - to an object of pleasure.

in pa še:

Citiram:

Vprašanje golote je torej vprašanje čistosti srca. Vse je čisto čistim, pravi latinski pegovor. Če je srce čisto in ni zapleteno v mreže strasti, ki omrači razum, potem golota ni vprašljiva. Lahko je priložnost za dviganje k tisti lepoti, ki jo golo telo da slutiti, ko bo Gospod Jezus Kristus “z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, ktako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva” (Flp 3,21 Flp 3,21 Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP 21 Ta bo z močjo, s katero si more podvreči vse, preobrazil naše bedno telo, tako da ga bo naredil podobno telesu svojega veličastva. WP-Bible plugin ). “Naj torej vsak sebe presodi,” pravi apostol Pavel (1 Kor 11, 28 1 Kor 11, 28 Slovenian: Slovenski standardni prevod (1997) - SSP 28 Naj torej vsak sebe presodi in tako jé od tega kruha in pije iz keliha, WP-Bible plugin ).

Vir: dr. Franc kard. Rode, Stati inu obstati, Družina, 2001, 103. ali Mladi Val, Veličastje telesa, Družina 11, 2000

.

Članek se splača prebrati cel, govori namreč ravno o lepoti človekovega telesa, o meji med erotiko in pornografijo in o upodabljanju telesa znotraj cerkvene umetnosti.

Pridiga papeža Benedikta XVI.
pri bogoslužju v Marijinem Celju,
na mali šmaren, 8. septembra 2007

Dragi bratje in sestre,

pri našem velikem romanju v Marijino Celje obhajamo praznik tega svetišča, praznik Marijinega rojstva. Že 850 let prihajajo semkaj molivci iz različnih ljudstev in narodov s prošnjami svojega srca in svoje dežele, s skrbmi in upi svoje duše. Tako je Marijino Celje postalo za Avstrijo in daleč onkraj Avstrije kraj miru, sprave in edinosti. Tukaj molivci doživljajo tolažbo in dobroto Matere. Tukaj srečujejo Jezusa Kristusa, v katerem je Bog z nami, kakor danes pove evangelij - Jezus, o katerem je v berilu iz preroka Miheja rečeno: In on bo naš mir (5,4). V to veliko romanje mnogih stoletij se danes uvrščamo mi. Pri Gospodovi materi se odpočijemo in jo prosimo: Pokaži nam Jezusa. Pokaži nam romarjem Jezusa, ki je pot in cilj hkrati: resnica in življenje.

Evangelij, ki smo ga pravkar slišali, odpira naš pogled še dalje. Izraelovo zgodovino od Abrahama naprej predstavlja kot romarsko pot, ki v vzponih in spustih, naravnost in po ovinkih končno pripelje do Jezusa Kristusa. Rodovnik s svojimi svetlimi in temnimi liki, s svojimi uspehi in polomijami nam kaže, da Bog tudi po krivih črtah naše človeške zgodovine piše naravnost. Bog nam pušča našo svobodo in vendar zna v našem odpovedovanju najti nova pota svoje ljubezni. Bog ne propade. Tako je ta rodovnik jamstvo za božjo zvestobo; je jamstvo za to, da nas Bog ne pusti pasti, in povabilo, da svoje življenje vedno znova usmerjamo ob njem, ter vedno znova prihajamo k Jezusu Kristusu.

Romanje pomeni, da imamo smer in gremo cilju naproti. To daje svojo lepoto tudi potovanju in njegovemu naporu. Med romarji Jezusovega rodovnika so bili mnogi, ki so pozabili na cilj in so se sami hoteli narediti za cilj. A Gospod je spet in spet prebujal tudi ljudi, ki so se pustili voditi hrepenenju po cilju in so ob njem usmerjali svoje življenje. Napotitev h krščanski veri, začetek Cerkve Jezusa Kristusa, je bila mogoča, ker so bili v Izraelu ljudje iščočega srca - ljudje, ki se niso prepustili navadi, marveč so se ozirali po večjem: Zaharija, Elizabeta, Simeon, Ana, Marija in Jožef, dvanajsteri in mnogi drugi. Ker je njihovo srce čakalo, so mogli v Jezusu spoznati tistega, ki ga je Bog poslal, in so tako postali začetek njegove svetovne družine. Cerkev iz poganov je bila mogoča zato, ker so bili v sredozemskem prostoru kakor v sprednji in srednji Aziji, kamor so prišli poslanci Jezusa Kristusa, pričakujoči ljudje, ki se niso zadovoljili s tem, kar so vsi delali in mislili, marveč so iskali tisto zvezdo, ki jim je mogla pokazati pot k resnici sami, k živemu Bogu.

To nemirno in odprto srce potrebujemo tudi mi. To srce je jedro romanja. Tudi danes ne zadostuje, da smo nekako takšni in da tako mislimo kakor vsi drugi. Naše življenje je bolj prostrano. Potrebujemo Boga, Boga, ki nam je pokazal svoj obraz in odprl svoje srce: Jezusa Kristusa. Janez o njem po pravici reče, da je edini, ki je Bog in počiva na Očetovem srcu (prim. Jn 1,18

). Zato nam je Jezus tudi mogel iz same božje notranjosti prinesti sporočilo o Bogu: sporočilo tudi o tem, kdo smo mi sami, od kod prihajamo in kam gremo. Gotovo, v zgodovini je precej velikih osebnosti, ki so imele lepa in ganljiva izkustva Boga. A to ostajajo človeška izkustva s svojo človeško omejenostjo. Samo JEZUS je Bog, in samo JEZUS je zato most, ki povezuje Boga in človeka. Če torej mi kristjani Jezusa imenujemo edinega za vse veljavnega Srednika zveličanja, ki nagovarja vse in katerega naposled vsi potrebujejo, potem to nikakor ni zaničevanje drugih verstev in ne ošabno absolutiziranje našega lastnega mišljenja. To je marveč prevzetost od tistega, ki se nas je dotaknil in nas obdaroval, da bi tudi mi mogli druge obdarovati.

V resnici se naša vera odločno postavlja proti resignaciji (malodušnosti), ki ima človeka za nesposobnega spoznati resnico - češ da je resnica prevelika zanj. Resignacija nasproti resnici je po mojem prepričanju jedro krize zahoda, Evrope. Če ni resnice za človeka, potem človek navsezadnje tudi ne more razlikovati med dobrim in zlim. In potem postanejo velika in čudovita spoznanja znanosti dvorezna: lahko so pomemne možnosti za dobro, za odrešenje človeka, a tudi - kakor vidimo - za strašne nevarnosti, za uničenje človeka in sveta. A seveda, na osnovi svoje zgodovine imamo strah pred tem, da vera v resnico prinaša s seboj nestrpnost. Če nas navdaja ta bojazen, ki ima pač svoje zgodovinske razloge, potem je čas, da gledamo na Jezusa, kakor ga vidimo tukaj v svetišču v Marijinem Celju. Tu ga vidimo v dveh podobah: kot dete v Materinem naročju in kot Križanega nad glavnim oltarjem bazilike. Ti dve sliki bazilike nam govorita: resnica se ne uveljavlja z zunanjo močjo, marveč je ponižna in se daje ljudem samo s svojo notranjo močjo.

Resnica se izkazuje v ljubezni. Resnica ni nikoli naša last, ni naš proizvod, kakor tudi ljubezni ne moremo narediti, ampak jo lahko le sprejemamo in podarjamo naprej. To notranjo moč resnice potrebujemo. Tej moči resnice zaupamo kot kristjani. Zanjo smo pričevalci. Njo moramo podarjati naprej tako, kakor smo jo prejeli.

“Glejmo na Kristusa”, je vodilo tega dneva. Ta poziv postaja za iščočega človeka vedno znova sam od sebe prošnja, prošnja posebej Mariji, ki nam ga je podarila kot otroka: “Pokaži nam Jezusa!” Molimo danes tako iz vsega srca. Molimo tako tudi onkraj te ure, ko v notranjosti iščemo Odrešenikov obraz. “Pokaži nam Jezusa!” Marija odgovarja s tem, da nam ga kaže najprej kot dete. Bog se je napravil majhnega za nas.

Bog ne prihaja z zunanjo močjo, marveč prihaja v nemoči svoje ljubezni, ki je njegova moč. Izroča se v naše roke. Prosi za našo ljubezen. Vabi nas, naj sami postanemo majhni, naj stopimo dol s svojih visokih prestolov in se naučimo otroštva pred Bogom. Ponuja nam tikanje. Prosi nas, da mu zaupamo in se tako naučimo bivanja v resnici in v ljubezni. Otrok Jezus nas seveda spominja tudi na vse otroke tega sveta, v katerih se nam hoče približati. Na otroke, ki živijo v revščini; otroke, ki jih zlorabljajo kot vojake. Na otroke, ki nikdar niso smeli izkusiti ljubezni staršev; na bolne in trpeče, a tudi na vesele in zdrave otroke. Evropa je postala siromašna glede otrok: mi vse porabimo sami zase in prihodnosti skoraj ne zaupamo več. Toda svet bo postal brez prihodnosti šele tedaj, ko bodo ugasnile moči človeškega srca in razuma, ki razsvetljuje srce - ko božje obličje ne bo več sijalo nad svetom. Kjer je Bog, tam je prihodnost.

“Glejmo na Kristusa”: ozrimo se še na Križanega nad glavnim oltarjem. Bog ni odrešil sveta z mečem, ampak s križem. Jezus umirajoč razširja roke. To je najprej kretnja trpljenja, v kateri se pusti za nas pribiti na križ, da bi nam podaril svoje življenje. A razprostrte roke so hkrati drža molivca, ki jo duhovnik zavzame v molitvi s svojimi razširjenimi rokami. Jezus je v molitvi svoj pasijon, svoje trpljenje in svojo smrt spremenil v dejanje ljubezni do Boga in do ljudi. Zato so razprostre roke končno tudi kretnja objema, s katerim nas hoče Jezus pritegniti k sebi, nas sprejeti v roke svoje ljubezni. Tako je Križani podoba živega Boga, je Bog sam. Njemu se smemo v zaupanju izročiti.

“Glejmo na Kristusa!” Če to storimo, vidimo, da je krščanstvo več in nekaj drugega kakor moralni sistem, kot vrsta zahtev in zapovedi. Krščanstvo je dar prijateljstva, ki nosi v življenju in umiranju: “Ne imenujem vas več služabnike, ampak prijatelje” (prim. Jn 15,15

), pravi Jezus svojim. Temu prijateljstvu se v zaupanju izročamo. A prav zato, ker je krščanstvo več kakor moralka, ker je dar prijateljstva, zato vsebuje tudi veliko moralno moč, katero zelo potrebujemo spričo izzivov našega časa. Če z Jezusom Kristusom in njegovo Cerkvijo vedno na novo beremo deset božjih zapovedi s Sinaja in prodiramo v njihovo globino, potem se pokaže veliko navodilo. Deset božjih zapovedi je najprej pritrditev Bogu, Bogu, ki nas ljubi in nas vodi, ki nas nosi in nam vendar pušča našo svobodo, ter jo res napravlja za svobodo (prve tri zapovedi). Deset božjih zapovedi so pritrditev družini (4. zapoved), pritrditev življenju (5. zapoved), pritrditev odgovorni ljubezni (6. zapoved), pritrditev solidarnosti, družbeni odgovornosti in pravičnosti (7. zapoved), pritrditev resnici (8. zapoved) in pritrditev spoštovanju drugih ljudi in tistega, kar je njihovega (9. in 10. zapoved). Iz moči našega prijateljstva z živim Bogom živimo to mnogovrstno pritrditev in jo hkrati vnašamo kot usmeritev v naš svet.

“Pokaži nam Jezusa!” S to prošnjo k Gospodovi materi smo se podali na pot semkaj. Ta prošnja nas spremlja nazaj v naše vsakdanje življenje. In vemo, da Marija usliši našo prošnjo: zares, kadarkoli pogledamo Marijo, nam pokaže Jezusa. Tako moremo najti pravo pot, hoditi po njej korak za korakom, polni mirnega veselja, da pot vodi v svetlobo - v veselje večne ljubezni. Amen.

* * *

Ob koncu sv. maše pred blagoslovom je papež Benedikt XVI. pozdravil tudi slovenske romarje v slovenščini:

Dragi bratje in sestre!
Naj Devica Marija vedno varuje vaše družine in vaš dom. Hvaljen Jezus!

prevod: Anton Štrukelj

Malce pred časom, ko tole pišem, sem naletel na vprašanja, ki sicer niso bila namenjena konkretno meni, pa sem vseeno odgovoril nanja. Če ne zaradi drugega, zaradi mene samega. To bi tudi želel deliti z vami.

Naj najprej za začetek, kot se spodobi, navedem vprašanja, ki so me zbodla. Takole gredo: zakaj bi si sploh želel biti “pokoren sin Cerkve”, ki bi tvoja razmišljanja tako ali tako označila za nezaželena in krivoverska? Zakaj bi želel biti del nečesa, kar te zavrača že v tvojem bistvu in zate nikoli ne bo našlo lepe besede? Se ti vera, ki te odkrito črti, če se ne boš preoblikoval po njenih merilih, vseeno zdi lepa in vredna tvoje pozornosti? Zakaj?

Hm…zanimiva vprašanja. Bistvo njih se začrtuje v vprašalnici „zakaj?“ Vera sama po sebi ne more črtiti, črtijo lahko le njeni predstavniki oziroma nosilci. Enako velja za religijo.

Ko sem bil še mlajši in se spopadal z raznimi vprašanji, kot si jih mnogi zastavljajo danes, sem tudi sam obupaval. Po drugi strani pa, glej ga no trmo, vztrajal in se v tistem dvomu še bolj oklepal tega, kar mi je bilo dano skozi krščanstvo in Cerkev. Tekom tega obdobja sem spoznal vrednost tiste znamenite Jezusove spodbude:”Trkajte in se vam bo odprlo. Iščite in boste našli.” (prim. Mt 7,7

)

Po drugi strani pa sem se naučil, da od religije ne pričakujem preveč. Od religije ne pričakujem, da se bo dvignila nad človeško “pokvarjenost”, saj se zavedam, da ima vsaka religija tudi povsem človeško plat, kar je pogoj, da je za ljudi. Pa tudi nosilci religije so ljudje in tako pogojeni ter umeščeni v določeno zgodovinsko situacijo.

In ja, hočem biti del tega. Hočem biti del občestva Cerkve. Hočem biti eden od nosilcev te religije, ki ji pripadam. Hočem biti del Kristusovega skrivnostnega telesa, in vzklikati:”Življenje je meni Kristus in smrt dobiček!” Zakaj? Ker tako zelo ljubim Kristusa in Cerkev, ki je njegovo skrivnostno telo. Tako zelo, da ob njenih napakah sorazmerno z mojo ljubeznijo trpim. Vsako njeno napako občutim kot tisti bič, ki je udarjal pred dva tisoč leti po Jezusovem telesu. Ampak vem, da to ni končna postaja. Končna postaja je drugje, onkraj vsega tega človeškega…Onkraj dobrega in zlega. Cilj je tam, kakor je rekel preprok Izaija, kjer „se bosta volk in jagnje pasla skupaj“. (Iz 65,25

)