Kratke in sladke 4. del
Zaviranje strasti - Bogatin je imel zvestega psa in kup služabnikov. Nekoč se mu je pripetila nesreča in izgubil je skoraj vse svoje premoženje in družino. Ostali so mu samo peč, ena klobasa, služabnik in pes. Nekega dne je gospodar postal lačen in je služabniku naročil, naj mu speče klobaso. Služabnik je šel, a klobase ni bilo več. Vrnil se je k gospodarju in rekel:”Gospod, vaše klobase ni več. Ko sem prišel, da bi jo vzel, sem našel vašega psa, ki se je z njo mastil.” Gospodar je postal besen in je zarjul:”Pojdi in pripelji mi psa!” Služabnik je šel in pripeljal psa. “Zakaj si to storil,” je gospodar besno vprašal psa. “Nič ne rečeš? Prav. Služabnik, vrzi tega psa v peč, da se speče in ga bova pojedla!” Služabnik je ubogal in storil tako. Čez čas pa je prišel k gospodarju in mu rekel:”Gospod, vaš pes ne gori.”
Zmota teologov in filozofov - večna in največja zmota filozofov in teologov je, da so prepričani, da vedo od prejšnjih generacij kaj več o dobrem in zlu.
Antidarwin - če naj bi bila z vsako stopnjo razvoja vrsta, znotraj katere se razvoj odvija - kakor trdi Darwin -, močnejša, le zakaj so potem najmočnejši oni, ki so šibki. Politika!
Pekel - paradoks Božje ljubezni, opici pa perverznost.
“Če naj bi bila z vsako stopnjo razvoja vrsta, znotraj katere se razvoj odvija - kakor trdi Darwin -, močnejša…” - Ne, tega Darwin ne trdi. To so trdili nekateri t.i. darvinisti 19. in 20. stoletja. Darwin govori o prilagodljivosti na življenjsko okolje (oziroma o preživetju najbolj prilagojenega, ki potem na ta način širi svoje gene). Darvinizem je neumen, Darwin ne.
Meni se zdi prilagodljivost tudi krepitev. Tisti, ki je bolj prilagojen je tudi močnejši. In zakaj je tisti, ki je najbolj prilagojen (močan) tudi najbolj ranljiv? Če pogledava npr. T-rex je bil nekoč pravi ubijalski stroj, na vrhu prehranjevalne verige, pa ga je pobralo in ga ni več.
Ali v družbenem sistemu - kot sem napisal čisto na zadnje “politika” - nekdo se prerine na vrh (se prilagodi celotnemu okolju tako, da postane v družbi tistih, ki narekujejo stvari), je pa le tam v bistvu najbolj ranljiv.
Po svoje zelo zanimivo ne?
Lahko grem pa še enkrat brat Darwina, če sem kaj izgubil.
Ravno primer T-Rexa priča, da najmočnejši ni nujno najbolj prilagodljiv. Ali po drugi strani ščurek: bi kdo lahko resno trdil, da je ščurek “močen” samo zato, ker je tako prilagodljiv, da se lahko skozi milijone let nespremenljivo sprehaja po najrazličnejših okoljih? Razen seveda če domnevamo, da je ravno ta prilagodljivost njegova moč. Vendar je to že evolucionizem, ki ga Cerkev upravičeno zavrača (v nasprotju s teorijo o evoluciji)… Darwin je dejansko zanimiv, a njegovi spisi krepko smrdijo po 19. stoletju (ni čudno, da je Nietzsche preziral sodobnike). Osebno imam raje sodobnejše zagovornike in nadaljevalce evol. teorije. Priporočam v branje Theodosiusa Dobzhanskega, ameriško-ukrajinskega biologa iz prve polovice 20. stol. in globoko vernega pravoslavca (z zmernimi simpatijami do Teilharda de Chardina); ali pa Ronald Fisher, po Dawkinsu “Darwinov največji učenec”, sicer pa pobožni anglikanec.