Če vzamemo, da je ideologija vse, kar nas obdaja in da zunaj ideologije ni nič (seveda pojem ideologije je v tem primeru potrebno jemati v pozitivnem smislu), potem najbrž to, kar nam v spodnjem videu sporoča Žižek, drži…
Povzetek Marxa - “Poskrbeli bomo, da na svetu ne bo nič več trpljenja! Vzeli bomo tistim, ki imajo in dali tistim, ki nimajo! Izvedli bomo revolucijo in osvobodili zatirane!”
Povzetek Hitlerja - “Poskrbeli bomo, da na svetu ne bo nič več trpljenja! Naša revolucija bo čista rasa. S tem bomo dosegli, da ne bo več zatiranih! Človek bo imel vse!”
O bolezni - Recimo, da izveste, da vas je napadla smrtna bolezen. Zdravnik vam po vseh preizkavah reče, da je edina možna stvar, s katero premagate to bolezen, da vam vbrizga drugo smrtonosno bolezen. A ko se znebite prve smrtonosne bolezni, bo treba zdraviti to drugo. Mar se ne bi vsak odločil za tak poseg ali: Vprašanje je ali se ne bi vsak človek do zadnjega (z zdravo pametjo) odločil, da se oklene vsake minimalne možnosti, da preživi, pa če tudi ga tista minimalna možnost, ki se jo oklepa, ubije?
O dokazovanju Boga – V vsaki znanosti pač obstajajo določeni aksiomi, ki se jih ne dokazuje. Tako tudi v teologiji. Teologija nikoli ni kategorično dokazovala obstoja Boga. Tako Tomaž Akvinski nikjer ne dokazuje, da Bog obstaja, ampak opisuje poti, po katerih je mogoče priti do spoznanja da Bog je (da nekaj obstaja in spoznanja, da tisto obstaja, je velika razlika). Bonaventura je enako kot Tomaž Akvinski podal šest stopenj kako lahko “duša potuje k Bogu” oz. kako priti do spoznanja, da Bog je. Anzelm pa je meditiral in molil na podlagi štirinajstega psalma. Da je to “dokaz” so sproducirali drugi (Descartes).
Zaviranje strasti - Bogatin je imel zvestega psa in kup služabnikov. Nekoč se mu je pripetila nesreča in izgubil je skoraj vse svoje premoženje in družino. Ostali so mu samo peč, ena klobasa, služabnik in pes. Nekega dne je gospodar postal lačen in je služabniku naročil, naj mu speče klobaso. Služabnik je šel, a klobase ni bilo več. Vrnil se je k gospodarju in rekel:”Gospod, vaše klobase ni več. Ko sem prišel, da bi jo vzel, sem našel vašega psa, ki se je z njo mastil.” Gospodar je postal besen in je zarjul:”Pojdi in pripelji mi psa!” Služabnik je šel in pripeljal psa. “Zakaj si to storil,” je gospodar besno vprašal psa. “Nič ne rečeš? Prav. Služabnik, vrzi tega psa v peč, da se speče in ga bova pojedla!” Služabnik je ubogal in storil tako. Čez čas pa je prišel k gospodarju in mu rekel:”Gospod, vaš pes ne gori.”
Zmota teologov in filozofov – večna in največja zmota filozofov in teologov je, da so prepričani, da vedo od prejšnjih generacij kaj več o dobrem in zlu.
Antidarwin - če naj bi bila z vsako stopnjo razvoja vrsta, znotraj katere se razvoj odvija – kakor trdi Darwin -, močnejša, le zakaj so potem najmočnejši oni, ki so šibki. Politika!
Pekel – paradoks Božje ljubezni, opici pa perverznost.
Danes sem dobil zanimivo vprašanje, in sicer (upam, da me avtor tega vprašanja ne bo kakor koli preganjal, ker ga objavljam tukaj. Vkolikor pa mu ni po godu in tole bere, pa pozivam, da me opozori in bom stvar predelal tako, da mu bo po godu):
Koliko se na TF upošteva historično-kritična metoda (od Reimarusa prek Bultmanna do Vermesa in drugih; naštel sem jih v postu)? Mar ni dokaj soglasno mnenje vsaj med liberalnimi eksegeti, da je v evangelijih veliko mitološkega materiala, ki ima arhetipski in zgolj teološko motiviran značaj (npr. zgodbe o deviškem spočetju in rojstvu Jezusa iz Nazareta – mit o deviškem rojstvu najdeš pri skorajda vseh religioznih ustanoviteljih (Gautama Siddharta, Quetzalcoatl, Apolonij Tijanski, Oktavijan Avgust, Platon; mitologije v Avstraliji in Ameriki itd.), poleg tega je sprejtje deviškegaa spočetja v nasprotju z Ochkamovo britvijo (“Vedno vzemi teorijo, ki je preprostejša”: v Jezusovem primeru je veliko preprosteje in tudi veliko bolj zdravorazumsko domnevati, da gre za mit – deviško rojstvo vnese znatne probleme (npr. kako je Marija brez spočetja dobila romosom xy; kako se je jajčece začeo samo deliti)). Moraš priznati, da ima tu razum kar precej prav – dogma o deviškem rojstvu (“Natus ex Maria vergine”) zares diši po mitu.
Pa tudi druge zadeve: čudeži, rojstvo v Betlehemu, pokol nedolžnih itd. Mar ne gre za mateial, pripisan Jezusu, z namenom uskladiti njegovo življenje s prerokbami iz SZ in ga teološko povzdigniti? Večina sodobnih teologov – celo Ratzinger – upošteva dognanja historično-kritične metode. Kako da se slovenski kristjani tako oklepajo dobesednega pomena – kot pijanec plota (pa ne zameri 
)? Kako je s tem na TeoF? Ali so mneja deljena; je po Grmiču še kak slovenski liberalni teolog?
Kaj o historično-kritični metodi meniš ti? Ne moreš je prprosto zanikati. Kako opraviš s tem? Je iskreno, hočem reči, ti intelektualna vest kaj očita?
Prosim, pojasni. Res me zanima.
V odgovor sem zapisal:
Historično-kritična metoda je na TF zastopana, če se ne motim, kar pri vseh profesorjih eksegeze. Ne vem kako so soglasni liberalni eksegeti glede mitičnih elementov.
Sam menim, da so razna biološka vprašanja okrog Marijinega spočetja in deviškega rojstva nepomembne malenkosti, ki jih angel ob oznanjenju lepo zavrne, ko Marija vpraša kako se more to zgoditi, ko pa ni imela še nikoli spolnih odnosov. Angel odgovori, da je pri Gospodu vse mogoče. Razum mi enostavno govori v skladu z Ockhamovo britvijo, da Bog kot polnost bivanja, kot absolut, kot Stvarnik (!), lahko podredi zakone narave, da delujejo v skladu z njegovo voljo, ki je ljubezen, ljubezen pa je ustvarjalna, Gospodov Duh prerodi, naredi novo, je Stvarnik. Ali po domače: če Bog hoče in potrebuje za odrešenje človeka, da bo kit letel nad puščavo, bo pa kit letel nad puščavo (ta odgovor na mojo skepso mi je dala moja kolegica, ki je ateistka!!!). In kolikor zgodba o deviškem spočetju in rojstvu diši po mitih, se od njih tudi pošteno razlikuje. Poštena liberalna eksegeza bi to morala priznati.
Glede Jezusove osebe in njegovega delovanja se strinjam z Guardinijem, ki pravi, da v evangelijih ne gre za neko kronologijo ali historični opis Jezusovega življenja in delovanja. Ne, gre za oznanjevanje, za prosto nizanje dogodkov, ki nimajo časovnega zaporedja (npr. govor na gori se ni zgodil ves naenkrat). Torej gre za nizanje dejstev (in ne za neko teološko povzdignjenje, da bi Jezusa uskladili s SZ prerokbami) z namenom, da bi mi verovali.
Ne vem kako je na Teof s tem, ker preprosto o tem nismo nikoli debatirali (med sabo). Se mi zdi, da so te debate okoli metod bolj popularne med tistimi, ki gredo po diplomi študirati eksegezo. Koliko pa so oni med seboj deljeni ali enotni, se mi pa niti ne sanja.
A ti opažaš, da se slovenski kristjani držijo dobesednega pomena SP kot pijanec plota? Hm…zanimivo. Veš kaj jaz opažam? Da povprečen slovenski kristjan doma sploh nima Svetega Pisma ali ga niti nikoli ni bral, razen, kadar ga sliši pri maši pa še takrat gre skozi eno uho noter in skozi drugo ven. Škoda…
Imaš liberalnih teologov: Štuhec, Ocvirk, Perko, p. Ivan Hočevar, Gostečnik, pa še bi se jih/nas našlo.
Sam nimam negativnega mnenja do nobene metode, dokler pomaga hermenevtično osvetliti svetopisemske tekste. Ko pa postane sama sebi namen, pa je (oz. teologov) ne jemljem več resno. Sicer pa, če priznam, mi eksegeza (kot tista stroga eksegeza, ki “u nulo” mesari tekste) ne diši najbolje, zato tovrstno eksegetsko literaturo berem le toliko, kolikor sem v to prisiljen.
No, z vidika zgoraj napisanega, mi intelektualna vest nič ne očita. Menim, da znam biti dovolj kritičen (včasih še preveč ) do stvari, ki so pred-met mojega zaznavanja in učenja.
Pa lep pozdrav 
Upam, da se v odgovoru nisem kaj preveč zmotil.
|
Powered by WordPress The Aesthete theme by vatuma.com |
Powered by FireStats
Aktualni komentarji